Nataša Bider Humar, psihoterapevtka, ki ima recept za ljubezen

Psihoterapevtka Nataša Bider Humar svetuje parom, ki bi se radi razvezali, in tudi partnerjem, ki se znajdejo  v vrtincu prevar, nasilja in zlorab. Pravi, da skoraj vsak par, ki vstopi skozi vrata njene posvetovalnice v Kamniku, prej ali slej odide domov ponovno zaljubljen. Kakšen je torej njen recept za ljubezen?

V Sloveniji  razpade vsako leto več  zakonskih in zunajzakonskih zvez. Kaj je v ozadju tega problema, smo povprašali Natašo Bider Humar, strokovno direktorico Centra za družinsko terapijo Kamnik. Profesorica filozofije in umetnostne zgodovine, ki je s podiplomskim študijem postala specialistka zakonske in družinske terapije, je doslej pomagala že več kot sto parom v težavah.
Kako se lahko zgodi, da diplomirana filozofinja postane psihoterapevtka?
(nasmeh) “Zelo preprosto. V filozofiji se sprašujemo o bistvu sveta in bistvu odnosov.  Res je na prvi pogled malce nenavadno. A vendar je med slovenskimi psihoterapevti vse več filozofov. Psihoterapija je zame nadgradnja filozofije.”
Pred leti ste v parlamentu nastopili z referatom o razvezah. Statistika govori o  padanju števila zakonskih zvez in povečevanju števila partnerjev, ki jih ima v življenju posameznik. Je to običajno? Človek se pač tudi pri iskanju partnerja lahko zmoti …
“Pa saj se ne zmotiš! (nasmeh) V težkih trenutkih, ko privrejo vse težave na dan, je samo navzven videti, kot da smo se zmotili. A se nismo. V resnici smo dobili tistega partnerja, ki je za nas najboljši. Alkohol, nasilje ali varanje to dejstvo le spretno zakrijejo.”
Krivda je na obeh straneh
Kaj pa v primerih, ko je za razpad zveze pretežno kriv samo en zakonec?
“Tega ni. Samo navzven je videti, da je odgovoren samo eden, alkoholik ali nasilnež, denimo. Vendar en partner nikoli ni žrtev drugega.  Ko se spustimo za nivo ali dva globlje, je slika drugačna. Vzemimo primer nasilnega moža, ki  pretepa ženo; zato ta zahteva ločitev. Ko pogledamo njuni primarni družini,  ugotovimo, da izhajata iz skoraj identičnih razmer. Oba sta bila ranjena na enak način. Žena je mogoče imela očeta, ki je pretepal mamo. Zato se ni mogla zaljubiti v drugačnega moškega, saj ji je samo takšen resnično privlačen. Nenasilnega moškega na cesti ne bo niti opazila. Isto velja za moža: mogoče je tudi njegov oče pretepal mamo, zato se je tudi on zaljubil v žensko, ki ni samostojna in deluje nemočno, kot njegova mama. Samo taka ženska mu je všeč. In samo takšna ženska je pripravljena dopuščati nasilje nad sabo in otroki.”

V začetku vsake zveze je vse v najlepšem redu. Kdaj pridejo težave?

“Ko prva zaljubljenost mine, privrejo na dan vse težave. Zato mislimo, da je razveza rešitev. A v veliki večini ni. Vsaj ne dobra rešitev. Pride ločitev in nova zveza, in vse težave se ponovijo. In to se lahko ponavlja večkrat. Menjava partnerja ni nujno rešitev. Najprej moramo namreč predelati vsak svoje čustvene rane. Najbolje, da to partnerja naredita drug ob drugem.”
Ob vašem pripovedovanju se mi zdi, kot da bi bral naturalista Emila Zolaja. Vsaka generacija je determinirana v neki usodi, ki je enaka kot usoda njihovih staršev. Tudi če otroci vse naredijo, da bi postali drugačni, slednjič postanejo kopija staršev. To zveni skoraj neverjetno. Obstaja luč na koncu predora?

“Absolutno! V Sloveniji se te stvari počasi odpirajo. Še pred nekaj leti nihče ni vedel, da pomoč  parom v težavah sploh obstaja. Vemo za zdravnika, ki  predpiše pomirjevalo ali antidepresiv. Vendar  lahko pojemo na tone tablet, pa bomo v življenju ostali na istem mestu. Psihoterapija se uveljavlja postopoma in ljudje jo vse bolj in bolj sprejemajo. Še vedno pa ni najbolj običajno, da se par s težavami odloči za obisk psihoterapevta. K meni prihajajo večinoma  pari, ki o vsem tem že nekaj vedo. Običajno so pripravljeni delati na sebi. Tistim, ki se odločijo,  zato tudi uspe.”
Praktično vsak par, ki stopi skozi vaša vrata, prej ali slej odide domov ponovno  zaljubljen. Kakšen je recept za ljubezen?

“Osredotočimo se na čustva. Posebej na tista, ki smo jih v otroštvu morali potlačiti. Tista čustva nam danes delajo največ težav. Vzemimo primer male, žalostne deklice. Ali otroka, ki zelo pogreša očeta ali mamo. Če teh njenih čustev nihče ni opazil, jih je morala zakleniti v globok predal in pozabiti. Za otroka je namreč nemogoče biti sam z bolečino, saj je zaradi  nerazvitih možganov ne more sam predelati. Ta čustva potem oživijo čez leta, ko se poročimo in postanemo starši. Ob partnerju se globoko zakopani bes, strah, žalost, sram in gnus ponovno prebudijo. Psihoterapevti smo kot arheologi: iz preteklosti skušamo izkopati stare potlačene stvari in jih potem skupaj s klienti damo na svetlo. Človeka, ki je bil doslej sam s svojimi težkimi čustvi, s tem osvobajamo. Ko človek sliši, da je njegova žalost razumljiva in upravičena, da ga nihče ne obsoja za njegov na primer bes, sovraštvo, sram, ki ga nosi v sebi, in ko je za vse to deležen sočutja, je to za vsakega človeka ogromno olajšanje.”

Povejte mi, prosim, primer.

“Predstavljajmo si človeka, potencialnega morilca, ki je zelo nasilen do otrok in žene. Med nami je veliko takih ljudi, čeprav jih na prvi pogled sploh ne opazimo. V sebi nosijo potlačena čustva iz otroštva. Psihoterapevt  mora tudi do tega človeka začutiti iskreno sočutje. Brez tega se človek ne bo nikdar spremenil in razbremenil groze, ki jo nosi  v sebi. Čeprav pretepa svoje najbližje, si v resnici tega sploh ne želi. Sočutni  moramo biti tako do rabljev kot do žrtev. V resnici pa nihče ni samo žrtev ali samo rabelj. Oba partnerja sta tako žrtvi kot rablja. Moški imajo v svojih  možganih namreč večje centre za nasilje in spolnost, zato se potlačena čustva pri vas toliko bolj kot pri ženskah izražajo na teh dveh področjih. Pri ženskah pa je to 'nasilje' drugačno. Ženske manipuliramo, spletkarimo, drugim vzbujamo občutek krivde, igramo vlogo žrtve. Čeprav je ženski način veliko bolj prefinjen, pa je enako uničujoč kot moško nasilje. Zato smo oboji rablji. Kot odrasli nismo več žrtve, to smo bili le takrat, ko smo bili otroci. Sedaj naj bi bili močni in odgovorni zase in za naše otroke.”
Odgovornost  pa vendarle ni vedno enaka na obeh straneh?

“Seveda je.”
Kako? Vzemimo primer očeta, ki spolno zlorablja svoje otroke. Saj ne more biti njegova krivda enaka materini?

“Konkretna odgovornost za zločin je seveda njegova. A če gremo od tu dalje, sta odgovorna oba. Skoraj gotovo je, da je tudi ta mama v otroštvu doživela spolno zlorabo, in ker je njena zloraba ostala neovrednotena in nepredelana, jo morda pri možu do otroka sploh ni opazila ali pa si je celo vede zatiskala oči.”
Poglejmo malce bolj “nedolžen”  primer. Mož prevara ženo. Kakšno krivdo ima pri tem lahko žena, ki je zvesta?

“Poznam konkreten primer. Mož vse življenje vara ženo, ona pa mu ostaja zvesta, skrbi za dom in družino. Mož finančno sicer dobro skrbi za družino, a ga večinoma ni doma. Kakšen vtis dobimo? Na prvi pogled bomo rekli, da je tak moški za odstrel, žena pa je idealna mati, ki vse žrtvuje za družino. Resnica pa je drugačna. Ženina mama je namreč v času njenega otroštva varala svojega moža. Žena, takrat dekletce, je to vedela in je morala to resnico skrivati pred svojim očetom. Mama jo je namreč kot alibi jemala s seboj na zmenke s svojimi drugimi partnerji. Dekle se je balo, da bi se starša ločila, in očetu o tem ni niti črhnila. Tako je na temo varanja dobila hude notranje rane že v zgodnjem otroštvu. Zato se je, ko je odrasla, zaljubila v moškega, ki je prihajal iz podobne družine. V moževi družini pa je oče varal mamo, ki je bila tudi sama veliko zdoma. Zgodbi sta si zelo podobni: stalno skrivanje in varanje. Ta dva človeka se ne bi mogla zaljubiti v drugačnega partnerja. Zato to ni zaljubljenost v napačnega človeka. Rešitev ni v iskanju novega partnerja, saj se imata v resnici zelo rada. A skupaj morata razčistiti travme iz otroštva in začeti novo skupno rast.”
Je pot v preteklost nujno dolga, težka in žalostna?
“Po eni strani je ta pot res težka, po drugi pa je zelo lepa. Ko pridejo spomini na dan, seveda boli. A vendar dobi človek vsaj v terapevtu nekoga, kateri ga razume. To je garanje, ki pa se resnično  izplača.”
Govorite predvsem o ljudeh, ki prihajajo na terapijo. A tu ne gre za povprečne partnerje, ki so pred razvezo. Velika večina jih na terapijo sploh ne pride. Kaj bi morali spremeniti?
“Mi veliko predavamo po šolah in vrtcih. Stike gojimo s starši, z vzgojitelji, učitelji, zdravniki in s centri za socialno delo. Vse gre zelo počasi. Še strokovnjaki ne razumemo vsega in še ne poznamo dovolj dela družinskih terapevtskih centrov. Želim si, da bi čim več ljudi šlo študirat tudi v tujino, kjer so nekatera nova dognanja v zvezi s človekovo zgodnjo navezanostjo na starše, v zvezi z razvojem človekovih možganov že mnogo bolj številna in samoumevna.”
Največje žrtve razvez so otroci

Zakaj bi  bilo državi v interesu, da bi bilo razvez manj? Je razveza nujno nekaj slabega? Ali ni tako kot sklenitev (zunaj)zakonske zveze prostovoljna tudi razveza svobodna odločitev in kot taka svoboščina vsakega posameznika?
“Nihče ne oporeka svobodni volji posameznika, da sklene ali prekine zvezo. Problem je v tem, da so žrtve razvez zelo velike. Razveza vedno čustveno rani oba partnerja. Za otroke pa je to konec sveta. Za otroka sta oče in mama vse na svetu. Vsaka otrokova celica govori o tem, da je plod teh dveh ljudi, ki ju hoče imeti skupaj. Za otroka je izjemno boleče, če mora enega starša srečevati le med vikendi. Še vedno smo pod vplivom starih časov, da je vzgoja stvar ženske. To preprosto ni res. Otrok enako potrebuje oba starša. Zato bi bilo dobro, če bi par v stiski pred razvezo dobil še eno možnost. Da bi še enkrat poskusil. Ločimo se lahko tudi kasneje, če bomo to potem seveda še želeli. Državni organi, sodišča, posebej pa centri za socialno delo, bi tu lahko marsikaj storili. V naš center prihajajo pretežno ljudje, ki so nas sami našli.”
Kaj pa, če otrok po ločitvi v krušnem staršu najde veliko bolj ljubečega človeka, kot je bil roditelj?
“Otrok kljub temu še vedno išče rodnega starša. Očeta ne more nadomestiti še tako ljubeč očim, čeprav mu le-ta z dobrim odnosom do njega zelo pomaga pri odraščanju. Vendar bo otrok še vedno iskal stik z očetom in mu skušal biti čim bolj podoben, če se bo tega zavedal ali ne. Tudi posvojenci, ki šele kot odrasli najdejo svoje roditelje, ugotovijo, kako zelo so jim podobni. Tu je narava izredno močna in je ni moč preslepiti.”
V pravu velja, da je pravica šibkejšega nad pravico močnejšega. Pri ločitvi je obratno: pravica staršev do razveze je veliko močnejša od pravice otroka do obeh staršev. Kaj menite o tem?
“Za vsakega otroka je ločitev velika groza. Tudi v obeh partnerjih se ob razvezi prebudijo najgloblja in najbolj boleča čustva. Ne glede na povod oba partnerja ob tem zelo trpita. V resnici se imata še vedno rada, čeprav na prvi pogled tega ne bi mogli reči. Zato bi vsi starši v takih trenutkih potrebovali pomoč, da bi svojo lastno stisko umirili vsaj toliko, da bi se lahko vživeli tudi v otroka.”
Kako? Pravite, da se imata partnerja pred razvezo še vedno rada?

“Noben par ne gre narazen, ker se ne bi več imel rad, ampak zato, ker ne zna vzpostaviti stika. Že po nekaj urah terapije ugotovim, da se ima par pred razvezo v globini neskončno rad. Na zunaj se sicer vidi drugače in sami si ne znamo pomagati. Nihče od nas ni hudoben sam po sebi. Hudobni postanemo zaradi stiske, bolečine, ki je v nas.”
Vsak razvezan par bi potemtakem lahko ostal skupaj?“

Teoretično da. Moja izkušnja je, da bi lahko mnogo parov ostalo skupaj, če bi se bili pripravljeni potruditi in poiskati pravo pomoč. Pogoj je seveda svobodna volja posameznika. Brez te ne gre. Tudi terapija ne ohrani vedno para skupaj. Kljub temu pa terapija lahko pomaga, da partnerja po razvezi ostaneta dobra starša, ki celo življenje lepo sodelujeta v korist njunega otroka, ki oba enako močno potrebuje. Če ne ostaneta v dobrem stiku kot starša, je otrok zelo prikrajšan.”
Moški po razvezi velikokrat ostanejo prikrajšani. Sodišče otroke praviloma prisodi  materi,  ta pa velikokrat onemogoča  stike otrok z očeti. Zakaj pride do tega?
“Takih primerov je kar nekaj. Posebej, če je otrok mlajši, je dodeljen mami. Otrok je do tretjega leta  resda zelo navezan na mamo. A vendar od rojstva naprej potrebuje oba starša enako. Zakaj mama otežuje stike z nekdanjim možem?  Zato, ker je bila ona sama  v tej ločitvi ranjena in se tako maščuje partnerju. In to ne glede na to, kdo je zahteval ločitev. Tudi če ima ženska pet novih partnerjev, rana ostaja, če ni bila predelana, spregovorjena, izjokana, ovrednotena in bolečina pomirjena. Taka ženska sama ne more začutiti otrokove resnične potrebe po obeh starših. Otrok je zato prva in največja žrtev. Večkrat sem že doživela, da sta k meni prišla starša, ki sta se hotela pred razvezo sporazumeti o skrbništvu za otroka. Potem pa, ko sta prišla v stik s svojo notranjostjo in svojimi ranami, nenadoma ni bilo več nobenih problemov glede skrbništva. Partnerja sama najdeta najboljšo možno rešitev, ko se počutita zadosti slišana, pomirjena, razumljena.”
Imate tudi posebno skupino za ženske. Zakaj?
“V našem centru smo vse terapevtke ženske. Žal. (smeh) Moškega v njegovi moškosti namreč v celoti ženske ne moremo nikoli do konca doumeti. Zato imamo pač samo skupino za ženske. Dobro bi bilo, da bi ženske končno nehale gledati nase kot na žrtve. Ženske smo namreč ravno toliko rablji kot moški. Otroci se na mamo, ki je žrtev, ne morejo nasloniti. Odrasle ženske in moški ne moremo biti žrtve. Žrtve so lahko le otroci. Ženska pa je odgovorna za vsa svoja dejanja – tudi za svojo pasivnost, kot je na primer. dopuščanje nasilja nad sabo in otroki.”
Moški gremo v oštarijo na dva deci. Je z vašo skupino nekaj podobnega?
(smeh) “Ja, tako nekako. Ženske si povedo zgodbe, terapevtke jih poslušamo in vse skupaj postavimo v širši okvir.”
Slaba samopodoba Slovencev
So Slovenke kaj drugačne od Hrvatic ali Italijank? Kakšen je slovenski tip ženske?
“Slovenka je premalo nežna. V sebi ima premalo miline. Očitno smo že v otroštvu imele v sebi preveč jeze. Ker ni sprejemljivo, da bi ženska jezo kazala navzven, smo jo morale potlačiti. Preveč skušamo biti podobne moškemu. Še vedno smo prepričane, da znamo same poskrbeti za vse v hiši in je to za nas nekakšen ideal. Upam, da bomo počasi nehale verjeti v to in predale možu polovico obveznosti. Ne le, da se razbremenimo, ampak tudi zato, da mu pokažemo spoštovanje in mu damo njegovo mesto ob nas. Če ne, smo čisto preveč sami, tako ženske kot moški. Od drugih narodov se najbolj razlikujemo v tem, da imamo zelo slabo samopodobo. To velja tako za moške kot ženske. Ne zaupamo vase. V tipični slovenski vzgoji je prisotno stalno poniževanje. V nas je kompleks manjvrednosti. Zadnjič sem bila na seminarju za zakonske terapevte, ki ga je vodil neki ameriški psihoterapevt. Želel je, da bi mu postavljali vprašanja, ki pa jih skorajda ni bilo. Rekel nam je, da predava po vsem svetu. Samo Kitajci ga nikoli nič ne sprašujejo. Takoj za njimi pa da smo mi, je še dodal. Ne upamo se izpostaviti. V sebi smo imeli ogromno vprašanj. Izjemno zaprti smo vase.”
Je to kaj v zvezi s slovensko “fovšijo”, da ko kdo malo iztegne glavo …
“Mu jo odrežemo. Seveda. Slovenec se takoj počuti ogroženega od drugega. To izhaja iz slabe samopodobe. Če bi imeli namreč boljšo samopodobo, bi se od drugega skušali kaj naučiti in potem skupaj z njim ustvarili nekaj še boljšega. Glave režemo zato, ker si mislimo, da se bomo samo na tak način ohranili. Prepričani smo namreč, da drugih ne bomo mogli nikoli doseči. Negotovost vase gre v skrajnost. Zadnjič je bil pri nas na obisku predsednik skupine švicarskih nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z zasvojenostjo. Ugotovil je, da je naš največji problem sodelovanje med institucijami in sistemi. Zaradi soliranja je najbolj prikrajšan uporabnik, a tudi institucije same. Vsak trdi, da je najboljši in najpomembnejši. Dobri smo, da v tem sistemu sploh preživimo.”

besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Relacijska družinska terapija je smer v psihoterapiji, ki se ukvarja s ponavljajočimi se družinskimi odnosi, ki se prenašajo s staršev na otroke. V Sloveniji je njen začetnik dddr. Christian Gostečnik. Danes pri nas na podlagi relacijske psihoterapije deluje že več kot 20 družinskih centrov. Na Primorskem so trije: v Ajdovščini, Izoli in na Sveti gori. Poleg teh je še cela vrsta drugih svetovalnic za pare v stiski. Nataša Bider Humar pravi, da center obiskujejo pari ali ženske same, v zadnjih časih pa tudi moški sami. “Prej ali slej morata seveda priti oba. Včasih je koristno pripeljati tudi starše zakoncev,” pove Bider-Humarjeva. Cena ure terapije je med 100 in 120 evri. V Kamniku prejemajo podporo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zato je prispevek udeleženca precej nižji, pojasni Bider-Humarjeva: ”Prispevek posameznika je odvisen tudi od njegovega finančnega stanja. Psihoterapevt namreč več kot 15 ur terapije tedensko ne more opraviti …”

STATISTIKA

V Sloveniji je največ razvezanih obalno-kraški statistični regiji, kjer je bil razvezan vsak 13. prebivalec. Delež razvezanih je vsako leto večji, v zadnjih desetih letih se je več kot podvojil. Lani se je poročilo 6500 parov, razvezalo pa 2400.
Število porok v državi že desetletja stalno pada. V zadnjih 30 letih se je njihovo število prepolovilo. Samo v zadnjem desetletju se je delež poročenih prebivalcev zmanjšal za osem odstotkov.

Največ poročenih najdemo na Goriškem: občina z najvišjim deležem poročenih prebivalcev v državi je občina Renče-Vogrsko, kjer je poročenih 55 odstotkov. Čeprav je družin zakoncev z otroki v Sloveniji še vedno največ, četrt milijona, pa se njihovo število že od osamosvojitve naprej zmanjšuje. Počasi pa narašča tudi število poročenih parov brez otrok, ki jih je trenutno 125.000. Vsaka četrta družina pa je enostarševska. Tudi število teh družin narašča.
Delež otrok, ki niso rojeni v zakonski skupnosti se tudi stalno povečuje in že predstavlja večino vseh rojenih otrok. Vse več je zunajzakonskih skupnosti: trenutno jih je že več kot desetina vseh družin. Vsaka petindvajseta dvostarševska družina z otroki je takoimenovana vzpostavljena družina. V taki družini živi poleg obeh staršev vsaj en otrok, ki ni njun skupen biološki otrok.
Lani se je razvezalo 2.430 zakonskih parov, kar je šest odstotkov več kot predlani. Na 1000 sklenjenih zakonskih zvez je bilo 372 razvez, kar je največ doslej, če izvzamemo leti 2005 in 2007. Mož je bil ob razvezi star povprečno 45, žena pa 42 let. V polovici vseh razvezanih družin par ni imel vzdrževanih otrok.
Lani je bilo v Sloveniji registriranih devet istospolnih partnerskih skupnosti: štiri moške in pet ženskih.

Objavljeno v dnevniku Primorske novice 17. septembra 2011