Primorski pisatelj Alojz Rebula je novi roman Četverorečje pisal s takim žarom, kot ga je čutil med pisanjem svojega največjega romana V Sibilinem vetru. To je povedal ob izidu in hudomušno dodal, da je bil ta žar že nekoliko “senilen” in da zato ni prepričan v njegovo avtentičnost.
Akademik Alojz Rebula je v ponedeljek v Ljubljani predstavil svoj šestnajsti roman. Pisatelj, ki bo prihodnji mesec praznoval 87. rojstni dan, je zgodbo na 270 straneh ustvaril lani v Loki pri Zidanem mostu; a tega večinoma ni pisal v uti pod lipo pred domačo hišo, ampak kar v pisarni na računalnik. Ponovno se je poglobil v zgodovino in ustvaril literarno ozračje Slovenije in Francije izpred dobrih dveh stoletij. Francoska revolucija (1789) je namreč s svojo “trojno idejo” svobode, enakosti in bratstva navdušila tudi Štajerca Norberta Berivoja, ki se je zato celo odpravil v Francijo. Junak sanja tudi o “vojvodini Sloveniji” namesto o vojvodini Kranjski in uporablja besedo Slovenija, ki je bila sicer kot domovina Slovencev prvič zapisana dvajset let kasneje, leta 1810.Prevzel ga je izbruh ljudstva
Pisatelj, ki je že v romanu iz antičnih časov V Sibilinem vetru dejansko opisoval Udbo, se tudi tokrat ni izogibal aktualizaciji, čeprav tega ni bilo treba več skrivati. “Francoska revolucija je mati vseh sodobnih revolucij, kar se vidi po njihovih tehnikah in metodi,” je bil odločen akademik. Hkrati pa je opozoril na pozitivne vidike revolucije, saj so njene ideje enake krščanskim, zato: “Nemogoče je ne simpatizirati z njenim slavnim trojnim geslom.” Pisatelja je prevzela spontanost prevrata, ki je kot izbruh ljudstva. Francozi pa se krutosti revolucije še danes malce sramujejo, ocenjuje Rebula, ki se je sam učil francoščine, saj ima Francijo “za Slovenijo in staro Grčijo najraje”.
Naslov romana, ki je izšel pri celjski Mohorjevi družbi, je ljubezenski, je povedal pisatelj. Pomeni pa kraj ob izviru štirih rek, raj, kot ga opisuje svetopisemska Geneza, “kjer se je vse začelo z ljubeznijo”.
Alojz Rebula je doslej napisal romane Devinski sholar (1954), Klic v Sredozemlje (1957), Senčni ples (1960), V Sibilinem vetru (1968), Divji golob (1972), Zeleno izgnanstvo (1981), Jutri čez Jordan (1988), Kačja roža (1994), Maranatha ali Leto 999 (1996), Cesta s cipreso in zvezdo (1998), Jutranjice za Slovenijo (2000), Nokturno za Primorsko (2007), Zvonovi Nilandije (2005), Ob babilonski reki (2007), Skrivnost kostanjevega gozda (2010) in Četverorečje (2011).
Primorski pozdrav Sloveniji
Na dobro obiskani predstavitvi v Mohorjevi knjigarni na ljubljanski Nazorjevi so predstavili tudi knjigo goriške Mohorjeve družbe Slovenija, bodi pozdravljena. Ob 20-letnici neodvisnosti sta jo uredila Marija Češčut in Marko Tavčar.
V zborniku na 240 straneh so najzanimivejši intervjuji, članki in komentarji iz obdobja od aretacije četverice 1988 do osamosvojitvenega leta 1991, ki so jih objavili zamejski mediji goriški Katoliški glas, beneškoslovenski Dom ter tržaška Novi list in Mladika. Češčutova (na fotografiji prva z leve, v sredini pa pisateljeva soproga Zora Tavčar) je s knjigo, ki je na Primorskem že bila predstavljena, zelo zadovoljna, saj je dosegla precej mladih bralcev: “Za dogodke so 30-letniki sicer vedeli, a bolj bežno.” Tavčar pa je poudaril, da so v zamejstvu odločno podprli slovensko neodvisnost, kar se lepo kaže tudi v knjigi: “Primorci, ki živimo v Italiji smo močno navezani na matično domovino.”
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)