Preskoči na glavno vsebino

Po sledeh romana o goriškem filozofu

Svetilka je ugasnila zaradi preobilice olja
Goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, ki je svetovno slavo v filozofiji dosegel šele po svoji prerani smrti, upodablja roman Drugo morje. Njegova smrt je opisana kot svetilka, ki ne ugasne zaradi pomanjkanja, ampak preobilice olja.
Carlo Michelstaedter (1887-1910) je bil goriški
pisatelj, pesnik, slikar in filozof. V rodni
Gorici, na vrhu Raštela, so mu pred leti postavili
kip. Razvil je svojo lastno filozofijo prepričanja,
 ki je bila takrat na ravni sodobnih evropskih
filozofskih tokov. Samo nekaj ur zatem, ko je
končal svojo diplomsko nalogo (ta je postala nato
svetovno znana kot knjiga Prepričanje in retorika),
 se je ustrelil s pištolo.
Kratki roman Drugo morje Claudia Magrisa je za primorskega bralca posebej zanimiv, saj se dogaja v naših krajih in odkriva precej neznane zgodbe iz začetka prejšnjega stoletja. Opisuje življenje goriškega filozofa, slikarja in poeta Carla Michelstaedterja, ki je pokopan na židovskem pokopališču v Rožni Dolini, ki je leta 1947 ostalo na slovenski strani meje. Njegova filozofija je eden od stebrov svetovne filozofske misli prejšnjega stoletja. Dr. Jan Bednarik, filozof in prevajalec njegovega temeljnega dela Prepričanje in retorika, pravi, da gre za “enega najbolj zanimivih, čeprav ne dovolj poznanih mislecev začetka 20. stoletja”.
Ves svet je njihov
Claudio Magris, tržaški pisatelj in esejist, ki mu je zelo pri srcu srednjeevropski prostor, začne zgodbo v svojem romanu Drugo morje na goriškem Travniku pred kakim stoletjem. V podstrešni sobici se sestajajo gimnazijci Carlo Michellstaedter, Enrico Mreule in Nino Paternolli. Debatirajo. Študirajo. Rešujejo svet. In ves svet je njihov.
Rojstna hiša na goriškem
Travniku, kjer je živela judovska,
sicer pa iredentistično
opredeljena družina Michelstaedter
Pripoved sega v čas pred prvo svetovno vojno, ki ga mnogi umetniki radi slikajo kot svetovljanskega, saj so v Gorici skupaj živeli štirje narodi (Slovenci, Italijani, Furlani in Nemci) in tudi precej Judov. Koliko je bilo v tem svetovljanstvu tudi enakopravnosti, je seveda stvar razprave. A vendar se zdi podoba precej idilična v primerjavi s kasnejšim obdobjem, ko je te kraje pretresalo troje totalitarizmov. Tudi podoba današnje, vse bolj italijanske Gorice, pa tudi Trsta, je bistveno manj svetovljanska, kot je bila takrat.
Spominska plošča na rojstni hiši
na goriškem Travniku
Poti treh gimnazijcev se kmalu razidejo, zgodba pa se osredoroči na Enrica, edinega od treh, ki je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Enrico Mreule se izogne vpoklicu v vojsko z odhodom v Argentino. Njegov lik pa bralca ne navdušuje; je odljuden, večinoma mrk, zlovoljen in brez prave življenjske volje. Smrti prijatelja Carla, katerega obožuje in neizmerno ceni, nikdar ne preboli.

Michelstaedter je pokopan na židovskem
pokopališču v Rožni Dolini. Na
obnovljenem nagrobniku najdemo
kamenčke, s katerimi Judje po
svoji navadi počastijo mrtve.
Z osrednjim dogodkom knjige, Carlovim samomorom, Magris opravi zelo na kratko in skorajda mimobežno. “Carlova svetilka je ugasnila, pa ne zaradi pomanjkanja, temveč zaradi preobilice olja, ki je steklo čez rob,” tragični in osrednji dogodek knjige opisuje pisatelj.
Nemirni Enricov duh se po prvi svetovni vojni vrne v rodno Gorico, kjer poučuje. A se zopet umakne, tokrat v Savudrijo. Vojne in ideološke vihre besnijo mimo njega, ki ostaja vdan v usodo in zagrenjen. So pa opisi dogodkov zgovorni, saj mimogrede in z namigi kažejo posledice totalitarizmov, kot jih je doživljal italijanski razumnik - idealist.
Magris je mojster besede. Raje napiše besedo manj kot preveč. Zato kratki roman na dobrih 80 straneh velja (pre)brati večkrat. Vsakič odkriješ kaj novega in uživaš na svoj način. Prevod je lep in tekoč. Kako napakico bo našel le zelo pozoren bralec.


Dodana vrednost knjige Drugo morje, ki je lani izšla pri založbi Modrijan, je spremna beseda prevajalke Veronike Simoniti, ki naniza vrsto stvarnih podatkov o goriški filozofski trojki.
Ironija zgodovine
Carlo Michelstaedter je imel na goriški gimnaziji polovico slovenskih sošolcev. Imel je tudi veliko stikov s Slovenijo in Slovenci, saj je rad hodil v Julijce. A vendar do Slovencev ne goji simpatije, mestoma celo obratno: enkrat jih v pismu označi za barbare. Prijateljeval je z Josipom Peternelom iz Plužne pri Bovcu, ki je bil proitalijansko opredeljen in med svetovnima vojnama član fašistične stranke.
Ironija zgodovine: Michelstaedter je pokopan na pokopališču, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Sloveniji. Del njegove zapuščine so Nemci v času pogroma proti goriškim Judom zmetali ven skozi okno. Zapise in slike je pobrala in rešila soseda - Slovenka. Marija Benedetti, rojena Černigoj je to zapuščino ohranila za zgodovino.





besedilo in fotografije: Tino Mamić
objavljeno v Primorskih novicah aprila 2012

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…