Novinarska pluralnost, 50:1

Ne le demokracija, tudi banalni bonton zahteva, da je na okrogli mizi štirih sogovornikov razmerje v stališčih 2 proti 2, ne pa 3 proti 1. A za RTVS to ne velja.

Nedavno sem tako na poti v Ljubljano izvedel, da bodo na omizju, na katerega so me povabili, štirje levičarji, čeprav so mi obljubili drugače. Obrnil sem se domov.

Nekaj dni kasneje sem doživel nenavadno nadaljevanje zgodbe. V imenu Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) sem bil povabljen na javno radijsko oddajo Toplovod. Skupaj s kolegom iz Društva novinarjev Slovenije (DNS). Čeprav naj bi se pogovarjali o prihodnosti medijev, je bila prva polovica časa namenjena dokazovanju, kako slovenski mediji (ni)so pretežno levičarski. In razmerje? Zaradi publike, v kateri so sedeli praktično samo novinarji, se je pričakovano razmerje 1:1 spremenilo v 1:50.

Najprej so mi očitali, da novinarje delim na leve in desne in da to ni bistveno za kakovost novinarstva. Seveda bi za osnovne odgovore za vsakega od očitkov potreboval veliko več časa, kot sem ga dobil. Zato sploh nisem imel časa, da povedal, zakaj sploh imamo v državi dve novinarski društvi. Če bi namreč na voditeljevo vprašanja, zakaj imamo dve »novinarski partiji« odgovoril, bi namreč preprečil nadaljevanje debate o novinarstvu. Odgovor se namreč glasi: »Ni res, da imamo dve partiji. Imamo dve društvi. ZNP smo ustanovili novinarji sami, ker smo se tako demokratično odločili. DNS pa je ustanovila partija, komunisti. Tako društvo so potem desetletja imeli za svoj medijski podaljšek. Na to ustanovitev so v DNS še danes ponosni.«

Čeprav sem skušal biti v stališčih blažji in govoriti čim več o prihodnosti novinarstva, so moja stališča v publiki sprožala valove glasnega negodovanja. Prestrašili me seveda niso, a občutek je bil zoprn. En še tako glasen pes pač težko preglasi tolpo besnečih psov.

Zoprn občutek sem imel tudi, ker ne razumem, zakaj vabijo medse ljudi, ki jih potem izžvižgajo. Organizator namreč ni bila le RTVS, ampak tudi DNS. Tega pa nisem vedel. Mislil sem tudi, da bo to omizje, ko v zadnjem delu poslušalci postavljajo vprašanja, ne pa javna tribuna, ko so poslušalci aktivni sogovorniki ves čas srečanja.

Običajno se mi zdi levičarske novinarje prepričevati, da so levičarji, izguba časa. Tako so namreč prepričani v svojo nevtralno poročanje, da jim še taki dokazi ne pomagajo. Bralci so jim to že jasno pokazali, saj tiskane naklade slovenskih dnevnikov padajo veliko bolj kot tiste v sosednjih državah. A oni temu ne verjamemo, nekateri pa tudi nočejo verjeti. Zato uredniki vse tovrstne ankete skrivajo kot kača noge. Ali pa njihove rezultate ponarejajo.

Ob tvitu novinarskega kolega, ki me je pobaral, ali jih bom tudi o letu osorej prišel »spreobračat«, sem se seveda nasmejal. In odgovoril, da se drugo leto mogoče sploh videti ne bomo mogli več, saj bo takrat pol slovenskih novinarjev že na cesti. In tako sploh ne bo možnosti, da bi na okroglo mizo DNS in RTVS povabili pet levičarjev in enega demokrata, ki bi ustvarjal vtis pluralnosti.

Besedilo je bilo objavljeno konec novembra v tedniku Demokracija

http://www.demokracija.si/tednik-demokracija/ostalo/pod-drobnogledom/25781-pluralnost-po-novinarsko-