Veselka Šorli Puc - slikarka in pisateljica, zaljubljena v Kras

Umetnik naj v stari prostor vstopi spoštljivo

Akademska slikarka Veselka Šorli Puc ustvarja v Krajni vasi, na krajnem robu slovenskega Krasa. S pokojnim možem Matjažem, ki je odločilno prispeval, da so Škocjanske jame danes na znamenitem Unescovem seznamu, sta staro kraško domačijo obnovila ne le povsem po starih zgledih, ampak tudi z umetniškim čutom. Kot sodobna umetnica, ki je veliko ustvarjala tudi v starodavnih cerkvah, skuša v stari prostor vedno vstopiti spoštljivo. Spoštljivo pa vstopa tudi kot priseljenka v kraško vas. Prepričana je, da domačinom ne sme, pa tudi noče soliti pameti.

Vaša priimka kažeta na primorsko poreklo?

“Zgodovinsko gledano, ja. Oba priimka izvirata s Primorske, če pa sežemo še dlje nazaj, gre v obeh primerih za imeni nemških priseljencev. Kaj ni v teh povezavah nekaj značilnega za naš prostor?”

Na kaj konkretno mislite?

“Živimo na področju, kjer se stikajo in seveda mešajo velike geografske, podnebne, jezikovne, kulturne (…) enote, kar vse je podlaga za izjemno pestrost in mnogovrstnost. Ko bi le to imelo več vpliva na našo zavest in način razmišljanja!”

Vrniva se k priimkoma.

“Šorli je priimek iz Baške grape. Po nagrobnih napisih je največ Šorlijev v Koritnici. Ena veja mojih prednikov se je tekom stoletij pomikala proti Tolminski, druga pa po Poljanski dolini proti Gorenjski. Med slednjimi je bil tudi moj ded. Daljni predniki mojega pokojnega moža Matjaža Puca pa so se domnevno najprej naselili na Colu nad Ajdovščino. Možev ded, sicer že rojeni Ljubljančan, je po študiju na Dunaju začel odvetniško kariero v Gorici, se poročil z Goričanko, a se nato v obdobju vse hujšega fašističnega pritiska z družino preselil v Ljubljano in tam nadaljeval s politično kariero.”

Sedaj ste se potemtakem “vrnili” na Primorsko, točneje v Krajno vas na Krasu?

(nasmeh) “Z možem sva imela vse življenje poseben odnos do Primorske, zlasti do Krasa. Moža, rojenega v Ljubljani, je še kot otroka Pavel Kunaver 'okužil' z ljubeznijo do Krasa. Postal je navdušen jamar, ki je v študentskih letih vodil projekt jamskega katastra, in bil v številnih slovenskih jamarskih ekspedicijah. Matjaž pri razumevanju in doživljanju krasa ni ostal le pri posameznih specifičnih naravnih pojavih, kot so jame, brezna, ponikalnice, kapniki ali človeška ribica, ampak je doumel, da je bistvo našega Krasa tudi v tem, da gre za enkraten primer kulturne krajine. Krajina in človek sta na tem majhnem delu Primorske vplivala drug na drugega, dokler se ni v mukah rodilo to, kar je enkratno: simbioza gmajne, obdelanih dolin in polj, vinogradov, kamnitih ograd, škarp, zidov, naselij… Kamen na kamen…”

Poseben odnos je imel tudi do Škocjanskih jam?

“Bil je med pobudniki ideje, da bi Škocjanske jame vpisali v svetovno dediščino Unesca. V projektu za vpis je kot član ožje strokovne ekipe opravil levji delež. Začel je tudi s pripravo zakona o zaščiti Škocjanskih jam in bil eden od pionirjev centra, ki se je nato tako lepo razširil. V času po osamosvojitvi je vodil ad-hoc skupino za Škocjanske jame, pa tudi sicer storil veliko za zaščito in promocijo Krasa.”

Pravzaprav nič čudnega, da sta si torej poiskala hišo na Krasu?

“To je pa dolga zgodba. Najina želja je čakala na uresničitev več kot 30 let. Res je, da sva si že v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja želela ustvariti dom na Krasu in se zato tudi poročila v Sežani. Skoraj sva že kupila manjšo hišo na robu Tomaja, ko je bil mož vpoklican v vojsko. Ostarela lastnica hiše pa si je v tistem letu premislila - najbrž se je zbala, da se bova obnašala kot kakšna ljubljanska hipija. (smeh) Potem naju je življenje peljalo drugam. Ko pa sva praznovala srebrno poroko, sva se odločila, da greva na kosilo na Kras. Konec maja je tam prelepo - mlado zelenje, pa cvetje, omamni vonji, bleščeča svetloba… Začela sva se tolči po glavi - pa kje sva hodila vsa ta leta! Čeprav nama še ni bilo jasno, kako bova to izpeljala, sva se odločila, da kar najhitreje poiščeva staro, še neprezidano kraško hišo. Šele čez kako leto nama je s pomočjo agencije in prijateljev to tudi uspelo. Hiša, natančneje domačija, saj gre za niz poslopij z borjačem in portonom, na eni strani zaprtim z visokim kamnitim zidom, je bila v obupnem stanju. A zidarska žlica se je še ni dotaknila in upala sva, da je ostala njena duša neokrnjena. Prav na začetku najinega podviga sva se nekoč iz Krajne vasi vračala preko gmajne proti Štorjam in na nebu zagledala, ne eno, ampak tri mavrice! Mavrica je, kot vemo, prastar simbol upanja, pa tudi zaveze. Torej nama je nebo poslalo znamenje, sva se pošalila…”

Obnove pa sta se lotila drugače kot slehernik, ki ohrani staro fasado, notranjost pa preuredi v najsodobnejši tehniki?

“Ko bi ohranil vsaj fasado! No, v našem primeru je šlo za precej drugačno izhodišče, kot pa je v veljavi pri večini obnov, ali bolje, prezidav kraške arhitekture. Pod vplivom spoznanj in velikega spoštovanja do avtohtonega slovenskega stavbarstva, ki mi ga je od malega vcepljal moj pokojni oče, arhitekt, smo si zadali nalogo, da bomo izhajali iz danosti in ne bomo ničemur delali silo, ne z ravnilom in šestilom, ne s tujimi materiali ali kakšnim drugim nelogičnim posegom. Ko smo se lotili prenove, sem v duhu obnovila dialog s pokojnim očetom in ga spraševala, kaj bi on storil v konkretnem primeru. Med obnovo ni bilo mogoče vsega predvideti, velikokrat je prihajalo do situacij, ko se je bilo treba hitro odločiti, kako naprej, da bo sinteza starega in novega logično izpeljana. Obnoviti je bilo treba vse strehe, v stavbe z debelimi kamnitimi zidovi napeljati vodo, elektriko, plin, ogrevanje, pa zamenjati okna, vrata, urediti tlake in lesene pode, najti prostor za sodobne kopalnice, kuhinjo itd. V svojih naporih smo šli celo tako daleč, da smo na najstarejšem delu hiše obnovili kamnito skrlasto streho s hrastovo konstrukcijo vred. Veliko nam je svetoval prijatelj arhitekt Mitja Mozetič, našli pa smo tudi izvajalca, ki nam je prisluhnil. Lahko rečem, da se je veliko stvari zelo lepo posrečilo, z nekaterimi pomanjkljivostmi pa se bo treba še nekoliko ukvarjati.”

Kaj pa praktičnost?

“Zmotno je prepričanje, da je le sodobno praktično. Nekoč so bili ljudje zelo iznajdljivi, tudi slabe strani so znali obrniti tako, da so jim bile v prid. Kraška arhitektura je mogoče še bolj kot kjerkoli drugod v Sloveniji povezana z naravnim okoljem. Kraška hiša je zrasla iz gradiva, ki je bili najbolj pri roki, se pravi iz kamna. Naša hiša stoji na skali, ki je vidna tudi od znotraj. V tem je, vsaj upam, tudi nekaj simbolike… Predniki Kraševcev so takrat, ko so postavljali svoja bivališča, kar se da spoštljivo ravnali s parcelami. Zemlja je bila velika dragocenost. Naselja so bila zasnovana strnjeno, se pravi, da so si sosedje krili hrbet pred vetrom. Poleg tega tradicionalno zasnovane hiše dopuščajo možnost izbire - zaprti borjač omogoča intimnost, oken namreč v skupnih zidovih ni, ko pa človek odpre porton, se lahko srečuje z drugimi.”

Na Primorskem se radi pritožujemo nad prišleki, Ljubljančani. A hkrati ste vi dokazali, da Ljubljančan lahko veliko bolje ohrani dediščino kot domačin. Nedaleč od vas je nedavno izginila cerkvena streha iz kamnitih skrl?

“Na Primorskem ponekod res vlada negativno razpoloženje do kupcev starih hiš, ki prihajajo iz Ljubljane. Vedeti pa je treba, da zamer do Ljubljane ne gojijo le Primorci. Po drugi strani pa je res, da tudi v Ljubljani ljudje običajno z nezaupanjem gledajo nove sosede. Je pač tako, Slovenci težko in počasi sprejemamo druge in drugačne. Sama imam glede sprejetosti najrazličnejše izkušnje, med drugim, zlasti po zaslugi nekaterih sosedov, tudi zelo, zelo dobre. Kot priseljenka ne smem in tudi nočem domačinom soliti pameti. Predolgo so bili prepuščeni samim sebi. Res je, da bi moral odnos do stavbne dediščine izhajati od domačinov, da bi ti morali biti nanjo ponosni in jo ljubosumno čuvati, je pa tudi res, da bi moral biti problem urejen veliko širše: državne institucije bi morale voditi inteligentno in vizionarsko politiko v smislu zaščite Krasa kot celote, ljudi pa bi morale sistematično ozaveščati, jim svetovati (in ne le preprečevati) ter jim tudi gmotno pomagati pri ohranjanju in posodabljanju tradicionalne arhitekture in naselij. Priče smo velikanskemu nesporazumu – odgovorni še vedno vidijo napredek v stihijski izrabi prostora in kratkoročnih (in kratkovidnih) naložbah, medtem ko pravi in resnični kapital, svetovno znana, enkratna kulturna krajina s prelepo arhitekturo, kjer bi bilo mogoče ustvarjati neprimerno višjo dodano vrednost (če se izrazim zgolj v ekonomskem jeziku), nezadržno propada. Obnova cerkva je po svoje odsev splošnih razmer, ima pa še to značilnost, da vse breme obnove in vzdrževanja (razen kadar gre za spomenike, ki jih institucije ocenijo kot nacionalno, ali vsaj regionalno pomembne), pade na pleča vernikov in lokalnih skupnosti. Umetnostnozgodovinski vidik pa je v slovenskih razmerah premalo, saj so cerkve, kapele in znamenja neločljivi del slovenske krajine.”

Iskanje sožitja med starim in novim je večno vprašanje, ki v cerkvah pride še posebej do izraza. Kot slikarka, ki se posveča vitraju, tudi v stare cerkve postavljate nova barvna okna. Kako vi iščete skladnost s starim?

“S tem vprašanjem se srečujem že 30 let. V starih slovenskih cerkvah vidimo, da srečevanje novega s starim nikoli ni predstavljajo problema. Imamo mnoge gotske cerkve z baročno notranjostjo, ki so tudi v zadnjih dveh stoletjih dobile novo notranjo opremo. Tudi po drugem vatikanskem koncilu je bilo veliko sprememb. Slovenci smo koncil vzeli skoraj preveč zares, saj smo obračali glavni oltar proti ljudstvu tudi takrat, ko to ni bilo treba in smo zato uničili marsikateri prezbiterij. Sakralni umetnik se je vedno srečeval s sintezami različnih slogov. Umetnik mora v stari prostor vstopati spoštljivo in mu prisluhniti. Šele nato lahko skuša dodati novo kakovost, a to tako, da bo staro živelo naprej. Novo mora imeti tudi svojo avtorsko težo, ne pa, da je golo urejanje ali oponašanje zgodovinskih slogov. Avtentične stvaritve običajno sodijo skupaj. Poglejmo Francijo, domovino vitraja. Tam je ta umetnost po drugi svetovni vojni doživela pravo renesanso. Za cerkev so ustvarjali najboljši slikarji - Marc Chagall, Pierre Soulages, Alfred Manessier, Henri Guerin, pa tudi drugi. Pri tem so ohranili svoj slog in bili zelo sodobni, neobremenjeni in inovativni, pa vendar njihovi vitraji čudovito dopolnjujejo historični prostor.”

Kaj pa okolje? Kako je na vas kot umetnico vplivalo različno okolje, saj ste živeli v Argentini, na Češkem in v Iranu?

“Življenjske postaje naše družine je določal poklic mojega moža, diplomata. Argentina je zame prinesla velik in malce nasilen rez v moje slikarstvo. Ravno takrat, ko se mi je zdelo, da sem imela največ dela in naročil, smo se odselili. To je bila odločitev za družino. V Buenos Airesu sem za dve leti skoraj prenehala ustvarjati. Res pa je, da smo tam opravljali pionirsko delo, saj je bilo treba veleposlaništvo vzpostaviti prav od začetka. Tudi sinovoma sem morala stati veliko bolj ob strani, saj sta prišla v dvakratno tuje okolje: špansko govoreče velemesto in mednarodno ameriško srednjo šolo. Takrat sem se bolj posvetila pisanju.”

Kaj vam je prinesla vrnitev v Stari svet?

“Češka je bila zame zaradi bogate kulture zelo navdihujoča. Zlasti me je prevzela tradicija obdelave stekla, srečala pa sem tudi zanimive sodobne avtorje. V Pragi sem še naprej tudi pisala. Zadnja postaja v tujini je bila Teheran, kjer je soprog prevzel vodenje veleposlaništva. Zahtevno in težko iransko okolje me je povsem odvrnilo od slikanja. Sama Perzija pa je seveda nekaj izjemnega. (Izraz uporabljam, ker me novejše ime Iran preveč spominja na ajatole, Mahmuda Ahmedinežada in diktaturo). Dežela, v kateri začutiš korenine naše civilizacije, je na meni pustila neizbrisen pečat. Turizma skorajda ni, zato jo lahko odkrivaš v njeni prvinski obliki. Teheran je sicer ogromno kaotično mravljišče brez posebne lepote, a so zato puščavska mesta ohranila prastaro bivanjsko kulturo tako v stavbarstvu kot v oblikovanju vrtov, notranje opreme itd. Konec drugega leta bivanja pa sem prav v Teheranu zasnovala križev pot za novo kapeli pri sv. Antonu na Viču. In ta križev pot se je potem spremenil v resničnost.” (premolk)

Vam nove življenjske okoliščine velikokrat prekrižajo načrte?

“Leta nazaj, preden sem zaključila slikarsko specialko na ljubljanski likovni akademiji, sem si še predstavljala, da vem, kako bo potekal moj ustvarjalni razvoj. Potem pa je moj mož prvič zbolel za rakom in v ospredje so stopile povsem drugačne skrbi. Ko sta se nama kasneje rodila sinova, sem se nekaj let izključno posvečala družini, za kar mi ni bilo nikoli žal. Edino, kar obžalujem, je to, da zdaj, ko ima starejši sin Martin otroke, nimam več časa zanje; pa še na drugem koncu Evrope živijo. Meni je izkušnja materinstva odprla nove dimenzije, tako v osebnostni, kot tudi ustvarjalni rasti. Sprašujete me, če mi v življenju velikokrat kaj prekriža načrte in me odvrne od umetniške kariere. Mislim, da vam lahko na to odgovorim pritrdilno. Kolikokrat sem se počutila čisto na tleh, ker sem mislila, da je vsega konec. Potem pa se je nekje odprlo okno… Z leti sem spoznavala, kako pomembna v življenju je čuječnost. Bolje od tarnanja nad tem, da ni šlo po naših načrtih, je pogledati okoli sebe in se vprašati, kaj se riše na obzorju in kaj življenje od nas zahteva.”

Je tudi vaša sedanja služba, vodenje visoke šole za fotografijo, tako okno?

“Naša šola za fotografijo je del ljubljanske zasebne Visoke šole za storitve (VIST) . To je prva in edina tovrstna šola pri nas. Gre za prvo bolonjsko stopnjo, torej triletni študij. Projekt je nov, zanimanje za vpis pa veliko. Z mlajšim sinom Juretom, ki je diplomiral na filmski in televizijski akademiji v Pragi (FAMU) in je motor tega projekta, živiva za šolo 24 ur na dan. Mislim, da je bilo zame v trenutku, ko se mi je življenje z moževo smrtjo povsem spremenilo, zelo pomembno, da sem sprejela takšen izziv.”

Nekateri vas opisujejo kot sakralno slikarko. A ta oznaka v našem prostoru ima velikokrat slabšalni prizvok. Kako se počutite v tej obleki?

“Pravzaprav se z vprašanjem klasifikacij niti ne ukvarjam. Zame je prvo povabilo k sooblikovanju sakralnega prostora , ki sem ga dobila pred skoraj 30 leti, bilo velik izziv. Sakralni prostor je povsem drugačen od kateregakoli drugega prostora. Zahteva veliko spoštovanja in posluha, s tem pa resnega študija, tehničnega znanja, obvladovanja večjih dimenzij itd.”

Ali lahko umetnik, ki ni veren, ustvarja sakralno umetnost?

“O tem se je svoj čas v Cerkvi veliko razpravljalo. Čas je pokazal, da nihče ne more avtoritativno deliti ljudi na verne in neverne, tudi (ali zlasti) takrat, kadar sami sebe tako opredeljujejo. Prepogosto se zgodi, da ljudje, ki se imajo za vernike, počnejo stvari, ki so zelo daleč od vere ali povezanosti z Bogom. Po drugi strani pa tudi med ljudmi, ki se deklarirajo za ateiste, naletimo na osebe z izjemno močno etično držo. Duh veje, kjer hoče... Zato imamo deklarirane neverne umetnike, ki so ustvarili izjemne umetnine sakralnega značaja. Eden takih je francoski slikar Pierre Soulages, ki je v srednjeveški opatiji v Conquesu, ki leži na poti sv. Jakoba, ustvaril čudovite vitraje. Očitno je pri srečanju s sakralnim prostorom doživel nekaj posebnega.”

Sakralna umetnost torej ni le klasično upodabljanje Boga in svetnikov?

“Umetnost presega meje klasične ikonografije. Samo upodabljanje verskih prizorov na primer še ne zagotavlja, da bo umetnina vsebovala krščanskega duha. Lahko se zgodi, da ima veliko večjo izrazno moč povsem abstraktna umetnina, ki se nas dotakne s pomočjo barve in svetlobe. Poglejte srednjeveška barvna okna, kako delujejo na dva načina: po eni strani so natrpana z bibličnimi prizori, po drugi strani pa se z univerzalnim jezikom barve in svetlobe dotaknejo vsakega človeka.”

Ali umetniki potemtakem dokazujejo, da se vernost ne meri le po številu obiskov maš ali doslednim izpolnjevanjem pravil določene verske skupnosti?

“Umetnost stremi navzgor. Če je ustvarjalec, pa naj bo slikar, kipar, arhitekt, glasbenik ali literat, pristen, se nagiba k presežnemu. Poglejmo, koliko je po svetu zlorab prav pri izražanju določene pripadnosti. Umetnik more, pa tudi mora, presegati ozke okvire. Naloga umetnikov je, da odpirajo okna tam, kjer jih nihče drug ne vidi.”

besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

opis fotografij (od zgoraj navzdol):

- Veselka Šorli Puc zelo rada ustvarja akvarele. Njene roke v trenutku po tem ko je naslikala cvet za svoje tri vnuke na borjaču pred hišo.

- Veselka v pisarni fakultete.

- Tristoletna kraška hiša je zaživela v novem sijaju.

- Slikarkin atelje.

- Cerkev v Krajni vasi iz časa, ko so jo še krasile kamnite skrle.

- Prva (oziroma točneje ena od prvih dveh) slovenskih božičnih poštnih znamk z detajlom vitraja bovške cerkve Device Marije v Polju (1992).

- Ušesnik na borjaču.

ABC Veselka Šorli Puc 

Slikarka in publicistka Veselka Šorli Puc je bila rojena v Kranju (1949). Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici, podiplomski študij pa pri profesorju Janezu Berniku (1974). Razstavlja doma in v tujini. Največ ustvarja v tehniki  akvarela, klasične  tempere in vitraja. Več kot 100 njenih barvnih oken najdemo v  Ljubljani, Celju, Polzeli, Novem mestu,  Bovcu, Celovcu, Toulousu, Torontu in drugod.  Detajl njenega vitraja v bovški cerkvi Device Marije v Polju je bil leta 1992 natisnjen na eni od prvih dveh slovenskih božičnih poštnih znamk.  Šorli Puc ves čas tudi piše članke in eseje o umetnosti in kulturi. Pri tržaški založbi Mladika je izšel njen literarni prvenec Zgodbe z repom in glavo, pri celjski Mohorjevi družbi pa Ure pasjih dni. Trenutno je predavateljica in predstojnica na Oddelku za fotografijo Visoke šole za storitve v Ljubljani.

 

Objavljeno (krajša verzija) v dnevniku Primorske novice na veliko soboto LG 2011