Mwoja besejda

Bogata dediščina ljudskega zdravnika Ivana Mozetiča Med Cerkljani je spomin na pred okroglimi 40 leti umrlega ljudskega zdravnika in zeliščarja Ivana Mozetiča še vedno zelo živ. Vsak, ki ga je poznal, običajno najprej pove, da bi praktično vsak domačin znal o njem povedati vsaj en dogodek ali anekdoto. A vendar je bilo sogovornike, ki bi bili pripravljeni v mikrofon povedati svoje spomine na velikega zdravilca, zelo težko najti. Ivan Mozetič (1889-1971) se je v srca Cerkljanov zapisal kot dušni pastir, protifašist in zdravilec. Posebej se ga spominjajo zaradi neštetih napol čudežnih ozdravljenj. Ko so zdravniki že dvignili roke, so Mozetičeve rožice prinesle preobrat. A to mu slave ali denarja ni prineslo. Ravno obratno. Povojna revolucionarna oblast ga je zaradi zdravljenja ljudi “brez dovoljenja” zaprla in večkrat denarno kaznovala. Od Vipavske do Cerkljanske Priljubljeni Cerkljan je odraščal na Goriškem. Rodil se je v trgovski družini v Mirnu pri Gorici, 26. avgusta 1889. V Gorici ...

“Gospodar človeštva ni človek, ampak denar” Svetovno znani raziskovalec in znanstvenik dr. Timi Ećimović je v zadnjih letih napisal tri knjige in bil po izidu vsake predlagan za Nobelovo nagrado. Ećimović, ki danes praznuje 70. rojstni dan, ima zelo jasen in preprost odgovor na okoljske probleme človeštva in planeta. Nizkoenergetska ekološka hiša Timija Ećimovića sredi zaselka Medoši v Kortah nad Izolo je povsem nevpadljiva, pa čeprav ima na strehi kolektorje in južno steno vso v steklu. Težko je opaziti tudi malo sanitarno močvirje z rastlinami, ki tako prečisti vso odpadno vodo, da namesto odplak v kanalizacijo odteka povsem čista voda. Šele pred vhodnimi vrati se prepričamo, da je naslov pravi. Korte 124. Pozvonimo. Čez nekaj trenutkov se vrata odpro in prikaže se postavni in nasmejani Ećimović. Povabi nas v prostorno dnevno sobo, ki bi jo lahko imenovali tudi popotniška galerija. Stene in omare so namreč polne slik in spominkov z vsega sveta. Timija Ećimovića spominjajo na leta, k...

Na ljubljanski razstavi poznobaročnega slikarstva je kar nekaj prostora posvečenega v Šturjah pri Ajdovščini rojenemu slikarju Antonu Cebeju. Prav Cebej je namreč imel v slovenskem poznobaročnem slikarstvu poleg Valentina Metzigerja in Fortunata Berganta osrednjo vlogo. Razstava ljubljanske Narodne galerije z naslovom Izzvenevanje nekega obdobja, ki je na ogled še jutri, prikazuje najlepše slikarske mojstrovine, ki so jih ustvarili na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja. Spomnimo, da je nekoč Kranjska segala do Hublja. Na njegovem kranjskem bregu, v Šturjah (naselju, ki je danes del Ajdovščine, na nekdanjo samostojnost pa spominjata le še imeni tamkajšnje župnije in šole) se je 23. maja 1722 rodil Anton Cebej . O njegovem življenju ne vemo veliko. Tudi njegov priimek se piše različno: poleg Cebeja, ga zasledimo tudi kot Čebeja in Zebeya . O njegovi življenjski poti še največ povedo njegove slike, ki jih najdemo tudi v njegovi rodni dolini. Največ je ustvarjal v Ljubljani, zato ga...

Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile (Mohorjeva Celovec, 17,90 evra, 306 str., 2011) Ko vzamemo v roke psihološki priročnik, pričakujemo suhoparno strokovno besedilo. Včasih tudi dolgočasno in sleherniku mestoma nerazumljivo. Hermetično, če uporabimo strokovno tujko. Knjiga priljubljene psihologinje Alenke Rebula iz Sesljana pri Devinu pa je nekaj povsem drugega. Že prvih nekaj stavkov odkrije drugi avtoričin talent, besedno umetnost. Pesnica svoja psihološka opažanja zapiše z izbranimi besedami, ki tu in tam prehajajo že v liriko. To pa je očitno tudi recept za knjižni uspeh: knjiga Globine, ki so nas rodile, je v zadnjih treh letih doživel že tri ponatise oziroma dopolnjene izdaje. Staviti bi si upal, da tudi ta zadnji ne bo poslednji. Letos je namreč izšla že osma izdaja njenega knjižnega psihološkega prvenca Blagor ženskam (Založništvo tržaškega tiska). Rebula je proučevalka človeških globin, ki se začnejo v otroštvu. Naše otroštvo je ključ za razumevanje sebe in svojega odnosa...

Umetnik naj v stari prostor vstopi spoštljivo Akademska slikarka Veselka Šorli Puc ustvarja v Krajni vasi, na krajnem robu slovenskega Krasa. S pokojnim možem Matjažem, ki je odločilno prispeval, da so Škocjanske jame danes na znamenitem Unescovem seznamu, sta staro kraško domačijo obnovila ne le povsem po starih zgledih, ampak tudi z umetniškim čutom. Kot sodobna umetnica, ki je veliko ustvarjala tudi v starodavnih cerkvah, skuša v stari prostor vedno vstopiti spoštljivo. Spoštljivo pa vstopa tudi kot priseljenka v kraško vas. Prepričana je, da domačinom ne sme, pa tudi noče soliti pameti. Vaša priimka kažeta na primorsko poreklo? “Zgodovinsko gledano, ja. Oba priimka izvirata s Primorske, če pa sežemo še dlje nazaj, gre v obeh primerih za imeni nemških priseljencev. Kaj ni v teh povezavah nekaj značilnega za naš prostor?” Na kaj konkretno mislite? “Živimo na področju, kjer se stikajo in seveda mešajo velike geografske, podnebne, jezikovne, kulturne (…) enote, kar vse je podlaga za iz...