Preskoči na glavno vsebino

Pisatelj malo drugače (Tatjana Rojc o Alojzu Rebuli)

Pogovor s Tatjano Rojc,
avtorico knjige Pogovori z Alojzom Rebulo 
Literarna kritičarka Tatjana Rojc je v knjigi Pogovori z Alojzom Rebulo pripravila dragoceno gradivo za razumevanje tako pisateljeve osebnosti kot tudi njegovih del. V delu, ki so ga izdale tri “sestrske” Mohorjeve družbe, so zbrani intervjuji, ki jih je Tatjana Rojc z Rebulo opravila za Radio Trst A. Delo je izšlo kot počastitev pisateljevega 85. rojstnega dneva, ki ga je praznoval letos.
Kdaj ste se prvič srečali s pisateljem Rebulo?
“Ko srečaš človeka, kakršen je Alojz Rebula, ko si njegov dijak, je v bistvu nemogoče, da bi ostal do njega ravnodušen. Fascinira te njegovo znanje, njegova duhovna širina, njegov temperament. Prvo delo, ki sem ga prebrala še v liceju, je bil roman V Sibilinem vetru. In od tedaj sem povsem očarana od Rebulovega pisanja, od svojskosti stila, od njegove duhovne premise. Šele kasneje, v zrelejših letih, sem se začenjala spraševati tudi o njegovem credu. ”
Kako se je rodila serija radijskih intervjujev?
“S tržaško slovensko radijsko postajo sodelujem že od začetka osemdesetih let in o Rebuli sem pisala večkrat. Zato je bilo nekako naravno, da sva se z urednico Ines Škabar domenili za cikel pogovorov s književnikom. Pogovori so me zasvojili. Rebula je namreč izreden sogovornik, ki te potegne za sabo, ki spodbuja nova in nova vprašanja.”
Kako je iz tega nastala knjiga?
“Srečanja na pisateljevem domu na Opčinah pozimi leta 2007 so bila res izjemen izziv. Očitno so ta izziv razumeli tudi poslušalci, saj so mi med predvajanjem in ponovitvami večkrat telefonirali domov in me spraševali, če bo kdaj to izšlo v knjigi. No, ko sem to omenila Marku Tavčarju, uredniku Goriške Mohorjeve, je založba z izjemno pozornostjo, ki jo je vedno izkazala do mojega dela, ta predlog navdušeno sprejela.”
Slovenska literarna kritika o Rebuli ne piše veliko. Ste s tem delom zapolnili to vrzel?
“O Alojzu Rebuli sem pisala v različnih revijah, med drugim sem prispevala tudi spremno besedo k italijanski različici Kačje rože. Mislim, da se danes sodobni slovenski roman nikakor ne more pojmovati brez Alojza Rebule, saj predstavlja v celotni slovenski povojni književnosti povsem svojski glas. Prav zaradi te svojskosti ter zaradi dejstva, da je Rebula zavestno veren in svojo versko pripadnost eksplicitno kaže (tudi v teh pogovorih), ga verjetno kritika v povojnem času ni pravilno upoštevala. Vendar pa je prejel Prešernovo nagrado, Kresnika, postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, senator Teološke fakultete. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike, tematika (pomislimo na antiko ter na biblijsko sfero), ki se je loteva, je svojska in jo je tudi nujno uokviriti v širši kontekst, iskati zanj absolutno evropske reference, kar seveda ni preprosto.”
Rebulove knjige so večinoma brez spremne besede. Zdi se, da smo z vašo knjigo dobili neke vrste skupno spremno besedo na enem mestu?
“Res je, da njegova dela izhajajo brez spremne besede, kar predstavlja na neki način tudi izziv za bralca. Ima pa spremno besedo moja knjiga, ki je bila nujna, saj v teh pogovorih spoznavamo Rebulo nekoliko drugače.”
Zakaj?
“Rebula odgovarja veliko bolj neposredno, nikakor ne v esejističnem slogu in jeziku, v katerem je izjemno domač. Posega tudi na področja, ki nam omogočajo, da ga spoznamo v vsej njegovi širini in v njegovem dojemanju človečanstva. Portret, ki ga prinaša ta knjiga, je takšen, ki ga sama nosim v svoji zavesti: na dan prihaja točno ta osebnost, ki me je očarala od gimnazije dalje. In ki je temeljno in bistveno usmerila tudi mojo poklicno izbiro. Največja odlika Alojza Rebule je po mojem mnenju ta, da ostaja v svoji zavesti Človeka neverjetno preprost: iz njega izžarevajo izjemna dobrota, izjemen čut za sočloveka in seveda izjemna duhovna širina. In - kar tudi ni zanemarljivo, ampak nasprotno - njegova neverjetno močna, izrazita in prepričana nacionalna zavest. Tudi zanj bi lahko uporabili definicijo, ki jo je Srečko Kosovel zapisal o sebi: 'Moje življenje je moje, slovensko, evropsko, sodobno in večno.'”
Besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
“Posebna dragocenost je portret Rebule na naslovnici, ki ga je ustvaril Krištof Zupet, ki sta ga tako slikar kot tolminska knjižnica prijazno dovolila natisniti.”
Rebula in Rojčeva na tržaškem večeru Društva slovenskih izobražencev ob počastitvi pisateljevega visokega jubileja
Objavljeno v Primorskih novicah, 19. decembra 2009





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…