Preskoči na glavno vsebino

Pisatelj malo drugače (Tatjana Rojc o Alojzu Rebuli)

Pogovor s Tatjano Rojc,
avtorico knjige Pogovori z Alojzom Rebulo 
Literarna kritičarka Tatjana Rojc je v knjigi Pogovori z Alojzom Rebulo pripravila dragoceno gradivo za razumevanje tako pisateljeve osebnosti kot tudi njegovih del. V delu, ki so ga izdale tri “sestrske” Mohorjeve družbe, so zbrani intervjuji, ki jih je Tatjana Rojc z Rebulo opravila za Radio Trst A. Delo je izšlo kot počastitev pisateljevega 85. rojstnega dneva, ki ga je praznoval letos.
Kdaj ste se prvič srečali s pisateljem Rebulo?
“Ko srečaš človeka, kakršen je Alojz Rebula, ko si njegov dijak, je v bistvu nemogoče, da bi ostal do njega ravnodušen. Fascinira te njegovo znanje, njegova duhovna širina, njegov temperament. Prvo delo, ki sem ga prebrala še v liceju, je bil roman V Sibilinem vetru. In od tedaj sem povsem očarana od Rebulovega pisanja, od svojskosti stila, od njegove duhovne premise. Šele kasneje, v zrelejših letih, sem se začenjala spraševati tudi o njegovem credu. ”
Kako se je rodila serija radijskih intervjujev?
“S tržaško slovensko radijsko postajo sodelujem že od začetka osemdesetih let in o Rebuli sem pisala večkrat. Zato je bilo nekako naravno, da sva se z urednico Ines Škabar domenili za cikel pogovorov s književnikom. Pogovori so me zasvojili. Rebula je namreč izreden sogovornik, ki te potegne za sabo, ki spodbuja nova in nova vprašanja.”
Kako je iz tega nastala knjiga?
“Srečanja na pisateljevem domu na Opčinah pozimi leta 2007 so bila res izjemen izziv. Očitno so ta izziv razumeli tudi poslušalci, saj so mi med predvajanjem in ponovitvami večkrat telefonirali domov in me spraševali, če bo kdaj to izšlo v knjigi. No, ko sem to omenila Marku Tavčarju, uredniku Goriške Mohorjeve, je založba z izjemno pozornostjo, ki jo je vedno izkazala do mojega dela, ta predlog navdušeno sprejela.”
Slovenska literarna kritika o Rebuli ne piše veliko. Ste s tem delom zapolnili to vrzel?
“O Alojzu Rebuli sem pisala v različnih revijah, med drugim sem prispevala tudi spremno besedo k italijanski različici Kačje rože. Mislim, da se danes sodobni slovenski roman nikakor ne more pojmovati brez Alojza Rebule, saj predstavlja v celotni slovenski povojni književnosti povsem svojski glas. Prav zaradi te svojskosti ter zaradi dejstva, da je Rebula zavestno veren in svojo versko pripadnost eksplicitno kaže (tudi v teh pogovorih), ga verjetno kritika v povojnem času ni pravilno upoštevala. Vendar pa je prejel Prešernovo nagrado, Kresnika, postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, senator Teološke fakultete. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike, tematika (pomislimo na antiko ter na biblijsko sfero), ki se je loteva, je svojska in jo je tudi nujno uokviriti v širši kontekst, iskati zanj absolutno evropske reference, kar seveda ni preprosto.”
Rebulove knjige so večinoma brez spremne besede. Zdi se, da smo z vašo knjigo dobili neke vrste skupno spremno besedo na enem mestu?
“Res je, da njegova dela izhajajo brez spremne besede, kar predstavlja na neki način tudi izziv za bralca. Ima pa spremno besedo moja knjiga, ki je bila nujna, saj v teh pogovorih spoznavamo Rebulo nekoliko drugače.”
Zakaj?
“Rebula odgovarja veliko bolj neposredno, nikakor ne v esejističnem slogu in jeziku, v katerem je izjemno domač. Posega tudi na področja, ki nam omogočajo, da ga spoznamo v vsej njegovi širini in v njegovem dojemanju človečanstva. Portret, ki ga prinaša ta knjiga, je takšen, ki ga sama nosim v svoji zavesti: na dan prihaja točno ta osebnost, ki me je očarala od gimnazije dalje. In ki je temeljno in bistveno usmerila tudi mojo poklicno izbiro. Največja odlika Alojza Rebule je po mojem mnenju ta, da ostaja v svoji zavesti Človeka neverjetno preprost: iz njega izžarevajo izjemna dobrota, izjemen čut za sočloveka in seveda izjemna duhovna širina. In - kar tudi ni zanemarljivo, ampak nasprotno - njegova neverjetno močna, izrazita in prepričana nacionalna zavest. Tudi zanj bi lahko uporabili definicijo, ki jo je Srečko Kosovel zapisal o sebi: 'Moje življenje je moje, slovensko, evropsko, sodobno in večno.'”
Besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
“Posebna dragocenost je portret Rebule na naslovnici, ki ga je ustvaril Krištof Zupet, ki sta ga tako slikar kot tolminska knjižnica prijazno dovolila natisniti.”
Rebula in Rojčeva na tržaškem večeru Društva slovenskih izobražencev ob počastitvi pisateljevega visokega jubileja
Objavljeno v Primorskih novicah, 19. decembra 2009





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v torek, 16. januarja ob 19.15, skupaj z Bernardom Brščičem. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Kot podjetnik gledam predvsem skozi to, kaj je za državo in davkoplačevalce ceneje. Priseljevanje je treba omejiti in po zgledu Francije začeti omogočati mladim družinam, da se lahko odločijo za otroke. Priseljevanje je treba tako prilagoditi, da imajo prednost ljudje s podobnimi navadami, jezikom in kulturo. Ukrajinci, Makedonci ali Bošnjaki bi se bistveno hitreje integrirali v slovensko družbo kot pa Arabci. Hkrati je treba priseljencem dati možnost, da se integrirajo v slovensko družbo in enakopravno uveljavijo. Začeti se je treba borit proti getoizaciji ljudi samo zato, ker so se njihovi starši rodili 300 km stran. Država bi morala spodbujati priseljence, da ne p…

Bogdan Žorž: Razvajamo že dojenčke

“Vzgoja ni znanost, ampak umetnost,” pravi Bogdan Žorž, ki je napisal prvo slovensko knjigo o razvajenosti, “raku sodobne vzgoje”. Otrok ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše, trdi priljubljeni psihoterapevt. Na predavanjih psihoterapevta Bogdana Žorža (1948-2014) je bila navadno gneča. Tako je bilo tudi, ko je predaval v Kopru. Kakih trideset ljudi je priljubljenega upokojenega psihologa zato moralo poslušati kar na hodniku. Starši, vzgojitelji in učitelji so ga poslušali pozorno, kar nekaj pa si je predavanje tudi snemalo in zapisovalo. Tišino so prekinjale le salve smeha, ko je Žorž navajal konkretne vzgojne primere. Vaša knjiga Razvajenost, ob kateri ste mi dali intervju že pred desetimi leti KLIK je bila ponatisnjena že trikrat. Ali je razvajenost največji problem pri vzgoji? “Vedno mi je težko odgovarjati na vprašanja v slogu 'kaj je najbolj ...'. Ne vem, če je razvajenost ključni ali največji problem pri vzgoji. Še vedno me najbolj zabolijo nasilje, zlorabe…