Preskoči na glavno vsebino

Pisatelj malo drugače (Tatjana Rojc o Alojzu Rebuli)

Pogovor s Tatjano Rojc,
avtorico knjige Pogovori z Alojzom Rebulo 
Literarna kritičarka Tatjana Rojc je v knjigi Pogovori z Alojzom Rebulo pripravila dragoceno gradivo za razumevanje tako pisateljeve osebnosti kot tudi njegovih del. V delu, ki so ga izdale tri “sestrske” Mohorjeve družbe, so zbrani intervjuji, ki jih je Tatjana Rojc z Rebulo opravila za Radio Trst A. Delo je izšlo kot počastitev pisateljevega 85. rojstnega dneva, ki ga je praznoval letos.
Kdaj ste se prvič srečali s pisateljem Rebulo?
“Ko srečaš človeka, kakršen je Alojz Rebula, ko si njegov dijak, je v bistvu nemogoče, da bi ostal do njega ravnodušen. Fascinira te njegovo znanje, njegova duhovna širina, njegov temperament. Prvo delo, ki sem ga prebrala še v liceju, je bil roman V Sibilinem vetru. In od tedaj sem povsem očarana od Rebulovega pisanja, od svojskosti stila, od njegove duhovne premise. Šele kasneje, v zrelejših letih, sem se začenjala spraševati tudi o njegovem credu. ”
Kako se je rodila serija radijskih intervjujev?
“S tržaško slovensko radijsko postajo sodelujem že od začetka osemdesetih let in o Rebuli sem pisala večkrat. Zato je bilo nekako naravno, da sva se z urednico Ines Škabar domenili za cikel pogovorov s književnikom. Pogovori so me zasvojili. Rebula je namreč izreden sogovornik, ki te potegne za sabo, ki spodbuja nova in nova vprašanja.”
Kako je iz tega nastala knjiga?
“Srečanja na pisateljevem domu na Opčinah pozimi leta 2007 so bila res izjemen izziv. Očitno so ta izziv razumeli tudi poslušalci, saj so mi med predvajanjem in ponovitvami večkrat telefonirali domov in me spraševali, če bo kdaj to izšlo v knjigi. No, ko sem to omenila Marku Tavčarju, uredniku Goriške Mohorjeve, je založba z izjemno pozornostjo, ki jo je vedno izkazala do mojega dela, ta predlog navdušeno sprejela.”
Slovenska literarna kritika o Rebuli ne piše veliko. Ste s tem delom zapolnili to vrzel?
“O Alojzu Rebuli sem pisala v različnih revijah, med drugim sem prispevala tudi spremno besedo k italijanski različici Kačje rože. Mislim, da se danes sodobni slovenski roman nikakor ne more pojmovati brez Alojza Rebule, saj predstavlja v celotni slovenski povojni književnosti povsem svojski glas. Prav zaradi te svojskosti ter zaradi dejstva, da je Rebula zavestno veren in svojo versko pripadnost eksplicitno kaže (tudi v teh pogovorih), ga verjetno kritika v povojnem času ni pravilno upoštevala. Vendar pa je prejel Prešernovo nagrado, Kresnika, postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, senator Teološke fakultete. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike, tematika (pomislimo na antiko ter na biblijsko sfero), ki se je loteva, je svojska in jo je tudi nujno uokviriti v širši kontekst, iskati zanj absolutno evropske reference, kar seveda ni preprosto.”
Rebulove knjige so večinoma brez spremne besede. Zdi se, da smo z vašo knjigo dobili neke vrste skupno spremno besedo na enem mestu?
“Res je, da njegova dela izhajajo brez spremne besede, kar predstavlja na neki način tudi izziv za bralca. Ima pa spremno besedo moja knjiga, ki je bila nujna, saj v teh pogovorih spoznavamo Rebulo nekoliko drugače.”
Zakaj?
“Rebula odgovarja veliko bolj neposredno, nikakor ne v esejističnem slogu in jeziku, v katerem je izjemno domač. Posega tudi na področja, ki nam omogočajo, da ga spoznamo v vsej njegovi širini in v njegovem dojemanju človečanstva. Portret, ki ga prinaša ta knjiga, je takšen, ki ga sama nosim v svoji zavesti: na dan prihaja točno ta osebnost, ki me je očarala od gimnazije dalje. In ki je temeljno in bistveno usmerila tudi mojo poklicno izbiro. Največja odlika Alojza Rebule je po mojem mnenju ta, da ostaja v svoji zavesti Človeka neverjetno preprost: iz njega izžarevajo izjemna dobrota, izjemen čut za sočloveka in seveda izjemna duhovna širina. In - kar tudi ni zanemarljivo, ampak nasprotno - njegova neverjetno močna, izrazita in prepričana nacionalna zavest. Tudi zanj bi lahko uporabili definicijo, ki jo je Srečko Kosovel zapisal o sebi: 'Moje življenje je moje, slovensko, evropsko, sodobno in večno.'”
Besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
“Posebna dragocenost je portret Rebule na naslovnici, ki ga je ustvaril Krištof Zupet, ki sta ga tako slikar kot tolminska knjižnica prijazno dovolila natisniti.”
Rebula in Rojčeva na tržaškem večeru Društva slovenskih izobražencev ob počastitvi pisateljevega visokega jubileja
Objavljeno v Primorskih novicah, 19. decembra 2009





Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v torek 23. oktobra ob 19.15, skupaj s p. Tadejem Strehovcem. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.
Strehovec je simbolična točka, ki kaže na kolo zgodovine. Po preteku toliko in toliko let se dogodek ponovi. Sodstvo leta 2018 se obnaša zelo podobno kot leta 1988.
(VVFaktor, v torek 23. oktobra)
Slovenska politična levica je začela brezsramno uveljavljati totalitarno oblast. Del tega so popolnoma pokorni mediji. Povampirjeni politični apetiti so se pokazali tudi na državni RTV, kjer se vsak najmanši odklon od ideologije stranke Levica drastično kaznuje. Pluralnosti je na RTVS danes manj kot je je bilo v komunizmu leta 1988. Luka Mesec je danes politično močnejši in vplivnejši kot sta bila leta 1989 Stane Dolanc in Milan Kučan.
(VVFaktor 177, O apokalipsi medijev, KLIK

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…