Prevajalka dr. Nike Kocijančič Pokorn pravi, da so v šolskih berilih še vedno cenzurirani prevodi
Dr. Nike Kocijančič Pokorn študentom - roko na srce, večinoma gre za študentke - predava ne le o prevajalski znanosti, ampak tudi o stranpoteh prevajalstva, ki danes zvenijo smešno. Eno njeno predavanje tako nosi provokativen naslov: Ali ste res brali Heidi? V resnici smo namreč bralci otroškega romana o švicarski gorski deklici brali zgodbo, ki je imela povsem druge poudarke od izvirne.
“Od romanov Julesa Verna sem pregledala natačneje le njegov roman Carski sel, ki je bil ravno tako kot Mayjeva dela preveden v slovenščino večkrat. Prvi prevod je nastal leta 1923, leta 1955 pa je ta prevod, malce predelan, ponovno izšel. Socialistični popravki so šli v isti smeri kot pri Karlu Mayju. Na primer: v prvem prevodu iz leta 1923 Mihael Stogov še izrazi prepričanje 'da naju Bog ni združil samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak, da naju je hotel združiti za vedno!' V predelani verziji iz leta 1955 Mihael izpusti Boga in reče, da je prepričan, 'da se nisva združila samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak da sva se združila za vedno!' Zanimivo je morda tudi to, da drugi socialistični prevodi, ki so nastali v drugih jugoslovanskih republikah, teh odlomkov niso spreminjali. Zdi se, da je bil boj proti 'krščanskemu misticizmu' najmočnejši ravno v Sloveniji.”
“Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Prevodi Grimmovih pravljic so bili predelani in cenzurirani v celotnem jugoslovanskem območju, vendar se zdi, da smo pri 'čiščenju' teh zgodb prednjačili prav Slovenci. Najzanimivejši je na primer prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: 'Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.'”
Več kot polovica slovenskih učbenikov za osnovnošolce še vedno vsebuje prevode, ki so v povojnih manirah “pravoverno” spreminjali brata Grimm in Andersena. Ko predstojnica prevajalskega oddelka na ljubljanski Filozofski fakulteti Nike Kocijančič Pokorn opisuje cenzorske posege svojim študentom, jih spravlja v smeh.
Dr. Nike Kocijančič Pokorn študentom - roko na srce, večinoma gre za študentke - predava ne le o prevajalski znanosti, ampak tudi o stranpoteh prevajalstva, ki danes zvenijo smešno. Eno njeno predavanje tako nosi provokativen naslov: Ali ste res brali Heidi? V resnici smo namreč bralci otroškega romana o švicarski gorski deklici brali zgodbo, ki je imela povsem druge poudarke od izvirne.
Naj vam najprej zastavim vprašanje, ki ga vi retorično postavljate vašim študentom. Ali ste res brali Vinetuja?
“Kot otrok ga nisem kaj dosti brala. Ga je pa zato toliko bolj natačno prebiral moj brat. Vinetu, v izvirniku Winnetou, in druga dela Karla Mayja so bili čtivo dečkov. Na igrišču pred stanovanjskim blokom so te kaj hitro izločili, če nisi poznal Old Shatterhanda. (smeh) Tudi v času moje prakse v ljubljanski Pionirski knjižnici konec osemdesetih let so bili ti romani med mladimi najbolj izposojenimi, čeprav so veljali za 'šund literaturo'.”
Vinetu je bil kristjan
Kaj pa fantje, smo fantje brali pravega Vinetuja?
Vinetu je bil kristjan
Kaj pa fantje, smo fantje brali pravega Vinetuja?
“Ne, po vsej verjetnosti ste brali socialističnega Vinetuja. Vinetu je bil v slovenščino preveden štirikrat. Prvi prevod je nastal pred drugo svetovno vojno, in v njem je prevajalec, teolog Anton Jehart, izpuščal odlomke, ki so bili kritični do krščanskih misijonarjev. Kasnejši, socialistični prevajalci pa so opuščali druge odlomke. V nobenem prevodu iz socialističnega časa, na primer, ne najdemo odlomkov, ki so kritični do revolucionarne dejavnosti, ravno tako pa tudi vsi bolj ali manj radikalno izpuščajo religiozne elemente. V izvirniku je Old Shatterhand, na primer, opisan kot pobožen kristjan, Vinetu pa se tudi tik pred smrtjo spreobrne v krščanstvo. Vse to je v povojnih prevodih izpuščeno. V prvem prevodu, ki je nastal v prvi polovici petdesetih let, prevajalec tudi dosledno izpušča celo dejstvo, da je bil Old Shatterhand Nemec. Zanimivi pa so tudi drugi premiki v tem prevodu. V nekem trenutku v romanu Old Shatterhand in Vinetu naletita na skupino Nemcev, ki prepevajo Ave Mario, hvalnico Devici Mariji, ki jo je napisal in uglasbil Old Shatterhand. Vinetu je tako pretresen, da pred smrtjo zaprosi te iste nemške priseljence, da mu ponovno zapojejo to hvalnico, in z besedami 'Charli, jaz sem kristjan' izdihne v naročju svojega najboljšega prijatelja. V prvem povojnem prevodu Old Shatterhand in Vinetu naletita le na evropske naseljence, ki prepevajo pesem o širni preriji, čez katero pihlja veter. Po preriji jezdi Indijanec, 'ki ga v najbolj skritem kotičku srca vznemirja trpka misel, da njegov rod ne bo več dolgo užival te svobode'. Ko Vinetu umira v tem povojnem prevodu, se od prijatelja le poslovi z besedami: 'Zbogom, Charli, zbogom...' Tudi v naslednjem prevodu iz leta 1978 Vinetu v zadnjih izdihljajih izreče le: 'Šarli, vso srečo ti želim.' V zadnjem iz leta 1983 pa se že zelo približamo izvirniku, Vinetuju sicer še ni dovoljeno, da bi se odkrito spreobrnil v krščansko vero, vendar že lahko izjavi: 'Šarli, verujem v tvojega Dobrega duha. Zbogom!'”
Od zloma komunizma minilo že 21 let. Zakaj še vedno nimamo zvestega prevoda?
Od zloma komunizma minilo že 21 let. Zakaj še vedno nimamo zvestega prevoda?
“Podobno je povsod na področju bivše Jugoslavije. V Srbiji so ga sicer začeli na novo prevajati, a niso prišli do konca. Dela Karla Mayja niso več 'obvezno čtivo' sodobne mladine. Tega pač skoraj nihče več ne bere. Vinetuja je izpodrinil Harry Potter.”
Knjige Julesa Verna so verjetno podoben primer: nekoč zelo priljubljene, danes pa bolj na stranskih policah? Kaj je bilo spremenjeno v Vernovih knjigah?
“Od romanov Julesa Verna sem pregledala natačneje le njegov roman Carski sel, ki je bil ravno tako kot Mayjeva dela preveden v slovenščino večkrat. Prvi prevod je nastal leta 1923, leta 1955 pa je ta prevod, malce predelan, ponovno izšel. Socialistični popravki so šli v isti smeri kot pri Karlu Mayju. Na primer: v prvem prevodu iz leta 1923 Mihael Stogov še izrazi prepričanje 'da naju Bog ni združil samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak, da naju je hotel združiti za vedno!' V predelani verziji iz leta 1955 Mihael izpusti Boga in reče, da je prepričan, 'da se nisva združila samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak da sva se združila za vedno!' Zanimivo je morda tudi to, da drugi socialistični prevodi, ki so nastali v drugih jugoslovanskih republikah, teh odlomkov niso spreminjali. Zdi se, da je bil boj proti 'krščanskemu misticizmu' najmočnejši ravno v Sloveniji.”
Kaj pa drugi ideološki prevodi?
“Ostajajo še mnogi tovrstni prevodi, ki jih ljudje veliko berejo. Grimmove in Andersenove pravljice, ob katerih se otroci učijo brati, so bile na prelomu tisočletja na novo prevedene. Povojni prevodi so bili namreč močno prirejeni in cenzurirani. A zanimivo je, da v šolskih berilih še vedno prevladujejo prav ti, ideološki prevodi. Več kot polovica osnovnošolskih učbenikov navaja odlomke iz cenzuriranih prevodov.Avtorji učbenikov se verjetno tega niti ne zavedajo, hkrati pa so navajeni na tiste prevode.”
Ker jih znajo na pamet?
“Ja, ker jih znajo na pamet. Poznajo jih iz svojega otroštva.”
Slovenci najhujši cenzorji
Ali sta bila res cenzurirani tudi Rdeča kapica in Pepelka? Kaj je cenzorje zmotilo?
“Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Prevodi Grimmovih pravljic so bili predelani in cenzurirani v celotnem jugoslovanskem območju, vendar se zdi, da smo pri 'čiščenju' teh zgodb prednjačili prav Slovenci. Najzanimivejši je na primer prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: 'Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.'”
Bolj znani so posegi v zgodbo o švicarski planinski deklici Heidi. Kakšno zgodbo smo brali v Sloveniji?
“Heidi je gotovo najbolj spretno predelan prevod od vseh, ki sem jih pregledala – in pregledala sem jih več kot 200. V vseh jugoslovanskih prevodih (prvi je nastal v Srbiji v petdesetih letih) prihaja do podobnih premikov: pastor je povsod zamenjan z učiteljem, himne Bogu pa s pesmimi soncu in podobno. Iz dela, ki je bilo izvorno pisano kot spodbuda opismenjevanju in verskemu pouku, smo dobili popolnoma drugačno delo, ki pa je v skladu s socialističnimi načeli poudarjalo skromnost, pomembnost izobrazbe in dobrote do ponižanih in razžaljenih. Morda nam prav ti prevodi kažejo, da se je ravno na nivoju te osnovne moralne drže socializem ujel s krščanskim moralnim naukom in so zato prevajalci tako pogosto segali ravno po besedilih, ki so bila izvorno krščanska po naravi.”
Nekoč ideologija, danes ekonomija
Nekoč ideologija, danes ekonomija
Kako so pojasnjevali cenzorske posege?
“Pregled spremnih besedil k cenzuriranim prevodom kaže, da so prevajalci večinoma menili, da je 'osladno pobožnjakarstvo' (besede, vzete iz uvoda prevoda Grimmovih pravljic) kvarno za otrokov razvoj. Zato so religiozno obarvane odlomke izpuščali. To lažje razumemo, če pomislimo, da tudi sodobni prevajalci iz pravljic izpuščajo nekatere krute odlomke: v sodobnem času na primer iz Andersonovih pravljic izpuščajo odlomke, ki opisujejo, kako hudobne vile jejo mrtvece. Prepričani smo namreč, da bi bili takšni odlomki za otroke preveč pretresljivi. Poleg tega pa se današnji uredniki in prevajalci predvsem pokoravajo zahtevam trga in ne več ideologije. Tako najdemo na tržišču veliko slikanic, ki so narejene za svetovni trg in iz katerih so izpuščeni vsi odlomki, ki so vezani na določeno kulturo ali religijo, zato da se ista knjiga lahko prodaja tako na Danskem kot Japonskem. Nekoč je cenzurirala ideologija, danes pa ekonomija. Je pa res, da je bila cenzura pri nas po vojni veliko bolj radikalna, kot je danes.”
Danes je torej drugače?
“Da, mnogi uredniki načrtno poskušajo nadomestiti stare prevode z novimi, ki so ideološko nevtralni, vendar obenem opozarjajo, da novi prevodi niso najbolj priljubljeni. Kupci imajo najraje poenostavljene slikovno bogate slikanice.”
Če pogledamo risanke Walta Disneyja, ki je ustvarjal v demokratični Ameriki, opazimo, da je tudi prirejal pravljice. Sneguljčičina mačeha na koncu ne pleše do smrti v razbeljenih škornjih, ampak pade v prepad. Izpušča tudi religiozne prizore, cerkva pa skorajda nikoli ne upodablja. Je to pač odraz sodobne sekularizirane družbe?
“Morda je pri Disneyju tudi že vladalo tržišče kot najpomembnejši kriterij pri predelavi. Govorim na pamet, a vendar bi lahko razlagali te spremembe s tem, da je Disney želel, da bi njegove risanke gledali tako Judje kot kristjani, in sicer kristjani vseh denominacij. Poglejmo na primer Bambija. Izvirna zgodba se konča z religioznim premislekom, ki ga Disney izpusti in nadomesti z malce kičasto zgodbo o mladem srnjačku. Prevodi, še posebej prevodi otroške literature, so vedno odraz družbe in tega, kaj določena družba meni, da je idealni državljan. Zato so prevodi otroške literature tako zanimivi, saj se v njih zrcalijo ideali sodobne družbe. Različne družbe kažejo tako različne rešitve v prevodih: v Španiji v obdobju Franca so cenzorske pisarne iz prevodov izpuščale vse, kar je dišalo po levičarstvu, in vse, kar je bilo kritično do katoliške cerkve. V nacistični Nemčiji so celo v ameriškem stripu temnolasega glavnega junaka princa Valianta zamenjali s stranskim junakom, ki je bil svetlolas. Absurdno je bilo še bolj, ker so morali to narediti v že narisani zgodbi.”
Z revolucionarnimi posodobitvami se še danes strinjajo tudi nekateri mladi prevajalci. Na spletnem forumu vaših študentov sem našel zagovornike prevajalca, ki je v Heidi župnika zamenjal z učiteljem. Pravijo, da je to danes bolj razumljivo. Kaj menite o tem?
“Pri literarnem prevodu je vse dovoljeno. Ampak to velja le v primeru, če prevajalec bralcu jasno pove, kaj je v prevodu naredil. Če vzamemo vaš primer: prevajalka Heidi bi morala v uvodu pojasniti, da je v skladu s svojim socialističnim prepričanjem zamenjala župnika z učiteljem, ker meni, da je v sodobnem času učitelj nosilec izobraževanja v vaškem okolju, ali kaj podobnega. Potem ima bralec možnost, da se sam odloči, ali bere naprej ali ne. Problem nastane, če tega pojasnila ni in se prevajalec skrije za avtorja. To pa je manipulacija. Prevajalec je izdal zaupanje bralcev.”
V Uradnem listu EU najdemo izraz “christmas tree”, po naše božično drevesce, prevedeno v novoletno jelko. Kateri prevod je bolj ustrezen, novoletna jelka ali božično drevesce?
“Naj se vrnem k pravljicam. V Piki Nogavički je poglavje o pobožični zabavi, ki so jo naši prevedli v ponovoletno zabavo. Božično drevesce je zamenjano z novoletnim, zaplete pa se, ker je opica gospod Ficko v izvirniku preoblečena v božičnega angela. Novoletnega angela pa nimamo. To, kar vi navajate, bi v prevodoslovju uvrstili v kategorijo 'kulturne nadomestitve'. Prevajalci so predvidevali, da v slovenskem okolju vedno označujemo okrašeno drevesce v decembru z izrazom 'novoletna jelka'. Vprašanje pa je, če je to res.”
Računalnik in internet sta prevajanje povsem poenostavila. Lahko si že dopisujemo v tujem jeziku, ki ga sploh ne razumemo. Kaj sploh še ostane prevajalcem?
“Na srečo za manjše jezike to ne velja najbolj. Prevajalnik Google je zelo dober pripomoček pri prevajanju med osrednjimi jeziki, na primer med francoščino in angleščino. Pa tudi v tem primeru je na koncu vedno potreben človek, ki mora preveriti ustreznost ponujenega prevoda. Slovenščina pa bo tu vedno malce v zaostanku. Poskusite v prevajalnik postaviti kuharski recept, pa boste videli rezultat. Zato sem prepričana, da bo prihodnost prevajalcev v slovenščino dobra, saj bo dela vedno veliko. Se pa bo spreminjal tip prevajanja. Vedno več bo prevajalcev za potrebe priseljencev. Vsak dan več je pribežnikov iz Irana ali Turčije, ki ne znajo niti besedice slovensko.”
TINO MAMIĆ
okvir
"Mirko Kunčič, predvojni prevajalec Ericha Kästnerja, je po vojni postal eden najpomembnejših avtorjev slovenske politične emigracije v Argentini. Njegov prevod Pikice in Tončka iz leta 1937 je po vojni zamenjal prevod Mileta Klopčiča, povojnega člana agitpropa in uredniškega sveta Mladinske knjiga. Kunčičevi prevodi niso bili ideološko nevtralni, saj dodaja religiozne elemente. V Emilu in detektivih na primer Emilova mama v izvirniku vzklikne 'Hoppla!', v prevodu pa 'Moj Bog!'. Klopčič je to odpravil in nadomestil vse božiče z novim letom, dedkom Mrazom in praznikom novoletne jelke. Čeprav je Mohorjeva družba pred tremi leti izdala nov ideološko nevtralen prevod, pa Klopčičev prevod še vedno najdemo v berilu za četrti razred."
"V povojnem prevodu Pepelkina mati ne poprosi svoje hčerke, naj ostane pobožna, in Pepelka ne moli na njenem grobu. Pri nas najdemo še leta 1988 nov prevod Jožeta Šmita, ki zgornji odlomek prevaja v naši zgodovini morda najbolj nenavadno, saj Boga zamenja z drevesom. Umirajoča mati Pepelki tako pravi: 'Na mojem grobu posadi drevesce. Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo.'"
ABC Dr. Nike Kocijančič Pokorn (1967) je po diplomi iz angleščine in francoščine magistrirala iz angleške književnosti na ljubljanski univerzi. Za doktorat literarnih znanosti (1999) je prejela evropsko nagrado za najboljši doktorat na področju prevodoslovja. Je predstojnica Oddelka za prevodoslovje in članica senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
“Pregled spremnih besedil k cenzuriranim prevodom kaže, da so prevajalci večinoma menili, da je 'osladno pobožnjakarstvo' (besede, vzete iz uvoda prevoda Grimmovih pravljic) kvarno za otrokov razvoj. Zato so religiozno obarvane odlomke izpuščali. To lažje razumemo, če pomislimo, da tudi sodobni prevajalci iz pravljic izpuščajo nekatere krute odlomke: v sodobnem času na primer iz Andersonovih pravljic izpuščajo odlomke, ki opisujejo, kako hudobne vile jejo mrtvece. Prepričani smo namreč, da bi bili takšni odlomki za otroke preveč pretresljivi. Poleg tega pa se današnji uredniki in prevajalci predvsem pokoravajo zahtevam trga in ne več ideologije. Tako najdemo na tržišču veliko slikanic, ki so narejene za svetovni trg in iz katerih so izpuščeni vsi odlomki, ki so vezani na določeno kulturo ali religijo, zato da se ista knjiga lahko prodaja tako na Danskem kot Japonskem. Nekoč je cenzurirala ideologija, danes pa ekonomija. Je pa res, da je bila cenzura pri nas po vojni veliko bolj radikalna, kot je danes.”
Danes je torej drugače?
“Da, mnogi uredniki načrtno poskušajo nadomestiti stare prevode z novimi, ki so ideološko nevtralni, vendar obenem opozarjajo, da novi prevodi niso najbolj priljubljeni. Kupci imajo najraje poenostavljene slikovno bogate slikanice.”
Če pogledamo risanke Walta Disneyja, ki je ustvarjal v demokratični Ameriki, opazimo, da je tudi prirejal pravljice. Sneguljčičina mačeha na koncu ne pleše do smrti v razbeljenih škornjih, ampak pade v prepad. Izpušča tudi religiozne prizore, cerkva pa skorajda nikoli ne upodablja. Je to pač odraz sodobne sekularizirane družbe?
“Morda je pri Disneyju tudi že vladalo tržišče kot najpomembnejši kriterij pri predelavi. Govorim na pamet, a vendar bi lahko razlagali te spremembe s tem, da je Disney želel, da bi njegove risanke gledali tako Judje kot kristjani, in sicer kristjani vseh denominacij. Poglejmo na primer Bambija. Izvirna zgodba se konča z religioznim premislekom, ki ga Disney izpusti in nadomesti z malce kičasto zgodbo o mladem srnjačku. Prevodi, še posebej prevodi otroške literature, so vedno odraz družbe in tega, kaj določena družba meni, da je idealni državljan. Zato so prevodi otroške literature tako zanimivi, saj se v njih zrcalijo ideali sodobne družbe. Različne družbe kažejo tako različne rešitve v prevodih: v Španiji v obdobju Franca so cenzorske pisarne iz prevodov izpuščale vse, kar je dišalo po levičarstvu, in vse, kar je bilo kritično do katoliške cerkve. V nacistični Nemčiji so celo v ameriškem stripu temnolasega glavnega junaka princa Valianta zamenjali s stranskim junakom, ki je bil svetlolas. Absurdno je bilo še bolj, ker so morali to narediti v že narisani zgodbi.”
Z revolucionarnimi posodobitvami se še danes strinjajo tudi nekateri mladi prevajalci. Na spletnem forumu vaših študentov sem našel zagovornike prevajalca, ki je v Heidi župnika zamenjal z učiteljem. Pravijo, da je to danes bolj razumljivo. Kaj menite o tem?
“Pri literarnem prevodu je vse dovoljeno. Ampak to velja le v primeru, če prevajalec bralcu jasno pove, kaj je v prevodu naredil. Če vzamemo vaš primer: prevajalka Heidi bi morala v uvodu pojasniti, da je v skladu s svojim socialističnim prepričanjem zamenjala župnika z učiteljem, ker meni, da je v sodobnem času učitelj nosilec izobraževanja v vaškem okolju, ali kaj podobnega. Potem ima bralec možnost, da se sam odloči, ali bere naprej ali ne. Problem nastane, če tega pojasnila ni in se prevajalec skrije za avtorja. To pa je manipulacija. Prevajalec je izdal zaupanje bralcev.”
V Uradnem listu EU najdemo izraz “christmas tree”, po naše božično drevesce, prevedeno v novoletno jelko. Kateri prevod je bolj ustrezen, novoletna jelka ali božično drevesce?
“Naj se vrnem k pravljicam. V Piki Nogavički je poglavje o pobožični zabavi, ki so jo naši prevedli v ponovoletno zabavo. Božično drevesce je zamenjano z novoletnim, zaplete pa se, ker je opica gospod Ficko v izvirniku preoblečena v božičnega angela. Novoletnega angela pa nimamo. To, kar vi navajate, bi v prevodoslovju uvrstili v kategorijo 'kulturne nadomestitve'. Prevajalci so predvidevali, da v slovenskem okolju vedno označujemo okrašeno drevesce v decembru z izrazom 'novoletna jelka'. Vprašanje pa je, če je to res.”
Računalnik in internet sta prevajanje povsem poenostavila. Lahko si že dopisujemo v tujem jeziku, ki ga sploh ne razumemo. Kaj sploh še ostane prevajalcem?
“Na srečo za manjše jezike to ne velja najbolj. Prevajalnik Google je zelo dober pripomoček pri prevajanju med osrednjimi jeziki, na primer med francoščino in angleščino. Pa tudi v tem primeru je na koncu vedno potreben človek, ki mora preveriti ustreznost ponujenega prevoda. Slovenščina pa bo tu vedno malce v zaostanku. Poskusite v prevajalnik postaviti kuharski recept, pa boste videli rezultat. Zato sem prepričana, da bo prihodnost prevajalcev v slovenščino dobra, saj bo dela vedno veliko. Se pa bo spreminjal tip prevajanja. Vedno več bo prevajalcev za potrebe priseljencev. Vsak dan več je pribežnikov iz Irana ali Turčije, ki ne znajo niti besedice slovensko.”
TINO MAMIĆ
okvir
"Mirko Kunčič, predvojni prevajalec Ericha Kästnerja, je po vojni postal eden najpomembnejših avtorjev slovenske politične emigracije v Argentini. Njegov prevod Pikice in Tončka iz leta 1937 je po vojni zamenjal prevod Mileta Klopčiča, povojnega člana agitpropa in uredniškega sveta Mladinske knjiga. Kunčičevi prevodi niso bili ideološko nevtralni, saj dodaja religiozne elemente. V Emilu in detektivih na primer Emilova mama v izvirniku vzklikne 'Hoppla!', v prevodu pa 'Moj Bog!'. Klopčič je to odpravil in nadomestil vse božiče z novim letom, dedkom Mrazom in praznikom novoletne jelke. Čeprav je Mohorjeva družba pred tremi leti izdala nov ideološko nevtralen prevod, pa Klopčičev prevod še vedno najdemo v berilu za četrti razred."
"V povojnem prevodu Pepelkina mati ne poprosi svoje hčerke, naj ostane pobožna, in Pepelka ne moli na njenem grobu. Pri nas najdemo še leta 1988 nov prevod Jožeta Šmita, ki zgornji odlomek prevaja v naši zgodovini morda najbolj nenavadno, saj Boga zamenja z drevesom. Umirajoča mati Pepelki tako pravi: 'Na mojem grobu posadi drevesce. Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo.'"
ABC Dr. Nike Kocijančič Pokorn (1967) je po diplomi iz angleščine in francoščine magistrirala iz angleške književnosti na ljubljanski univerzi. Za doktorat literarnih znanosti (1999) je prejela evropsko nagrado za najboljši doktorat na področju prevodoslovja. Je predstojnica Oddelka za prevodoslovje in članica senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Spoštovani!
OdgovoriIzbrišiČestitke za prispevek o prevajalski priredbah!
V dopolnilo opozarjam na členk Jakoba Emeršiča v Družini 18. januarja 2008, kjer je obdelal predvojne in povojne prevode romana Skrivnostni otok Julesa Verna in prišel do enakih ugotovitev. Povezava: http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=0824001154972102&rec=-16377858&sid=1&fmt=10
Z lepimi pozdravi!
Doroteja Emeršič, Ptuj