Preskoči na glavno vsebino

Urban(ian)a


Tudi če bi človek doktoriral na sloviti rimski Urbaniani, bi ljubljanske Urbane brez dodatnega učenja ne doumel. 
Ljudje smo se že navadili, da imamo v Sloveniji v vsakem kraju povsem različne parkomate. Vsak ima svojo lastno logiko: lastne tarife, samosvoj način plačevanja, eni vračajo denar, drugi ne, tretji delujejo samo na določene tipe kovancev ali kartic in tako dalje in tako dalje. Imajo pa eno skupno lastnost: avtomati so vsi tako dragi, da celotna pobrana parkirnina nekaj let služi samo odplačevanju nakupa avtomata. Spominjam se, ko so v Kopru za plastično strehico z ogrodjem nad parkomatom odšteli milijon tolarjev, kar je danes 4000 evrov. Človek  bi mislil, da so kupovali avto. Parkomati so torej velikokrat le sami sebi namen.
Ljubljanska Urbana, sistem za plačevanje mestnih avtobusov, je narejena v povsem isti maniri. Ali glihi viži, kot bi rekel Trubar. Ko pride preprost podeželan iz daljne Istre v njeno veličanstvo metropolo Slovensko, doživi ob avtomatu za prodajanje vozovnic mestnega avtobusa kulturni šok. Najprej mora ugotoviti, da so samo določene postaje opremljene z avtomati za nakup vozovnic. Samo s kovanci namreč plačilo na avtobusu sploh ni možno. Ko tako prepešačiš nekaj postaj, da najdeš avtomat Urbane, se moraš najprej poglobiti v branje zapletenih navodil. Na srečo mi je tašča že dan prej pojasnila, da moraš najprej kupiti kartico, jo potem napolniti in nato registrirati na avtobusu.
Med večkratnim branjem sem z občutkom, da sem polpismen, slednjič vložil v avtomat petaka. In se takoj udaril po glavi. Mašina! Mašina namreč ne vrača denarja. No, ja, ukrade ga tudi ne, saj ti naloži dobroimetje na kartico Urbana.
In potem čakam. Za menoj se nabira vrsta. Starejša metropolitanka mi gleda čez ramo, in z zavijajočimi se očmi sporoča: »Kdaj bo vendar ta prišlek iz province slednjič le doumel mestno tehnologijo!?!« Pa se ji opravičim glasno: »Takoj bom, gospa, oprostite. Veste sem ravnokar prišel iz zabačenega podeželja ob Jadranu, pa mi avtomat noče dati ne kartice ne vrniti denarja.« Zato takoj mobiteliram na informacije Urbane. Prijazen glas na oni strani veli, naj počakam nekaj trenutkov in ko mi bo avtomat dal listek o neizvršeni operaciji, potem pa hajdi od Drame do Bavarca (okrogel kilometer poti), kjer mi bojo vrnili denar. Za novo karto pa moram ponoviti postopek. Dobro. Čakam in se ponovno opravičujem meščanom, ki se nabirajo v vrsti za mano. Ko slednjič avtomat izpljune potrdilo, naberem kovancev za tri evre in dvajset centov ter uspešno kupim kartico. In postopek srečno ponovim še enkrat. Ozaljšana za 11,40 evra se s sinom odpraviva na avtobus. Malo sem nejevoljen, saj sem za isto pot zjutraj poklical taksi in plačal točno štiri evre in 45 centov.
Nekaj dni kasneje, ko se ponovno znajdem v popku sveta, beli Ljubljani, se odpravim do pisarne mestnega avtobusa (elpepe mu rečejo uradno) po ukradenih pet evrov. Pa se zakomplicira. Trije uradniki, ki so imeli težavice tudi z razumevanjem slovenščine, mi niso hoteli vrniti denarja. Da mi lahko vrnejo samo tri evre, ker to piše na listku. Vsaj trikrat sem pojasnil, da so slednjič doumeli, kaj se mi je zgodilo, in da mi je pobralo pet, ne pa tri evre. V vrsti, ki se je spet nabirala za mano, so se eni hahljali, drugi pa negodavali nad uradniki, ki da vedno komplicirajo. Slednjič ugotovijo, da moram iti na sedež podjetja nekaj kilometrov stran. Zakaj mi tega niso povedali po telefonu, ko sem klical s postaje? Naj grem za dva evra na drugi konec mesta? Saj bi za avtobus plačal 2,4 evra. In izgubil poldrugo uro ali dve. Zahtevam šefa. A njega pet pred tretjo ni več službi, na mobitel pa si ga uradnik ne upa poklicati. Vztrajam in ko že prepričam vse poslušalce v vrsti za menoj, uslužbenec zavrti telefon in dobi od nekoga dovoljenje, da mi lahko vrne celega petaka.
»Vam naložim vse na eno kartico?«
»Ne, vzel bom gotovino, saj mi je avtomat gotovino pobral.«
»Ne bo šlo. Taka so pravila.«
»Zelo redko se vozim z Urbano, živim sto kilometrov stran, zato ne bom nalagal dobroimetja.«
»Tega ne smem.«
Pa sva se spet lotila. Ko sem ponovno zahteval šefa, je vendarle pristal in mi vrnil pet evrov, ki mi jih je njihov avtomat samovoljno pobral. »Vedite, to je izjema. Naslednjič vam tega ne bom naredil.« O, dobri človek! Pa saj mi ni nič podaril. Samo vrnil mi je moj lastni denar.

PS: Je čudno, da je Golobičeveva stranka Zares propadla na zadnjih volitvah? Samo v Ljubljani si je Golobičeva firma Ultra, ki je uvedla Urbano, nakopala četrt milijona nasprotnikov…


kolumna je bila v krajši obliki objavljena v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic, 31. julij 2012

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v torek, 16. januarja ob 19.15, skupaj z Bernardom Brščičem. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Kot podjetnik gledam predvsem skozi to, kaj je za državo in davkoplačevalce ceneje. Priseljevanje je treba omejiti in po zgledu Francije začeti omogočati mladim družinam, da se lahko odločijo za otroke. Priseljevanje je treba tako prilagoditi, da imajo prednost ljudje s podobnimi navadami, jezikom in kulturo. Ukrajinci, Makedonci ali Bošnjaki bi se bistveno hitreje integrirali v slovensko družbo kot pa Arabci. Hkrati je treba priseljencem dati možnost, da se integrirajo v slovensko družbo in enakopravno uveljavijo. Začeti se je treba borit proti getoizaciji ljudi samo zato, ker so se njihovi starši rodili 300 km stran. Država bi morala spodbujati priseljence, da ne p…

Bogdan Žorž: Razvajamo že dojenčke

“Vzgoja ni znanost, ampak umetnost,” pravi Bogdan Žorž, ki je napisal prvo slovensko knjigo o razvajenosti, “raku sodobne vzgoje”. Otrok ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše, trdi priljubljeni psihoterapevt. Na predavanjih psihoterapevta Bogdana Žorža (1948-2014) je bila navadno gneča. Tako je bilo tudi, ko je predaval v Kopru. Kakih trideset ljudi je priljubljenega upokojenega psihologa zato moralo poslušati kar na hodniku. Starši, vzgojitelji in učitelji so ga poslušali pozorno, kar nekaj pa si je predavanje tudi snemalo in zapisovalo. Tišino so prekinjale le salve smeha, ko je Žorž navajal konkretne vzgojne primere. Vaša knjiga Razvajenost, ob kateri ste mi dali intervju že pred desetimi leti KLIK je bila ponatisnjena že trikrat. Ali je razvajenost največji problem pri vzgoji? “Vedno mi je težko odgovarjati na vprašanja v slogu 'kaj je najbolj ...'. Ne vem, če je razvajenost ključni ali največji problem pri vzgoji. Še vedno me najbolj zabolijo nasilje, zlorabe…