Laženci so se morali izseliti iz Lipice

V Lažah, vasici ob cesti med Senožečami in Razdrtim, kjer so drevesa obarvana v belo, se že štiri stoletja  ohranja ustno izročilo, da so vaščane preselili iz Lipice. Največ ve o tem povedati najstarejša vaščanka, Mara Žetko (89).

Z Maro Žetko, ki bo decembra vstopila v deseto desetletje  svojega življenja, se dobimo sredi vasi na klopci  pod lipo. Žetkova se je tjakaj pripeljala na štirikolesnem električnem skuterju. Pod  košato lipo ob globokem kamnitem vodnjaku je tudi julija prijetno. Kamnoseško umetelno izdelana štirna pa ni edina v vasi. Voda  namreč  izvira tudi na glavnem trgu, kjer je veliko zajetje. Verjetno so se prav zaradi vode Kraševci iz Lipice odločili, da se bodo preselili v Laže, razmišlja Mara Žetko: “Kjer je lapor, je tudi voda.”

Razlastitev in preselitev

Ime vasi Laže je, kot trdi etimolog Marko Snoj, nastalo iz besede laz, kar pomeni travnat izkrčen svet ob gozdu. Beseda Laže pomeni “prebivalci laza”. Še danes v Lipici na Lažence spominja vodnjak, ki so ga izkopali njihovi predniki, in ga imenujejo Laženska štirna. V Lipici še vedno najdemo tudi priimek Žetko. A, kot so nam zaupali po telefonu, se je njihova družina priselila iz Laž.

Odločitev za selitev iz Lipice v Laže seveda ni bila prostovoljna.  V Lipici so v 16. stoletju  živeli koloni, kmetje, ki so obdelovali zemljo tržaških škofov. Življenje za sedem družin  z manj kot stotimi prebivalci ni bi bilo lahko. Leta 1559 so doživeli velik turški vpad. Dajatev pa je bilo veliko. Letno so morali škofom oddati 36 lir, šest piščancev, šest pogač, šest voz drv, tri voze sena, desetino žita in drobnice ter po šest “rabot” za vsakega moškega. Ko so škofje Lipico prodali avstrijskemu vladarju, nadvojvodi Karlu II. Habsburškemu (1580), je ta na mestu vasi sklenil postaviti kobilarno. Kmete so  razlastili in jim ponudili več možnosti za preselitev. Lipenski kmetje, ki so takrat imeli štiri priimke Žetko, Pangerc, Markovič in Vidmar, so izbrali Laže. Poleg zemlje za obdelovanje so si lahko volili gozda, kolikor so hoteli. Zaradi visokih davkov seveda niso vzeli več hoste, kot so jo lahko obvladovali, pripoveduje Mara Žetko. Novi naseljenci, so dobili tudi pravico, da so drugorojeni sinovi, ki niso mogli naslediti kmetije, dobili državno službo.

Ustno izročilo na selitev, ki ga potrjujejo tudi dokumenti iz župnijskega arhiva v Lokvi, se je v Lažah ohranilo vse do danes. Ena pogodbena listina se je ohranila tudi v vasi, pri gostilni, a so jo karabinijerji v času italijanske okupacije odnesli, se spominja naša sogovornica.

Njeno ime: 88.939

Žetkova je prava zakladnica vaških spominov prejšnjega  stoletja. Njena najhujša preizkušnja je bila v času druge svetovne vojne. Najprej je bila  zaprta v italijanskem zaporu, nato pa zaradi sodelovanja s partizani še internirana v zloglasno nemško koncentracijsko taborišče v Auschwitz. “Klicali so nas po številkah, ne po imenih,” pove in pokaže vtetovirano številko na levi podlakti. 88.939. Srečo je imela, da dobro leto lagerja ni preživela v Auschwitzu, ampak so je prestavili v delovni taborišči.  Najprej v  kraj Wittenberge severozahodno od Berlina, nato pa v Ravensbrück severno od nemške prestolnice. Delala je v tovarni orožja: “Navadili so me švasat.” V taborišču jedočakala osvoboditev. Rusi so jo z rdečimi zvezdami na kapah spominjali na partizane, pove. Potem  se je začela dolga pot domov. Kako je preživela vse strahote, jo vprašamo. “Upanje mora vedno ostati,” vedro pove. V Auschwitz pa se kot turistka ni tudi po vojni nikoli ni hotela odpraviti. “Niti mrtva ne bi šla nazaj,” pribije. 

So bli kašni domačini člani fašistične stranke?

"Ah, takrat, vejste kaj, tisti, ku je tou dejlat, je muoral bit nejki zapisan. Ku puol pr komunistih. Lih taku."

Puole so bli nueter?

"Seveda so bli."

(dobesedni prepis pogovora v primorskem narečju)

Vprašamo jo, ali je bil kdo od vaščanov včlanjen v fašistično stranko. “Veste, takrat je tisti, ki je hotel imeti službo, moral biti nekje vpisan. Tako kot potem pri komunistih. Enako,” odgovori Žetkova.

Moderne bitke

Povsem novo, prenovljeno podobo je letos dobila vaška cerkev sv. Urha. Njegov god je četrtega julija, a se ga praznuje na prvo nedeljo po tem datumu. Cerkev je podružnična v pristojnosti župnije Senožeče. Blagoslovil jo je senožeški župnik Pavel Kodelja. Obnoviti so jo morali v skladu z zahtevami spomeniškega varstva, saj je na seznamu zaščitene stavbne dediščine. Cerkev je bila dve leti brez strehe. Pogajanja so vlekla leta; vaški skupnosti je zato v pogajanjih s Primorjem priskočila na pomoč občina Divača. Njen glavni pogajalec je bil od pomladi 2008 naprej občinski svetnik Dobrivoj Subić, ki pravi, da so bili pogovori naporni in napeti: “Lahko bi napisal knjigo zgodb o sprenevedanjih s strani Primorja.” Spominja se, kako je pred predstavniki Primorja s kladivom udaril po novem cerkvenem ometu, da se odluščil velik kos, in tako dokazal slabo izvedbo. Zaradi krize Primorja se je za dve leti ustavila obnova cerkve, ki je v tem času bila brez strehe.

Laženci so posebne, moderne  bitke, vojevali tudi v zadnjih desetletjih.  Življenje jim je grenil kamnolom, ki ga je upravljalo ajdovsko Primorje. Po dolgih letih prizadevanj in pogajanj za čisto okolje, so nedavno iztržili nekaj odškodnine. S pomočjo pogajalcev občine Divača jim je Primorje obnovilo dotrajano vaško cerkev, avtobusno postajo in cesto. Vaški dom pa je obnovila občina. Kako zapletena pogajanja so bila s Primorjem, ki je v zadnjih mesecih doživljajo svojo kalvarijo, pove dejstvo, da so delavci odkrili streho cerkev in potem odšli. Velika cerkev sv. Urha z vklesano letnico 1858 na mogočnem kamnitem portalu je bila dve leti brez kritine. Tudi v času velikega deževja. Letos je Primorje končno pokrilo cerkev in naredilo fasado, nekaj denarja za prenovo pa je pridala še občina. 

Laženci pravijo, da novogradnje  ne odtehtajo vseh težav. Na pobeljeno solato se človek težko navadi. Spreminja se tudi podnebje, trdi Žetkova, saj je vetra zaradi podrtega hriba veliko več kot prej. In bitka za čisto okolje še daleč ni končana. Primorja ni več in vaščani z občino že modrujejo, kako bodo dosegli, da bo tudi novi upravljalec kamnoloma spoštoval staro pravdo. Da se Laženci ne pustijo žejne čez vodo, dokazuje tudi zgodovina.

TINO MAMIĆ

Članek je bil v krajši obliki objavljen v denviku Primorske novice avgusta 2012