Preskoči na glavno vsebino

Rebulovo voščilo Istri

Istra je bila nekdaj desetnica med pokrajinami Primorske - Danes jo plemeniti s simboli oljke
Po vojni me je v Koper komaj kdaj zaneslo, istrsko pokrajino sem si mogel – po zaslugi izleta Društva slovenskih izobražencev v Trstu – ogledati samo enkrat, tudi z njenim pesnikom Alojzom Kocijančičem sem se bežno srečal samo enkrat.
In vendar Istra ni samo v soseščini mojih rodnih krajev, ampak tako rekoč leži pred njihovim pragom; iz svojega Šempolaja sem na jugu videl ne samo morje, ampak onkraj tržaškega zaliva tudi Istro, njeno obalo tja do Pirana.
Nikdar si ne bi bil mislil, da bo zgodovina prestavila naš izvirni košček slovenskega Jadrana od Barkovelj do Devina, morje lepe Vide, tja dol, v valove, ki niso dišali od naših enodebelnih čup, ampak od ladij Serenissime, ob obalo, ki ni govorila jezika kriških ribičev, ampak beneško narečje.
Kakorkoli se je že zgodilo, zgodovina je Slovencem vzela njihovo morje in jih obdarovala z drugim; namesto prepadno skalnate obale, ovenčane z brinjem in rujem, jim je podarila neko drugo, milejšo, s krotkejšo rastjo trt in oljk.
Istre pa zgodovina Sloveniji ni podarila, ampak ji jo je vrnila. Vrnila, kakor je vrnila Kras, Tolminsko, Vipavsko, Brda, kakor je vrnila izmučeno Primorsko, potem ko je šel čeznjo valjar prve svetovne vojne. Za tem ognjenim valjarjem je tako rekoč brez prediha prišel drugi ricinovsko genocidni. Med primorskimi pokrajinami je bila Istra tista, nad katero je tuja raznarodovalna volja morda najbolj pritisnila: iz Istre je prišel namreč klic, ki je spodbudil papeža Benedikta XV., da je obsodil nacionalistično divjanje še pred nastopom fašizma.
Fašizem je šel, prišla je narodna, čeprav ne duhovna svoboda, nova slovenska obala je zacvetela v gospodarski in pomorski dejavnosti. A tudi potem ko se je narodna svoboda združila s politično in duhovno, je Istra ostajala ne samo na geografskem, ampak tudi na duhovnem obrobju slovenske narodne zavesti.
Posebno v kulturnem pogledu je ostajala nekakšna desetnica med sestrskimi pokrajinami Primorske. Toda ali naj to desetništvo traja tudi v času, ko se na njeni obali razcveta pristanišče, ko jo nova železniška proga povezuje s centralno Slovenijo, ko na njej raste univerza, v kateri naj se razmahne genij Primorske, od tehnike do humanistike. Saj ne gre samo za Istro, ampak za Primorsko, za ustvarjalno Primorsko, v njeni kdaj tudi pilotski vlogi v usodi slovenskega naroda: prva besedila v našem jeziku je zapisala tudi Primorska, in sicer, kot veste, v Čedadu; prvi slovenski dramski tekst, tako imenovani škofjeloški pasijon, je napisal Primorec p. Ramuald; pobudo za svojo veličastno Zdravljico je Prešeren dobil od primorskega duhovnika; prvi čisti narodni upor proti okupatorju brez ideološkega računa je ustvaril TIGR; drugega največjega slovenskega duha za Prešernom, ki je po mojem mnenju Srečko Kosovel, je dala Slovencem Primorska. A Primorska je dala tudi pisatelje, kot je Pregelj, slaviste, kot sta Štrekelj in Legiša, muzike, kot je Kogoj, letalske pionirje, kot je Rusjan, svetniške like, kot je Ukmar ...
Ne gre za lokalpatriotizem: prej kot regionalec sem po duhu centralist. To se pravi, naša edina prestolnica naj bo Ljubljana, naš edini jezikovni kriterij naj bo Slovenski pravopis, učni jezik na slovenskih univerzah naj bo slovenščina; naš domoljubni zanos naj ima za prvi cilj ne kakšne regionalne ambicije, ampak širšo usodo naroda, ki se je šele po tisočletju obstoja z znojem in krvjo pretolkel na sonce zgodovine. Toda ob tem nujnem centralizmu, neobhodnem za kompaktnost naroda, naj ima Primorska tudi svojo lastno samozavest in svojo lastno zdravo ambicijo.
Saj lahko celotnemu slovenstvu prispeva marsikaj. Že odprtost v Sredozemlje in stik z romanskim sosedom ji dajeta v slovenski geografiji edinstveno vlogo, nezamenljivo specifiko v dojemanju sveta in kulture, bolj domoljubno navdihnjeni etos, manjšo razpoložljivost za politični ekstremizem, tako rekoč že prirojeno evropskost.
Kako naj ne bi v to primorsko paleto, ki vključuje kraški kamen in vipavsko trto, briško češnjo in tolminsko smreko, Istra v polni, tudi duhovni enakopravnosti primaknila svoje oljke? Svete oljke, kakor so jo imenovali stari Grki? Oljke, simbola miru in plodnosti? In prav v ključu tega simbola naj zaželim Istri, slovenski Istri, miru in ustvarjalnosti.
ALOJZ REBULA,
pisatelj

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji