Knjiga, ki je - požarni alarm

Danes je bila v središču Rotunda pri Sv. Ani v Kopru predstavitev izjemno zanimive knjige, Milana Gregoriča, ki je dejansko nekakšen požarni alarm. V nadaljevanju je spremna beseda h knjigi "Evropa, vstani in obstani!", ki jo toplo priporočam v branje.

Milan Gregorič je eden najbolj plodnih in pronicljivih publicistov na Slovenskem. Tokrat se je lotil problema usode Evrope in Slovenije v Evropi, kar dominantni mediji in politiki že dolgo skušajo pomesti pod preprogo. Kot že večkrat, je zakikirikal med prvimi. Zato se utegne zgoditi, da »ga ne bo nihče slišal« ali pa se bodo pretvarjali, da spijo. Če je publicist izpod Tinjana doslej opozarjal na posamezne probleme, ki so sicer pomembni za širšo skupnost, a so vendarle krajevno ali tematsko omejeni, je v pričujoči knjigi zajel problem evropske celine in slovenske nacije v prihodnjih desetletjih. Pogumno je napisal, česar si mnogi še v oštariji ne upajo izreči, da bi jim kdo ne prilepil kake mračne etikete, kot so jo npr. deležni ljudje s »periferije«, »neurbanih okolij«, ki poslušajo narodno-zabavno glasbo, volijo politično desno-sredino, so slabše izobraženi in »intelektualno« na nižji ravni kot presvitla ljubljanska »urbana« elita itn.

Smela beseda intelektualca iz »neurbane« Istre je narejena na podlagi natančne analize izrečenih misli politikov, razumnikov, gospodarstvenikov in publicistov. Vse te Gregorič natančno navaja, dokumentira in v zaporedju in sosledju  vodi zgodbo o Evropi in Sloveniji v njej iz preteklosti v sedanjost in prihodnost. Pri tem avtor nazorno prikaže spoznanja in ideale, ki so ustvarili ta edinstven zgodovinski projekt, njegovo nastajanje, njegove dosedanje izjemne dosežke, trdne vezi, ki ga povezujejo, kot tudi odprte probleme, slabosti in poraze pri njihovem reševanju. Opozarja tudi na čeri in pasti, ki prežijo na EU, kot so naraščajoči val migrantov in problemi njihove (ne) integracije v evropsko družbo, brexit in njegove posledice, moralna dekadenca Evrope, izumiranje evropskih narodov in postopna islamizacija Evrope, eksplozivni balkanski kotel, nemiri in spopadi na vzhodnih mejah EU (Krim, jugovzhodna Ukrajina), žgoči problemi manjšin in evropskih narodov brez lastne države idr. Hkrati vidi v združevanju in demokratični Evrope edino alternativo kaosu na evropski celini in edini pogoj, da lahko združena Evropa vstopi med velike igralce na svetovnem odru, in v dialogu z njimi ustvarja tvorno sožitje, ohranja svetovni mir in obvaruje zemeljski planet pred njegovim uničujočim onesnaženjem.

V neopaženem pogovoru z doktorjem ekonomskih znanosti Markom Kremžarjem (2013), argentinskim Slovencem, članom upravnega odbora multinacionalke iz Buenos Airesa, smo prebrali, da je pred Slovenijo morebitna nova odločitev, podobna tisti iz leta 1990, saj se utegne zgoditi, da se bo morala odločati, ali bo ostala v EU. Kremžar namreč, čeprav oddaljen 12.000 km, redno spremlja slovensko (in svetovno) gospodarsko in politično dogajanje in objavlja o tem svoje analize. Pri tem meni, da se v Sloveniji krepijo protievropske sile, ki bi utegnile vsiliti Slovencem referendum o izstopu iz EU. Tranzicijski bogataši, kričavi zagovorniki proslulega nacionalnega interesa, ki so oropali banke, podjetja in delavce, iščejo namreč možnost ohranitve njihovega sedanjega privilegiranega položaja, ki pa je možen samo v sedanjih naših pogojih, izven EU. Kremžarju se zdi, da slovenska levica Evrope ni nikoli sprejela za svoje, zato lahko s svojimi močnimi vzvodi realne družbene moči (kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr.) okrepi protievropsko gibanje in spravi Slovenijo izven EU. Prazen prostor pa lahko potem zasede le Rusija, ki si že stoletja poskuša utreti pot v Sredozemlje, kar bi naj bilo nevarno ne samo za Slovenijo, ampak tudi za EU. Slovenija po Kremžarjevem mnenju tudi kronično pogreša samozavest in lastno trdno nacionalno identiteto, kar ima za posledico negotovost in strah pred prihodnostjo, pri čemer bi se morala zgledovati pri argentinskih Slovencih, ki še v četrti generaciji ohranjajo svoj jezik, zavest in ponos. Zaradi vsega tega bodo morale slovenske proevropske sile začeti iskati zaveznike zunaj državnih meja. Končno je bila Slovenija ob njeni vključitvi v EU leta 2004 vzorno pripravljena evropska učenka in ena najbolj proevropskih držav. Novejše populistične protievropske ideje pa so zelo mamljive, ker dajejo dopadljive in enostavne odgovore na zelo zapletena in težko rešljiva vprašanja.

Kljub vsem težavam, s katerimi se otepa EU, pa Gregorič poudarja tudi upanje in vero v smiselnost in nujnost obstoja, ohranjanja in razvijanja evropske povezave. Za evropsko Slovenijo pa avtor naravnost pove, »da je to nekaj najlepšega, kar je lahko doletelo Slovence v njihovi zgodovini«.

Upamo torej, da bodo prodorne teze Milana Gregoriča dobile v slovenski javnosti širok odmev. Knjiga je namreč – alarm za požar. Če se bo ta razplamtel, pa bo škoda velika.

                                                                                       Tino Mamić