Preskoči na glavno vsebino

Urban(ian)a


Tudi če bi človek doktoriral na sloviti rimski Urbaniani, bi ljubljanske Urbane brez dodatnega učenja ne doumel. 
Ljudje smo se že navadili, da imamo v Sloveniji v vsakem kraju povsem različne parkomate. Vsak ima svojo lastno logiko: lastne tarife, samosvoj način plačevanja, eni vračajo denar, drugi ne, tretji delujejo samo na določene tipe kovancev ali kartic in tako dalje in tako dalje. Imajo pa eno skupno lastnost: avtomati so vsi tako dragi, da celotna pobrana parkirnina nekaj let služi samo odplačevanju nakupa avtomata. Spominjam se, ko so v Kopru za plastično strehico z ogrodjem nad parkomatom odšteli milijon tolarjev, kar je danes 4000 evrov. Človek  bi mislil, da so kupovali avto. Parkomati so torej velikokrat le sami sebi namen.
Ljubljanska Urbana, sistem za plačevanje mestnih avtobusov, je narejena v povsem isti maniri. Ali glihi viži, kot bi rekel Trubar. Ko pride preprost podeželan iz daljne Istre v njeno veličanstvo metropolo Slovensko, doživi ob avtomatu za prodajanje vozovnic mestnega avtobusa kulturni šok. Najprej mora ugotoviti, da so samo določene postaje opremljene z avtomati za nakup vozovnic. Samo s kovanci namreč plačilo na avtobusu sploh ni možno. Ko tako prepešačiš nekaj postaj, da najdeš avtomat Urbane, se moraš najprej poglobiti v branje zapletenih navodil. Na srečo mi je tašča že dan prej pojasnila, da moraš najprej kupiti kartico, jo potem napolniti in nato registrirati na avtobusu.
Med večkratnim branjem sem z občutkom, da sem polpismen, slednjič vložil v avtomat petaka. In se takoj udaril po glavi. Mašina! Mašina namreč ne vrača denarja. No, ja, ukrade ga tudi ne, saj ti naloži dobroimetje na kartico Urbana.
In potem čakam. Za menoj se nabira vrsta. Starejša metropolitanka mi gleda čez ramo, in z zavijajočimi se očmi sporoča: »Kdaj bo vendar ta prišlek iz province slednjič le doumel mestno tehnologijo!?!« Pa se ji opravičim glasno: »Takoj bom, gospa, oprostite. Veste sem ravnokar prišel iz zabačenega podeželja ob Jadranu, pa mi avtomat noče dati ne kartice ne vrniti denarja.« Zato takoj mobiteliram na informacije Urbane. Prijazen glas na oni strani veli, naj počakam nekaj trenutkov in ko mi bo avtomat dal listek o neizvršeni operaciji, potem pa hajdi od Drame do Bavarca (okrogel kilometer poti), kjer mi bojo vrnili denar. Za novo karto pa moram ponoviti postopek. Dobro. Čakam in se ponovno opravičujem meščanom, ki se nabirajo v vrsti za mano. Ko slednjič avtomat izpljune potrdilo, naberem kovancev za tri evre in dvajset centov ter uspešno kupim kartico. In postopek srečno ponovim še enkrat. Ozaljšana za 11,40 evra se s sinom odpraviva na avtobus. Malo sem nejevoljen, saj sem za isto pot zjutraj poklical taksi in plačal točno štiri evre in 45 centov.
Nekaj dni kasneje, ko se ponovno znajdem v popku sveta, beli Ljubljani, se odpravim do pisarne mestnega avtobusa (elpepe mu rečejo uradno) po ukradenih pet evrov. Pa se zakomplicira. Trije uradniki, ki so imeli težavice tudi z razumevanjem slovenščine, mi niso hoteli vrniti denarja. Da mi lahko vrnejo samo tri evre, ker to piše na listku. Vsaj trikrat sem pojasnil, da so slednjič doumeli, kaj se mi je zgodilo, in da mi je pobralo pet, ne pa tri evre. V vrsti, ki se je spet nabirala za mano, so se eni hahljali, drugi pa negodavali nad uradniki, ki da vedno komplicirajo. Slednjič ugotovijo, da moram iti na sedež podjetja nekaj kilometrov stran. Zakaj mi tega niso povedali po telefonu, ko sem klical s postaje? Naj grem za dva evra na drugi konec mesta? Saj bi za avtobus plačal 2,4 evra. In izgubil poldrugo uro ali dve. Zahtevam šefa. A njega pet pred tretjo ni več službi, na mobitel pa si ga uradnik ne upa poklicati. Vztrajam in ko že prepričam vse poslušalce v vrsti za menoj, uslužbenec zavrti telefon in dobi od nekoga dovoljenje, da mi lahko vrne celega petaka.
»Vam naložim vse na eno kartico?«
»Ne, vzel bom gotovino, saj mi je avtomat gotovino pobral.«
»Ne bo šlo. Taka so pravila.«
»Zelo redko se vozim z Urbano, živim sto kilometrov stran, zato ne bom nalagal dobroimetja.«
»Tega ne smem.«
Pa sva se spet lotila. Ko sem ponovno zahteval šefa, je vendarle pristal in mi vrnil pet evrov, ki mi jih je njihov avtomat samovoljno pobral. »Vedite, to je izjema. Naslednjič vam tega ne bom naredil.« O, dobri človek! Pa saj mi ni nič podaril. Samo vrnil mi je moj lastni denar.

PS: Je čudno, da je Golobičeveva stranka Zares propadla na zadnjih volitvah? Samo v Ljubljani si je Golobičeva firma Ultra, ki je uvedla Urbano, nakopala četrt milijona nasprotnikov…


kolumna je bila v krajši obliki objavljena v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic, 31. julij 2012

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…