Novi dokumentarni film Jožeta Možine o Madagaskarju v dveh
delih je filmska poslastica. Prizori narave spominjajo na kadre holivudskih
filmskih uspešnic, posnetih v Keniji. Razgibana zgodba pa zadovolji tako ljubitelje
potovanj kot etnologe, sociologe in zgodovinarje. Zanimivo in poučno reportažo,
ki gledalcu večkrat izvabi nasmešek ali celo smeh, se zato splača ogledati
večkrat.
Sprehod s kamero po slikovitem otoku niza zanimivosti iz
življenja potomcev ljudi, ki so tjakaj priveslali v čolničkih iz več tisoč
kilometrov oddaljene Indonezije pred šestnajstimi stoletji. Mešanje s
priseljenci iz črne Afrike in arabskih dežel je ustvarilo raznoliko kulturo s
številnimi obrazi. Film odkriva mnoge malgaške tabuje, klane in navade.
Premoženje Malgašev pa se meri v povsem drugi valuti kot pri nas: v številu
otrok. Tudi sreče, za merjenje katere sicer nimamo vatlov, je na skrivnem otoku
veliko več kot na bogatem severu. Veselje se kaže v široko nasmejanih obrazih
in obilici smeha. Tega so deležni tudi gledalci: denimo takrat, ko eden
največjih čarovnikov na otoku resno prerokuje misijonarju Tonetu Kerinu, da bo
živel še 400 let. Ali ko režiserju Možini napove, da bo imel še šest otrok. Bi
bilo zanimivo vprašati, kaj je na to porekla režiserjeva soproga :-)
Prva predpremiera je bila v Novi Gorici |
Posebnost filma so slovenski misijonarji in misijonarke, ki
jih spoznamo kar sedem. Njihove zanimive življenjske zgodbe se dopolnjujejo z
uspehi, pri katerih so sodelovali mnogi Slovenci kar od doma – z denarnimi
darovi. Ob pogledu na zvedave otroške oči prenapolnjenih razredov, ki so jih
gradili Slovenci s slovenskim denarjem, se gledalcu dvigne samozavest in občuti
ponos, posebej, če je kakšen evro prišel tudi iz njegove denarnice. Slovenski
misijonarji na Madagaskarju so oznanjevalci krščanstva bolj posredno: kot
zdravniki, psihologi, socialni delavci, borci za človekove pravice in ekologi.
Zato bi filmu lahko nadeli tudi naslov Misijon 2, saj je v nekem smislu
slovensko nadaljevanje slovite uspešnice Misijon (Mission 1986). Prav slovenske
misijonarje namreč najdemo že med indijanci Guarani v redukcijah, s katerimi so
španski kolonizatorji krvavo obračunali. Njihovi nasledniki pa njihov boj za
človekove pravice nadaljujejo na Madagaskarju še dandanes.
Filmski presežek - tudi v mednarodnem pomenu - najdemo v
Možinovem »turističnem« vodniku, slovenskemu misijonarju Tonetu Kerinu. Ta je
namreč z odličnim znanjem jezika in dolgoletnimi poznanstvi omogočil televizijski
kameri, da odkrije notranje svetove Malgašev. Le-teh tudi holivudske kamere
preprosto ne morejo posneti. Kerinova prednost je tudi, da ne pripada narodu
nekdanjih kolonialistov, in hkrati redno
zahaja tudi v najbolj odmaknjene kotičke otoka, kjer še ni stopila belčeva
noga. Domačini mu zato bolj zaupajo in se mu bolj odprejo. Majhna ekipa, na
katero prisega Možina, lahko doseže veliko več kot velika zaradi spontanosti, s
katero se ljudje bolj odpro in več povedo. Majhna ekipa tako ne pripomore le k
nižjim stroškom, ampak tudi k boljši kakovosti.
Zato bi se nad filmom zamislili tudi tisti, ki se trenutno
ukvarjajo predvsem z obračanjem številk in vprašanjem, kako z manj denarja
narediti več. Film je namreč nastal za tako malo denarja, da si tega drugi
filmarji niti predstavljati ne morejo. Štirje ljudje – poleg Možine in Kerina
še snemalec Jože Jagrič in misijonar Stane Kerin - so v nekaj dneh ustvarili
gradivo za dveurno reportažo in dokumentarni film o Pedru Opeki, ki ga je v
dveh predvajanjih videlo pol milijona Slovencev. Nepredstavljivo, mar ne?
Režiserjevo sporočilo razberemo šele po koncu filma. »Pred
nami se odstre drugačen svet, materialno reven a vendar, urejen tako, da ljudje
živijo v sožitju in pogosto srečnejši od narodov zahoda, ki živijo v obilju,«
pravi večkrat nagrajeni režiser in raziskovalni novinar Jože Možina. Film je
njegov odgovor na gospodarsko krizo. Kopičenje dobrin in stalna gospodarska
rast nas ne osrečijo niti toliko, da bi bili srečnejši od revnih Malgašev, ki
poznajo tudi lakoto. Nad tem bi se morali zamisliti in začeti iskati druge rešitve,
ki nas bodo bolj osrečile, je na prvi predpremieri filma v novogoriški
knjižnici povedal Možina. Kako pomenljivo, da na predstavitvi ni bilo niti
enega samega novinarja. Celo novogoriških dopisnikov nacionalne RTVS, ki je filma
predvajala na božič in na sv. Janeza, ni bilo. A ne le to. Novinarjev RTVS ni
bilo celo na uradni predpremieri filma sredi Ljubljane. To povsem nerazumljivo
ignoriranje svoje lastne produkcije nacionalne RTVS postane bolj razumljivo, ko
pomislimo, kako so režiserja Možino ignorirali ob novici, da je njegov film o
Pedru Opeki dobil nagrado v Holivudu. Vsakega drugega režiserja bi ob takem
priznanju kovali v zvezde, njega pa so odpravili z najmanjšo možno mero
medijske pozornosti. Tudi nacionalna RTVS ima namreč drugorazredne teme.
Zapis je bil kot ocena filma objavljen v tedniku Kažipot,
prilogi Družine 3. januarja 2013
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)