dr. Timi Ećimović: trikratni nominiranec za nobelovo nagrado

“Gospodar človeštva ni človek, ampak denar”

Svetovno znani raziskovalec in znanstvenik dr. Timi Ećimović je v zadnjih letih napisal tri knjige in bil po izidu vsake predlagan za Nobelovo nagrado. Ećimović, ki danes praznuje 70. rojstni dan, ima zelo jasen in preprost odgovor na okoljske probleme človeštva in planeta.

Nizkoenergetska ekološka hiša Timija Ećimovića sredi zaselka Medoši v Kortah nad Izolo je povsem nevpadljiva, pa čeprav ima na strehi kolektorje in južno steno vso v steklu. Težko je opaziti tudi malo sanitarno močvirje z rastlinami, ki tako prečisti vso odpadno vodo, da namesto odplak v kanalizacijo odteka povsem čista voda. Šele pred vhodnimi vrati se prepričamo, da je naslov pravi. Korte 124.

Pozvonimo. Čez nekaj trenutkov se vrata odpro in prikaže se postavni in nasmejani Ećimović. Povabi nas v prostorno dnevno sobo, ki bi jo lahko imenovali tudi popotniška galerija. Stene in omare so namreč polne slik in spominkov z vsega sveta. Timija Ećimovića spominjajo na leta, ki jih je preživel najprej kot poslovnež, v zadnjih letih pa kot znanstvenik na vseh kontinentih. V sedemdesetih letih je bil predstavnik Ljubljanske banke za srednjo in zahodno Afriko.

Od poslovneža do ekologa

To so bili časi, ko so bila potovanja po tujih državah za veliko večino jugoslovanskih državljanov le sanje. A Ećimović življenja ni jemal z veliko žlico. Njegovo življenje je bilo delo. Ustvarjalnost, hiperaktivnost in izredna delavnost. A nato je prišla nesreča. Šofer avtomobila mu je po nerodnosti odprl vrata tako, da ga je udaril v desno oko, da je skoraj oslepel. Zaradi tega ni prekinil svojega dela - takrat je v Nigeriji postavljal tovarno. Šele čez nekaj tednov, ko se je vrnil s potovanja domov, se je odpravil v bolnišnico. Vid mu je vrnila operacija konec januarja leta 1980 v ljubljanskem Kliničnem centru. Nekaj tednov pred njim so na kliniko sprejeli drugega svetovnega popotnika, takratnega jugoslovanskega komunističnega predsednika Josipa Broza Tita. Ležal je eno nadstropje pod maršalom. “Točno pod njegovo posteljo,” se pošali. Spominja se paradnega koraka menjajoče se straže pred sobo jugoslovanskega vodje, dokler se je ta še zavedal okolice. Po 10. marcu Ećimović korakanja ni več slišal.

Med okrevanjem je veliko razmišljal. Po postavitvi tovarne v Nigeriji ni več odhajal v tujino. Posvetil se je delu doma. Kot veterinar je začel pospeševati razvoj prašičjih in drugih živinorejskih farm. Kakih tisoč jih je bilo, čeprav jih ni štel. Nekatere so uspešne še dandanes. Leta 1986 je od slovenske republiške vlade dobil dovoljenje, da je ustanovil zasebni TJE Center za gospodarsko in biotehnološko svetovanje. Prvo zasebno podjetje v Jugoslaviji. Kot tehnološki svetovalec se je usmeril v varovanje narave, okolja in prostora. “Moja osnovna naloga je postala, kako izboljšati kakovost okolja - kakorkoli, kateregakoli in kjerkoli,” se spominja. “Tako sem dosegel neodvisnost,” poudari Ećimović. Vedno je brez dlake na jeziku: “Kar mislim, to tudi povem.”

Svoboda mu pomeni vse. Tudi danes, ko v pokoju živi sredi slovenske Istre. Novinarjev in politikov se izogiba. Sedežev v prvi vrsti ne mara in zadovoljen je, če ga ljudje na ulici ne prepoznajo. V Sloveniji tako ostaja precej anonimen; edini intervju z njim, ki ga omenja slovenska virtualna knjižnica Cobiss, je iz izolskega lokalnega tednika Mandrač. Veliko bolj kot Slovenci pa ga poznajo tujci. Zato je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti in zato ga je univerza Ansted s sedežem v malezijskem Penangu predlagala za Nobelovo nagrado za fiziko. In to kar trikrat.

Celo na svetovnem spletu pa o Ećimoviću v slovenščini najdemo le tu in tam kakšen stavek. V angleščini zapisom ni ne konca ne kraja. Zakaj je tako? “Sam sebe ne oglašujem. Reklame ne potrebuje. Sem pač to, kar sem.” Vabili so ga v ZDA, da bi raziskoval in tekmoval s tamkajšnjimi znanstveniki. A tega ne mara. In ne potrebuje.

V Kortah nad Izolo kot dosmrtni predsednik vodi SEG Institut za klimatske spremembe. Ustanova predvsem s pomočjo svetovnega spleta povezuje neodvisne znanstvenike in prostovoljce člane, ki raziskujejo in varujejo naravo. Ohranitev okolja in človeštva pa je zelo povezano s svetovnim socialnim vprašanjem, oziroma s pravično razdelitvijo dobrin planeta na vse njegove prebivalce. V okviru instituta deluje tudi na Dunaju ustanovljeni Svetovni forum mislecev (The World Thinker's Forum). “To je neodvisna, nevladna, nepolitična, neprofitna in nebirokratska organizacija,” pojasni Ećimović, ki je forum ustanovil skupaj s pokojnim dr. Rashmijem Mayurjem, direktorjem indijskega mednarodnega instituta za trajnostni razvoj in kakimi 60 znanstveniki iz vsega sveta. Forum mora namreč enakopravno predstavljati svetovni sever in jug. Tako kot Organizacija združenih narodov (OZN), vprašamo? Ećimović, ki je za OZN delal kot mednarodni konzultant, se nasmeje. Ali bi to svetovno organizacijo, na katero letijo očitki, da je papirnati tiger, potemtakem bilo najbolje kar ukiniti? “Vsekakor,” odgovori Ećimović, a brž dopolni. “Pravzaprav bi morali OZN preobraziti. Prilagoditi času. Zame kot znanstvenika je to le velika mednarodna birokracija. OZN predstavljajo predvsem stališča ZDA, in to kljub temu, da so prav ZDA največja neplačnica članarine tej organizaciji.” In kakšni so njegove konkretni predlogi? Sedež OZN bi se moral seliti. Njegova osnovna naloga pa bi morala postati varovanje narave, okolja in prostora. Ećimović je prepričan, da bi se OZN morala spremeniti v svetovno vlado.

Homo slumus

Da ne gre za utopično idejo, ki se mota po glavah osamljenih filozofov, dokazuje Ećimovićeva knjiga The Information Theory of Nature, ki v slovenščino ni prevedena, pa čeprav je bil njen avtor leto po izidu (2007) nominiran za Nobelovo nagrado za fiziko. V njej je objavljena ustava Federacije Zemlje. Napisala jo je skupina navdušencev z vseh celin, ki je že leta 1958 začela zbirati podporo za idejo o vsem svetu kot zvezni državi. Predvideva ustanovitev voljenega svetovnega parlamenta in vlade. Te ideje, ki je povsem demokratična, ne smemo zamenjevati s svetovno vlado, ki jo želijo ustvariti velike mednarodne lobistične organizacije, o katerih govorijo nekateri antiglobalisti in teorije zarote.

Rivalstvo med državami je po njegovem tudi vzrok za gospodarski sistem, ki onesnažuje okolje: “Človeštvo ne dohaja tehničnega razvoja. Vodilo človeštva ni človek, ampak vojna. Gospodar človeštva ni človek, ampak denar.” Zemlja zaradi vojn in onesnaževanja ne more zagotoviti dovolj hrane naraščajočemu prebivalstvu. Tako pojasnjuje Ećimović. Problem je nepravična razdelitev dobrin. Zato si je izmislil izraz Homo slumus, po prebivalcih, ki živijo v “slumih”, revnih barakarskih predelih velemest. “Dve milijardi ljudi nimata nikakršnih osnov za življenje. Danes se ne zavedajo svojega položaja. A ko se bodo zavedeli te nepravičnosti, lahko pride do velikega spopada.” Samo po sebi se postavi vprašanje globalizacije, ki vse bolj združuje planet. Je to pot do rešitve? Ećimović to zavrne z argumenti: “Komu služi globalizacija? Globalizacija spremlja človeštvo na samomorilski poti. Služi samo enemu pojavu človeštva. Ta pojav se imenuje denar.” Kot nekdanji svetovalec organizacije za prehrano FAO, ki deluje v okviru OZN, je prepričan, da je nemogoče, da bi Zemlja prehranila vse svoje prebivalce. “Rimski klub oznanja, da lahko Zemlja prehrani tudi 15 milijard prebivalcev. S tem se strinjam. A vendar večina človeštva ne živi človeku dostojnega življenja. Vsaki dve sekundi umre otrok. Vsako sekundo dobimo enega sladkornega bolnika več. Vsak peti Zemljan bo umrl za rakom.” In kje so vzroki? Sogovornik pravi, da je glavni vzrok mestno okolje: “Manhattan v New Yorku je prostor, kjer ljudje preprosto ne bi smeli živeti. Tam nimajo niti ene sekunde v dnevu brez hrupa. Naše telo ni ustvarjeno za tako življenje. Čez dobrih dvajset let pa bo kar 80 odstotkov ljudi živelo v velemestih. Ko sem živel v Ljubljani, sem se takoj, ko je bilo to mogoče, preselil v Komendo. A tudi od tam sem se potem preselil sem, v Medoše pri Kortah.” Ećimović nadaljuje: “Kot narovoslovec ugotavljam, da največkrat najdemo vzrok sprememb v okolju. Glavni vzrok za okoljske spremembe ni naraščajoče število prebivalstva. Je pa človek delni krivec zanje. Zakaj jelka izumira? Pred desetletji so vsi iskali vzroke v kislem dežju in mnogih drugih dejavnikih. Jaz pa sem od vsega začetka že trdil, da je vzrok sprememba kakovosti okolja. Dognal sem, da se klimatski pas na severni polobli vsako leto premakne za 100 kilometrov proti severu. Zato živalske in rastlinske vrste izginjajo. To je danes potrjeno.”

Opozarja tudi na celo vrsto novih kemičnih sintetičnih snovi, ki jih že desetletja množično uporabljamo, čeprav nismo še raziskali njihovih posledic: “Če v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi ustavili množične proizvodnje plinov CFC, nas danes ne bi bilo več. Ozonska luknja bi namreč dopustila kozmično sevanje iz vesolja, ki bi nas uničilo.” Pravi, da vsi pijemo kokakolo, pa čeprav nihče ne ve, kakšne so snovi v njej, in še manj, kakšne so posledice pitja te umetne pijače. Vsi jo pijemo, ker nam to velevajo oglasi: “Poglejte reklame - to je ena sama laž.”

Veliko ljudi naredi samomor tako, da se zaprejo v garažo in vžgejo avto, pravi: “Podobno se dogaja človeštvu. Na svetu brni vsak dan milijarda eksplozivnih motorjev in izpušča v ozračje strup.” Največja nevarnost za človeštvo pa je po njegovih besedah široka uporaba jedrske energije: “Delo z jedrsko energijo bi moralo ostati v laboratorijih za tesno zaprtimi vrati. Druga največja nevarnost pa so klimatske spremembe.” Danes pijemo vodo iz plastenk, še opozori: “Odkar pije človek vodo iz vodovoda, ni še nikdar pil tako slabe vode, kot je ustekleničena voda. Pa še plačamo jo.”

Vzgoja bo ohranila okolje

“Brez temeljite spremembe odnosa človeštva do okolja bo človek kmalu postal del zgodovine. Sam se človek težko spremeni. Lahko pa se spremenijo otroci. Ni vlade na svetu, ki bi želela imeti bistre otroke. Ni vlade, ki ne bi hotela imeti ubogljivih otrok in nato pokornih služabnikov. To je narobe. Otroke bi morali vzgajati tako, da se bodo znali prilagoditi novim pogojem. Današnji otroci brez elektrike ne znajo več preživeti. Vzgajamo jih le za to, da bodo znali služiti denar. Da bi bili največji, najlepši in najmočnejši. Zato sem že dolga leta podpornik ideje o svetovni vladi in član Začasnega svetovnega parlamenta. Interesi 1,3 milijarde Kitajcev, 300 milijonov Američanov in dveh milijonov Slovencev so povsem različni. A vendar ima vsaka skupina samo po en glas. Če bi pred 20 leti Slovenci vedeli, da bo Slovenija postala taka, kot je danes, bi bili vsi proti osamosvojitvi. Mednarodne kriminalne združbe obračajo več denarja kot katerikoli država sveta,” odločno pove Ećimović. Jezen je zaradi svetovnih vlad, ki so pod vplivom kapitala. Omenja čipe za pridobivanje sončne energije, ki bi jih lahko dali v omet in fasade spremenili v male elektrarne. A boji se, da tega oblasti ne bodo spodbudile: “Celotna igra elektrike se obrača okoli denarja. Tako kot je bilo pri mobitelu. Prenosne telefone bi namreč lahko razvili že pred pol stoletja, a takrat bakrov lobij tega ni dovolil. Pri pridelavi bakra so se namreč obračali številni milijoni. Kdorkoli se je pojavil s projektom brezžične telefonije, so ga onemogočili.”

Do ekološke politike slovenskih oblasti je kritičen. Pojasnjuje, da je - gospodarsko gledano - povsem nesmotrno postavljati vetrnice, a vendar jih hočemo postavljati. Po drugi strani pa imajo sončne kolektorje na Primorskem le redke hiše: “Sončna energija je zastonj. To velikokrat ponavljam, a brez učinka. Sam sem na hišo postavil sončne celice, ki mi ogrevajo hišo in vodo vse leto. Na Cipru imajo zakon, ki zapoveduje, da mora vsaka hiša imeti za ogrevanje vode sončne celice.”

Kakšen je recept za pot iz krize? Ećimović se namuzne in pravi, da ni lekarnar ali zdravnik, da bi lahko napisal recept. Pa čeprav nosi priimek, ki je nastal iz arabske besede hekim, kar pomeni zdravnik. “Recepta ni. Vemo pa, kaj delamo narobe. Da se vsak dan toliko vozimo z avtomobili. In tako naprej. Za vzdržni razvoj moramo drugače vzgajati otroke.”

Objavljeno v dnevniku Primorske novice, 21. maja 2011