Tudi če bi
človek doktoriral na sloviti rimski Urbaniani, bi ljubljanske Urbane brez
dodatnega učenja ne doumel.
Ljudje smo se že navadili, da imamo v Sloveniji v
vsakem kraju povsem različne parkomate. Vsak ima svojo lastno logiko: lastne
tarife, samosvoj način plačevanja, eni vračajo denar, drugi ne, tretji delujejo
samo na določene tipe kovancev ali kartic in tako dalje in tako dalje. Imajo pa
eno skupno lastnost: avtomati so vsi tako dragi, da celotna pobrana parkirnina
nekaj let služi samo odplačevanju nakupa avtomata. Spominjam se, ko so v Kopru
za plastično strehico z ogrodjem nad parkomatom odšteli milijon tolarjev, kar
je danes 4000 evrov. Človek bi mislil,
da so kupovali avto. Parkomati so torej velikokrat le sami sebi namen.
Ljubljanska
Urbana, sistem za plačevanje mestnih avtobusov, je narejena v povsem isti
maniri. Ali glihi viži, kot bi rekel Trubar. Ko pride preprost podeželan iz
daljne Istre v njeno veličanstvo metropolo Slovensko, doživi ob avtomatu za
prodajanje vozovnic mestnega avtobusa kulturni šok. Najprej mora ugotoviti, da
so samo določene postaje opremljene z avtomati za nakup vozovnic. Samo s
kovanci namreč plačilo na avtobusu sploh ni možno. Ko tako prepešačiš nekaj
postaj, da najdeš avtomat Urbane, se moraš najprej poglobiti v branje
zapletenih navodil. Na srečo mi je tašča že dan prej pojasnila, da moraš
najprej kupiti kartico, jo potem napolniti in nato registrirati na avtobusu.
Med
večkratnim branjem sem z občutkom, da sem polpismen, slednjič vložil v avtomat
petaka. In se takoj udaril po glavi. Mašina! Mašina namreč ne vrača denarja.
No, ja, ukrade ga tudi ne, saj ti naloži dobroimetje na kartico Urbana.
In potem
čakam. Za menoj se nabira vrsta. Starejša metropolitanka mi gleda čez ramo, in
z zavijajočimi se očmi sporoča: »Kdaj bo vendar ta prišlek iz province slednjič
le doumel mestno tehnologijo!?!« Pa se ji opravičim glasno: »Takoj bom, gospa,
oprostite. Veste sem ravnokar prišel iz zabačenega podeželja ob Jadranu, pa mi
avtomat noče dati ne kartice ne vrniti denarja.« Zato takoj mobiteliram na
informacije Urbane. Prijazen glas na oni strani veli, naj počakam nekaj
trenutkov in ko mi bo avtomat dal listek o neizvršeni operaciji, potem pa hajdi
od Drame do Bavarca (okrogel kilometer poti), kjer mi bojo vrnili denar. Za
novo karto pa moram ponoviti postopek. Dobro. Čakam in se ponovno opravičujem
meščanom, ki se nabirajo v vrsti za mano. Ko slednjič avtomat izpljune potrdilo,
naberem kovancev za tri evre in dvajset centov ter uspešno kupim kartico. In
postopek srečno ponovim še enkrat. Ozaljšana za 11,40 evra se s sinom odpraviva
na avtobus. Malo sem nejevoljen, saj sem za isto pot zjutraj poklical taksi in
plačal točno štiri evre in 45 centov.
Nekaj dni
kasneje, ko se ponovno znajdem v popku sveta, beli Ljubljani, se odpravim do
pisarne mestnega avtobusa (elpepe mu rečejo uradno) po ukradenih pet evrov. Pa
se zakomplicira. Trije uradniki, ki so imeli težavice tudi z razumevanjem
slovenščine, mi niso hoteli vrniti denarja. Da mi lahko vrnejo samo tri evre,
ker to piše na listku. Vsaj trikrat sem pojasnil, da so slednjič doumeli, kaj
se mi je zgodilo, in da mi je pobralo pet, ne pa tri evre. V vrsti, ki se je
spet nabirala za mano, so se eni hahljali, drugi pa negodavali nad uradniki, ki
da vedno komplicirajo. Slednjič ugotovijo, da moram iti na sedež podjetja nekaj
kilometrov stran. Zakaj mi tega niso povedali po telefonu, ko sem klical s
postaje? Naj grem za dva evra na drugi konec mesta? Saj bi za avtobus plačal
2,4 evra. In izgubil poldrugo uro ali dve. Zahtevam šefa. A njega pet pred
tretjo ni več službi, na mobitel pa si ga uradnik ne upa poklicati. Vztrajam in
ko že prepričam vse poslušalce v vrsti za menoj, uslužbenec zavrti telefon in
dobi od nekoga dovoljenje, da mi lahko vrne celega petaka.
»Vam naložim
vse na eno kartico?«
»Ne, vzel bom
gotovino, saj mi je avtomat gotovino pobral.«
»Ne bo šlo.
Taka so pravila.«
»Zelo redko
se vozim z Urbano, živim sto kilometrov stran, zato ne bom nalagal
dobroimetja.«
»Tega ne
smem.«
Pa sva se
spet lotila. Ko sem ponovno zahteval šefa, je vendarle pristal in mi vrnil pet
evrov, ki mi jih je njihov avtomat samovoljno pobral. »Vedite, to je izjema.
Naslednjič vam tega ne bom naredil.« O, dobri človek! Pa saj mi ni nič podaril.
Samo vrnil mi je moj lastni denar.
PS: Je čudno,
da je Golobičeveva stranka Zares propadla na zadnjih volitvah? Samo v Ljubljani
si je Golobičeva firma Ultra, ki je uvedla Urbano, nakopala četrt milijona nasprotnikov…
kolumna je bila v krajši obliki objavljena v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic, 31. julij 2012
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)