Rebulovo voščilo Istri

Istra je bila nekdaj desetnica med pokrajinami Primorske - Danes jo plemeniti s simboli oljke

drugi članki o Rebuli

Po vojni me je v Koper komaj kdaj zaneslo, istrsko pokrajino sem si mogel – po zaslugi izleta Društva slovenskih izobražencev v Trstu – ogledati samo enkrat, tudi z njenim pesnikom Alojzom Kocijančičem sem se bežno srečal samo enkrat.

In vendar Istra ni samo v soseščini mojih rodnih krajev, ampak tako rekoč leži pred njihovim pragom; iz svojega Šempolaja sem na jugu videl ne samo morje, ampak onkraj tržaškega zaliva tudi Istro, njeno obalo tja do Pirana.

Nikdar si ne bi bil mislil, da bo zgodovina prestavila naš izvirni košček slovenskega Jadrana od Barkovelj do Devina, morje lepe Vide, tja dol, v valove, ki niso dišali od naših enodebelnih čup, ampak od ladij Serenissime, ob obalo, ki ni govorila jezika kriških ribičev, ampak beneško narečje.

Kakorkoli se je že zgodilo, zgodovina je Slovencem vzela njihovo morje in jih obdarovala z drugim; namesto prepadno skalnate obale, ovenčane z brinjem in rujem, jim je podarila neko drugo, milejšo, s krotkejšo rastjo trt in oljk.

Istre pa zgodovina Sloveniji ni podarila, ampak ji jo je vrnila. Vrnila, kakor je vrnila Kras, Tolminsko, Vipavsko, Brda, kakor je vrnila izmučeno Primorsko, potem ko je šel čeznjo valjar prve svetovne vojne. Za tem ognjenim valjarjem je tako rekoč brez prediha prišel drugi ricinovsko genocidni. Med primorskimi pokrajinami je bila Istra tista, nad katero je tuja raznarodovalna volja morda najbolj pritisnila: iz Istre je prišel namreč klic, ki je spodbudil papeža Benedikta XV., da je obsodil nacionalistično divjanje še pred nastopom fašizma.

Fašizem je šel, prišla je narodna, čeprav ne duhovna svoboda, nova slovenska obala je zacvetela v gospodarski in pomorski dejavnosti. A tudi potem ko se je narodna svoboda združila s politično in duhovno, je Istra ostajala ne samo na geografskem, ampak tudi na duhovnem obrobju slovenske narodne zavesti.

Posebno v kulturnem pogledu je ostajala nekakšna desetnica med sestrskimi pokrajinami Primorske. Toda ali naj to desetništvo traja tudi v času, ko se na njeni obali razcveta pristanišče, ko jo nova železniška proga povezuje s centralno Slovenijo, ko na njej raste univerza, v kateri naj se razmahne genij Primorske, od tehnike do humanistike. Saj ne gre samo za Istro, ampak za Primorsko, za ustvarjalno Primorsko, v njeni kdaj tudi pilotski vlogi v usodi slovenskega naroda: prva besedila v našem jeziku je zapisala tudi Primorska, in sicer, kot veste, v Čedadu; prvi slovenski dramski tekst, tako imenovani škofjeloški pasijon, je napisal Primorec p. Ramuald; pobudo za svojo veličastno Zdravljico je Prešeren dobil od primorskega duhovnika; prvi čisti narodni upor proti okupatorju brez ideološkega računa je ustvaril TIGR; drugega največjega slovenskega duha za Prešernom, ki je po mojem mnenju Srečko Kosovel, je dala Slovencem Primorska. A Primorska je dala tudi pisatelje, kot je Pregelj, slaviste, kot sta Štrekelj in Legiša, muzike, kot je Kogoj, letalske pionirje, kot je Rusjan, svetniške like, kot je Ukmar ...

Ne gre za lokalpatriotizem: prej kot regionalec sem po duhu centralist. To se pravi, naša edina prestolnica naj bo Ljubljana, naš edini jezikovni kriterij naj bo Slovenski pravopis, učni jezik na slovenskih univerzah naj bo slovenščina; naš domoljubni zanos naj ima za prvi cilj ne kakšne regionalne ambicije, ampak širšo usodo naroda, ki se je šele po tisočletju obstoja z znojem in krvjo pretolkel na sonce zgodovine. Toda ob tem nujnem centralizmu, neobhodnem za kompaktnost naroda, naj ima Primorska tudi svojo lastno samozavest in svojo lastno zdravo ambicijo.

Saj lahko celotnemu slovenstvu prispeva marsikaj. Že odprtost v Sredozemlje in stik z romanskim sosedom ji dajeta v slovenski geografiji edinstveno vlogo, nezamenljivo specifiko v dojemanju sveta in kulture, bolj domoljubno navdihnjeni etos, manjšo razpoložljivost za politični ekstremizem, tako rekoč že prirojeno evropskost.

Kako naj ne bi v to primorsko paleto, ki vključuje kraški kamen in vipavsko trto, briško češnjo in tolminsko smreko, Istra v polni, tudi duhovni enakopravnosti primaknila svoje oljke? Svete oljke, kakor so jo imenovali stari Grki? Oljke, simbola miru in plodnosti? In prav v ključu tega simbola naj zaželim Istri, slovenski Istri, miru in ustvarjalnosti.

ALOJZ REBULA,

pisatelj