Šmarnice

Tudi letos bodo šmarnice v koprski župniji na dveh krajih. Poleg stolnice še na Manžanu. 

Lani smo prebirali uradne šmarnice o nastanku primorske Svete Gore. Zgodba je lepo napisana in v njej kot glavna junaka in lep zgled nastopata slepi Jan in Urška Ferligojeva. A otroci med branjem niso poslušali pozorno. Stavki so namreč predolgi, vsebina pa je primerna za otroke višjih razredov osnovne šole.

Letošnja ponudba šmarnic je podobna. O tem se se pogovarjal tudi nekaterimi duhovniki. Eden mi je predlagal, da pokličem župnika v Mokronog, ki je pred leti naročil predelavo napetega romana Berti Golob. Naslov romana je Žrtev spovedne molčečnosti. Zgodba se vsak dan konča v trenutku, ko je najbolj napeto. To je tako kot v televizijskih limonadah, se je posmejal prijatelj duhovnik, ko mi je predlagal to zgodbo. Mokronoški prijazni župnik mi je rad pomagal.

Šmarnice bodo letos vsak dan, tudi ob nedeljah. Vedno ob isti uri, ob 18.00. S kitaro in enim bonbonom na udeleženca. Kdor bo pri šmarnicah več kot 20x, pa bo dobil v dar strip o Baragi, ki ga je izdala založba Salve. Za molitev bodo lavretanske litanije z dodatkom svetnikov, patronov udeleženih otrok.

Stran iz stripa, ki bo nagrada
za najbolj zveste udeležence
manžanskih šmarnic 2018

Za pokušino pa še odlomek iz letošnjih šmarnic:

Gospod Anton bi rad molil iz brevirja, toda ali ga mu bodo sploh prinesli. Odmolil je že ves žalostni del rožnega venca, a čuvaj še vedno ni zarožljal s ključi. Še dolgo je moral čakati. Ko pa so se razmaknili zapahi, je župniku zaigralo srce. Ali vidi prav? V celico je stopil vodja semenišča.
»Anton, moj dragi nekdanji učenec! Kako strašno preizkušnjo ti je namenil Bog. Že včeraj sem zvedel za vse in pohitel, da bi te potolažil, pa me niso pustili k tebi. Danes pa me je moj sošolec, ki ima pomembno službo, priporočil policijskemu nadzorniku in zdaj sem tukaj. Moj dragi Anton, ni se ti treba opravičevati. Vemo, da zločina nisi zakrivil ti. Dosedanje preiskave so sicer uničujoče, vendar zaupaj. Prej ali slej bo dokazana tvoja nedolžnost.«
Gospod Anton je bil vidno ganjen in se je obiskovalcu iz srca lepo zahvalil za skrb in za opogumljajoče upanje. Potem je ves potek svoje nesreče natančno opisal. Ni pa omenil, da se je Lozer pri njem spovedal. Nazadnje je rekel: »Nedolžen sem. Vsevedni Bog je moja priča. Komaj pa verjamem, da bom mogel nedolžnost tudi dokazati. Ljubi očetovski prijatelj, saj jaz ne bi bil prvi po nedolžnem obsojen.«
»Stvar je težja, kot sem misli,« je zamišljeno pritrdil vodja semenišča. »Sprva sem menil, da gre le za nesramno predvolitveno domislico. Sreča pri vsem hudem pa je v tem, da je bila umorjena ženska že v visokih letih. Ko bi bila mlada, bi bilo še več grdega govorjenja. Res si bil pa nekoliko nepreviden, ker si nisi priskrbel priče, ko si gospe izročal tako veliko vsoto denarja. Še kak član odbora bi moral biti navzoč. A saj ti nič ne očitam. Poznam tvojo veliko poštenost. Niso pa vsi ljudje taki kot ti. Le kdo se je vtihotapil v samostan? Le kdo bi to lahko bil? Ali je dokazano, da je bil cerkovnik odsoten?«
»Pravijo, da.«
»To je treba natančneje preiskati. Mogoče je služkinja raznesla kake besede, da pride ona gospa po denar, pa je za to zvedel kak ničvrednež in se skril v samostan. Pogum, samo pogum. Takoj bom govoril z gospodom generalnim vikarjem, in če bo potrebno, tudi s škofom. Zadevo moramo izročiti izvedenemu akvokatu.«
»Nimam denarja, da bi ga plačal. Res ne.«