Bl. Alojzije Stepinac in Slovenci

Zagrebški kardinal Alojzije Stepinac, ki je dosegel čast oltarja istočasno z Antonom Martinom Slomškom, je bil zelo povezan s Slovenci. Pokopali so ga v zagrebški katedrali, kamor se od takrat zgrinjajo množice romarjev, tudi iz Slovenije.

V četrtek, 10. februarja, se spominjamo smrti zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Za blaženega ga je razglasil prejšnji papež Janez Pavel II., ko je drugič obiskal Hrvaško (1998).

Rodil se je v Krašiću (1898), maturiral na gimnaziji v Zagrebu, nato pa je bil vpoklican v vojsko. Kot avstrijski častnik se je boril na Soški fronti, kjer je padel italijansko ujetništvo. Vojna pa se zanj končala na Solunski fronti, kjer se je kot prostovoljec skupaj s Srbi boril za novo jugoslovansko državo.

Po vojni se je odločil za duhovniški poklic. Na rimski Gregoriani je doktoriral iz filozofije in teologije. V Zagrebu je bil pobudnik ustanovitve dobrodelne organizacije Karitas (1931), kmalu nato pa je postal najmlajši škof na svetu, saj je imel le dobrih 36 let.

Težko breme prvega pastirja Cerkve na Hrvaškem je pogumno nosil tudi v hudih letih druge svetovne vojne, ko so zavladali ustaši. V pridigah je odločno obsojal in zavračal strahote, ki so jih počenjali v okviru Neodvisne države Hrvaške (NDH). Stepinac je medvojnemu ustaškemu hrvaškemu voditelju Paveliću ostro protestiral, ko so v taborišču Jasenovac ubili sedem slovenskih duhovnikov. V tem koncentracijskem taborišču je umrl tudi njegov brat. Glede prekrščevanj židov in pravoslavcev v katolištvo, s čemer so se izgonili smrtni nevarnosti, pa je v pismu duhovnikom naročil, da so »pravoslavni so kristjani kot mi, judovska vera pa je tista, iz katere krščanstvo poganja korenine«, zato naj od teh ljudi ne zahtevajo posebnega verskega znanja. »Vloga in naloga kristjanov je predvsem reševati ljudi,« je pojasnil v pismu in napovedal, da se bodo po vojni vsi lahko vrnili v svojo vero. 

Po vojni je kot prvopodpisani jugoslovanski škof na pastirskem pismu, ki je obsodilo komunistične zločine, doživel montirani proces. Drugi razlog za preganjanje je bila njegova zvestoba Rimu, saj je odklonil pobudo Josipa Broza Tita, da bi se odcepili in ustanovili jugoslovansko cerkev. Obsojen je bil na 16 let prisilnega dela in poslan v razvpiti zapor v Lepoglavo. Ker ga je papež imenoval za kardinala (1953), so jugoslovanske oblasti pretrgale diplomatske odnose z Vatikanom.

O Stepincu je bilo v vsej nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji, izrečenih že nešteto laži, ki pa jih je v kardinalovi najobširnejši biografiji, pred leti izdani v zajetni knjigi, zavrnil prav Slovenec, Aleksa Benigar. Knjiga tega redovnika, ki je sicer večino življenja preživel na Hrvaškem, je bila najpomembnejši dokument, da mu je Vatikan priznal svetništvo.

Stepinčev relief v zagrebški stolnici, ki ga je ustvaril sloviti Meštrović (foto: Tino Mamić)

Na razglasitvi za blaženega v Mariji Bistrici pri Zagrebu je ob papežu bilo 10.000 Slovencev, med njimi tudi kardinal iz Toronta Alojzij Ambrožič (drugi z leve)
Foto: Tino Mamić

Stepinac na sodobnem vitraju znanega hrvaškega slikarja Ivana Botterija Dina v Imotskem. V rokah drži križ kot simbol mučeništva, na desni je njegov kardinalski grb, ob nogah pa podoba zagrebške stolnice, kjer je pokopan. (foto: Tino Mamić)