Preskoči na glavno vsebino

Misijon 2

Novi dokumentarni film Jožeta Možine o Madagaskarju v dveh delih je filmska poslastica. Prizori narave spominjajo na kadre holivudskih filmskih uspešnic, posnetih v Keniji. Razgibana zgodba pa zadovolji tako ljubitelje potovanj kot etnologe, sociologe in zgodovinarje. Zanimivo in poučno reportažo, ki gledalcu večkrat izvabi nasmešek ali celo smeh, se zato splača ogledati večkrat.
Prva predpremiera je bila v Novi Gorici
Sprehod s kamero po slikovitem otoku niza zanimivosti iz življenja potomcev ljudi, ki so tjakaj priveslali v čolničkih iz več tisoč kilometrov oddaljene Indonezije pred šestnajstimi stoletji. Mešanje s priseljenci iz črne Afrike in arabskih dežel je ustvarilo raznoliko kulturo s številnimi obrazi. Film odkriva mnoge malgaške tabuje, klane in navade. Premoženje Malgašev pa se meri v povsem drugi valuti kot pri nas: v številu otrok. Tudi sreče, za merjenje katere sicer nimamo vatlov, je na skrivnem otoku veliko več kot na bogatem severu. Veselje se kaže v široko nasmejanih obrazih in obilici smeha. Tega so deležni tudi gledalci: denimo takrat, ko eden največjih čarovnikov na otoku resno prerokuje misijonarju Tonetu Kerinu, da bo živel še 400 let. Ali ko režiserju Možini napove, da bo imel še šest otrok. Bi bilo zanimivo vprašati, kaj je na to porekla režiserjeva soproga :-)
Posebnost filma so slovenski misijonarji in misijonarke, ki jih spoznamo kar sedem. Njihove zanimive življenjske zgodbe se dopolnjujejo z uspehi, pri katerih so sodelovali mnogi Slovenci kar od doma – z denarnimi darovi. Ob pogledu na zvedave otroške oči prenapolnjenih razredov, ki so jih gradili Slovenci s slovenskim denarjem, se gledalcu dvigne samozavest in občuti ponos, posebej, če je kakšen evro prišel tudi iz njegove denarnice. Slovenski misijonarji na Madagaskarju so oznanjevalci krščanstva bolj posredno: kot zdravniki, psihologi, socialni delavci, borci za človekove pravice in ekologi. Zato bi filmu lahko nadeli tudi naslov Misijon 2, saj je v nekem smislu slovensko nadaljevanje slovite uspešnice Misijon (Mission 1986). Prav slovenske misijonarje namreč najdemo že med indijanci Guarani v redukcijah, s katerimi so španski kolonizatorji krvavo obračunali. Njihovi nasledniki pa njihov boj za človekove pravice nadaljujejo na Madagaskarju še dandanes.
Filmski presežek - tudi v mednarodnem pomenu - najdemo v Možinovem »turističnem« vodniku, slovenskemu misijonarju Tonetu Kerinu. Ta je namreč z odličnim znanjem jezika in dolgoletnimi poznanstvi omogočil televizijski kameri, da odkrije notranje svetove Malgašev. Le-teh tudi holivudske kamere preprosto ne morejo posneti. Kerinova prednost je tudi, da ne pripada narodu nekdanjih kolonialistov, in hkrati  redno zahaja tudi v najbolj odmaknjene kotičke otoka, kjer še ni stopila belčeva noga. Domačini mu zato bolj zaupajo in se mu bolj odprejo. Majhna ekipa, na katero prisega Možina, lahko doseže veliko več kot velika zaradi spontanosti, s katero se ljudje bolj odpro in več povedo. Majhna ekipa tako ne pripomore le k nižjim stroškom, ampak tudi k boljši kakovosti.
Zato bi se nad filmom zamislili tudi tisti, ki se trenutno ukvarjajo predvsem z obračanjem številk in vprašanjem, kako z manj denarja narediti več. Film je namreč nastal za tako malo denarja, da si tega drugi filmarji niti predstavljati ne morejo. Štirje ljudje – poleg Možine in Kerina še snemalec Jože Jagrič in misijonar Stane Kerin - so v nekaj dneh ustvarili gradivo za dveurno reportažo in dokumentarni film o Pedru Opeki, ki ga je v dveh predvajanjih videlo pol milijona Slovencev. Nepredstavljivo, mar ne?
Režiserjevo sporočilo razberemo šele po koncu filma. »Pred nami se odstre drugačen svet, materialno reven a vendar, urejen tako, da ljudje živijo v sožitju in pogosto srečnejši od narodov zahoda, ki živijo v obilju,« pravi večkrat nagrajeni režiser in raziskovalni novinar Jože Možina. Film je njegov odgovor na gospodarsko krizo. Kopičenje dobrin in stalna gospodarska rast nas ne osrečijo niti toliko, da bi bili srečnejši od revnih Malgašev, ki poznajo tudi lakoto. Nad tem bi se morali zamisliti in začeti iskati druge rešitve, ki nas bodo bolj osrečile, je na prvi predpremieri filma v novogoriški knjižnici povedal Možina. Kako pomenljivo, da na predstavitvi ni bilo niti enega samega novinarja. Celo novogoriških dopisnikov nacionalne RTVS, ki je filma predvajala na božič in na sv. Janeza, ni bilo. A ne le to. Novinarjev RTVS ni bilo celo na uradni predpremieri filma sredi Ljubljane. To povsem nerazumljivo ignoriranje svoje lastne produkcije nacionalne RTVS postane bolj razumljivo, ko pomislimo, kako so režiserja Možino ignorirali ob novici, da je njegov film o Pedru Opeki dobil nagrado v Holivudu. Vsakega drugega režiserja bi ob takem priznanju kovali v zvezde, njega pa so odpravili z najmanjšo možno mero medijske pozornosti. Tudi nacionalna RTVS ima namreč drugorazredne teme.
Zapis je bil kot ocena filma objavljen v tedniku Kažipot
prilogi Družine 3. januarja 2013


Novogoriška knjižnica se lahko pohvali, da so njeni obiskovalci prvi videli novi dokumentarni film Madagaskar – samosvoja skrivnost. Šele dan zatem (20. decembra) je bila namreč uradna predpremiera filma v Ljubljani. Dokumentarna reportaža je obiskovalce, za katere so morali organizatorji iskati dodatne stole, navdušila, kar so povedali tudi na pogovoru z avtorjem takoj po projekciji. Umirjen način življenja je nekaj povsem drugega kot naše stalno kopičenje bogastva, je menil režiser in dodal: »Raka kot bolezni sploh ne poznajo, mi je povedala zdravnica.« Reportažo v dveh 50-minutnih delih sta Možini pomagala ustvariti snemalec Jože Jagrič in misijonar Stane Kerin. Ekipa se je uveljavila že s portretom o Pedru Opeki, ki je bil podobno kot tokrat še pred ljubljansko predpremiero, delno prikazan prav v Novi Gorici. Možina (44), ki je odraščal v Dobravljah pri Ajdovščini, je v mestu vrtnic obiskoval gimnazijo, oziroma srednjo družboslovno šolo kot so jo takrat imenovali. Po končanem študiju zgodovine in sociologije v Ljubljani se je zaposlil na RTV Slovenija kot novinar v dnevno informativni redakciji. Nase je opozoril z preiskovalnimi dokumentarnimi filmi o slovenski polpretekli zgodovini, za katere je prejel več nagrad: dvakrat Nagrado sklada Josipa Jurčiča, Gong ustvarjalnosti, Gong popularnosti in Priznanje strokovne žirije časnika Delo za posebne dosežke. Najodmevnejšo nagrado je prejel  letos na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu za najboljšega režiserja v kategoriji dokumentarnih filmov za film Pedro Opeka, Dober prijatelj. Z ženo in tremi otroki živi v Ljubljani, a kot je povedala pomočnica direktorja novogoriške knjižnice Irena Škvarč, ga med vikendi veliko videvajo v domačih Dobravljah. 
zapis je bil objavljen v goriškem tedniku Novi Glas 27.Xbra 2013

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…