Danes je bila v središču Rotunda pri Sv. Ani v Kopru predstavitev izjemno zanimive knjige, Milana Gregoriča, ki je dejansko nekakšen požarni alarm. V nadaljevanju je spremna beseda h knjigi "Evropa, vstani in obstani!", ki jo toplo priporočam v branje.
Milan
Gregorič je eden najbolj plodnih in pronicljivih publicistov na Slovenskem.
Tokrat se je lotil problema usode Evrope in Slovenije v Evropi, kar dominantni
mediji in politiki že dolgo skušajo pomesti pod preprogo. Kot že večkrat, je
zakikirikal med prvimi. Zato se utegne zgoditi, da »ga ne bo nihče slišal« ali
pa se bodo pretvarjali, da spijo. Če je publicist izpod Tinjana doslej
opozarjal na posamezne probleme, ki so sicer pomembni za širšo skupnost, a so
vendarle krajevno ali tematsko omejeni, je v pričujoči knjigi zajel problem evropske
celine in slovenske nacije v prihodnjih desetletjih. Pogumno je napisal, česar
si mnogi še v oštariji ne upajo izreči, da bi jim kdo ne prilepil kake mračne
etikete, kot so jo npr. deležni ljudje s »periferije«, »neurbanih okolij«, ki
poslušajo narodno-zabavno glasbo, volijo politično desno-sredino, so slabše
izobraženi in »intelektualno« na nižji ravni kot presvitla ljubljanska »urbana«
elita itn.
Smela
beseda intelektualca iz »neurbane« Istre je narejena na podlagi natančne
analize izrečenih misli politikov, razumnikov, gospodarstvenikov in
publicistov. Vse te Gregorič natančno navaja, dokumentira in v zaporedju in
sosledju vodi zgodbo o Evropi in
Sloveniji v njej iz preteklosti v sedanjost in prihodnost. Pri tem avtor
nazorno prikaže spoznanja in ideale, ki so ustvarili ta edinstven zgodovinski
projekt, njegovo nastajanje, njegove dosedanje izjemne dosežke, trdne vezi, ki
ga povezujejo, kot tudi odprte probleme, slabosti in poraze pri njihovem
reševanju. Opozarja tudi na čeri in pasti, ki prežijo na EU, kot so naraščajoči
val migrantov in problemi njihove (ne) integracije v evropsko družbo, brexit in
njegove posledice, moralna dekadenca Evrope, izumiranje evropskih narodov in
postopna islamizacija Evrope, eksplozivni balkanski kotel, nemiri in spopadi na
vzhodnih mejah EU (Krim, jugovzhodna Ukrajina), žgoči problemi manjšin in
evropskih narodov brez lastne države idr. Hkrati vidi v združevanju in
demokratični Evrope edino alternativo kaosu na evropski celini in edini pogoj,
da lahko združena Evropa vstopi med velike igralce na svetovnem odru, in v
dialogu z njimi ustvarja tvorno sožitje, ohranja svetovni mir in obvaruje
zemeljski planet pred njegovim uničujočim onesnaženjem.
V neopaženem
pogovoru z doktorjem ekonomskih znanosti Markom Kremžarjem (2013), argentinskim
Slovencem, članom upravnega odbora multinacionalke iz Buenos Airesa, smo
prebrali, da je pred Slovenijo morebitna nova odločitev, podobna tisti iz leta
1990, saj se utegne zgoditi, da se bo morala odločati, ali bo ostala v EU.
Kremžar namreč, čeprav oddaljen 12.000 km, redno spremlja slovensko (in
svetovno) gospodarsko in politično dogajanje in objavlja o tem svoje analize.
Pri tem meni, da se v Sloveniji krepijo protievropske sile, ki bi utegnile
vsiliti Slovencem referendum o izstopu iz EU. Tranzicijski bogataši, kričavi
zagovorniki proslulega nacionalnega interesa, ki so oropali banke, podjetja in
delavce, iščejo namreč možnost ohranitve njihovega sedanjega privilegiranega
položaja, ki pa je možen samo v sedanjih naših pogojih, izven EU. Kremžarju se
zdi, da slovenska levica Evrope ni nikoli sprejela za svoje, zato lahko s
svojimi močnimi vzvodi realne družbene moči (kapital, mediji, represivni
organi, civilna družba idr.) okrepi protievropsko gibanje in spravi Slovenijo
izven EU. Prazen prostor pa lahko potem zasede le Rusija, ki si že stoletja
poskuša utreti pot v Sredozemlje, kar bi naj bilo nevarno ne samo za Slovenijo,
ampak tudi za EU. Slovenija po Kremžarjevem mnenju tudi kronično pogreša
samozavest in lastno trdno nacionalno identiteto, kar ima za posledico negotovost
in strah pred prihodnostjo, pri čemer bi se morala zgledovati pri argentinskih
Slovencih, ki še v četrti generaciji ohranjajo svoj jezik, zavest in ponos. Zaradi
vsega tega bodo morale slovenske proevropske sile začeti iskati zaveznike zunaj
državnih meja. Končno je bila Slovenija ob njeni vključitvi v EU leta 2004
vzorno pripravljena evropska učenka in ena najbolj proevropskih držav. Novejše
populistične protievropske ideje pa so zelo mamljive, ker dajejo dopadljive in
enostavne odgovore na zelo zapletena in težko rešljiva vprašanja.
Kljub
vsem težavam, s katerimi se otepa EU, pa Gregorič poudarja tudi upanje in vero
v smiselnost in nujnost obstoja, ohranjanja in razvijanja evropske povezave. Za
evropsko Slovenijo pa avtor naravnost pove, »da je to nekaj najlepšega, kar je
lahko doletelo Slovence v njihovi zgodovini«.
Upamo
torej, da bodo prodorne teze Milana Gregoriča dobile v slovenski javnosti širok
odmev. Knjiga je namreč – alarm za požar. Če se bo ta razplamtel, pa bo škoda
velika.
Tino Mamić
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)