Preskoči na glavno vsebino

Rebulovo voščilo Istri

Istra je bila nekdaj desetnica med pokrajinami Primorske - Danes jo plemeniti s simboli oljke
Po vojni me je v Koper komaj kdaj zaneslo, istrsko pokrajino sem si mogel – po zaslugi izleta Društva slovenskih izobražencev v Trstu – ogledati samo enkrat, tudi z njenim pesnikom Alojzom Kocijančičem sem se bežno srečal samo enkrat.
In vendar Istra ni samo v soseščini mojih rodnih krajev, ampak tako rekoč leži pred njihovim pragom; iz svojega Šempolaja sem na jugu videl ne samo morje, ampak onkraj tržaškega zaliva tudi Istro, njeno obalo tja do Pirana.
Nikdar si ne bi bil mislil, da bo zgodovina prestavila naš izvirni košček slovenskega Jadrana od Barkovelj do Devina, morje lepe Vide, tja dol, v valove, ki niso dišali od naših enodebelnih čup, ampak od ladij Serenissime, ob obalo, ki ni govorila jezika kriških ribičev, ampak beneško narečje.
Kakorkoli se je že zgodilo, zgodovina je Slovencem vzela njihovo morje in jih obdarovala z drugim; namesto prepadno skalnate obale, ovenčane z brinjem in rujem, jim je podarila neko drugo, milejšo, s krotkejšo rastjo trt in oljk.
Istre pa zgodovina Sloveniji ni podarila, ampak ji jo je vrnila. Vrnila, kakor je vrnila Kras, Tolminsko, Vipavsko, Brda, kakor je vrnila izmučeno Primorsko, potem ko je šel čeznjo valjar prve svetovne vojne. Za tem ognjenim valjarjem je tako rekoč brez prediha prišel drugi ricinovsko genocidni. Med primorskimi pokrajinami je bila Istra tista, nad katero je tuja raznarodovalna volja morda najbolj pritisnila: iz Istre je prišel namreč klic, ki je spodbudil papeža Benedikta XV., da je obsodil nacionalistično divjanje še pred nastopom fašizma.
Fašizem je šel, prišla je narodna, čeprav ne duhovna svoboda, nova slovenska obala je zacvetela v gospodarski in pomorski dejavnosti. A tudi potem ko se je narodna svoboda združila s politično in duhovno, je Istra ostajala ne samo na geografskem, ampak tudi na duhovnem obrobju slovenske narodne zavesti.
Posebno v kulturnem pogledu je ostajala nekakšna desetnica med sestrskimi pokrajinami Primorske. Toda ali naj to desetništvo traja tudi v času, ko se na njeni obali razcveta pristanišče, ko jo nova železniška proga povezuje s centralno Slovenijo, ko na njej raste univerza, v kateri naj se razmahne genij Primorske, od tehnike do humanistike. Saj ne gre samo za Istro, ampak za Primorsko, za ustvarjalno Primorsko, v njeni kdaj tudi pilotski vlogi v usodi slovenskega naroda: prva besedila v našem jeziku je zapisala tudi Primorska, in sicer, kot veste, v Čedadu; prvi slovenski dramski tekst, tako imenovani škofjeloški pasijon, je napisal Primorec p. Ramuald; pobudo za svojo veličastno Zdravljico je Prešeren dobil od primorskega duhovnika; prvi čisti narodni upor proti okupatorju brez ideološkega računa je ustvaril TIGR; drugega največjega slovenskega duha za Prešernom, ki je po mojem mnenju Srečko Kosovel, je dala Slovencem Primorska. A Primorska je dala tudi pisatelje, kot je Pregelj, slaviste, kot sta Štrekelj in Legiša, muzike, kot je Kogoj, letalske pionirje, kot je Rusjan, svetniške like, kot je Ukmar ...
Ne gre za lokalpatriotizem: prej kot regionalec sem po duhu centralist. To se pravi, naša edina prestolnica naj bo Ljubljana, naš edini jezikovni kriterij naj bo Slovenski pravopis, učni jezik na slovenskih univerzah naj bo slovenščina; naš domoljubni zanos naj ima za prvi cilj ne kakšne regionalne ambicije, ampak širšo usodo naroda, ki se je šele po tisočletju obstoja z znojem in krvjo pretolkel na sonce zgodovine. Toda ob tem nujnem centralizmu, neobhodnem za kompaktnost naroda, naj ima Primorska tudi svojo lastno samozavest in svojo lastno zdravo ambicijo.
Saj lahko celotnemu slovenstvu prispeva marsikaj. Že odprtost v Sredozemlje in stik z romanskim sosedom ji dajeta v slovenski geografiji edinstveno vlogo, nezamenljivo specifiko v dojemanju sveta in kulture, bolj domoljubno navdihnjeni etos, manjšo razpoložljivost za politični ekstremizem, tako rekoč že prirojeno evropskost.
Kako naj ne bi v to primorsko paleto, ki vključuje kraški kamen in vipavsko trto, briško češnjo in tolminsko smreko, Istra v polni, tudi duhovni enakopravnosti primaknila svoje oljke? Svete oljke, kakor so jo imenovali stari Grki? Oljke, simbola miru in plodnosti? In prav v ključu tega simbola naj zaželim Istri, slovenski Istri, miru in ustvarjalnosti.
ALOJZ REBULA,
pisatelj

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…