Borec za neodvisno Slovenijo iz leta 1963

Pisalo se je leto 1963, ko je Janez Toplišek prijel za orožje in odšel v gozd, da bi začel boj za neodvisno in demokratično Slovenijo. Publicist in nekdanji politik Igor Omerza pravi, da je bil Toplišek “prvoborec za slovensko osamosvojitev, in to z orožjem”, neodvisnost in demokracija pa sta bila takrat “osupljiva in vizionarska cilja”.

Emigrantu Janezu Toplišku (1930-1965) je past nastavila jugoslovanska tajna policija, Udba, ki ga je spremljala od vsega začetka zarote. Štiri ure zatem, ko je s polnim nahrbtnikom eksploziva, pištol in propagandnih letakov prečkal zeleno mejo v Karavankah, so ga skupaj s tovarišema zajeli miličniki in agenti Udbe. Policijska zaseda je bila skrbno načrtovana, tako kot tudi celotna akcija, ki se je začela že veliko prej. Toplišku je Udba nastavila vabo že v Nemčiji. A pojdimo od začetka.

Izgnanec

Janez Toplišek se je rodil slovenskim staršem v Beočinu v Vojvodini, kjer je njegov oče Anton rudaril v rudniku laporja. Po porazu kraljevine Jugoslavije in okupaciji se je družina vrnila v rodno vas Vrenska gorca na rodnem Kozjanskem. Nemški okupatorji pa so jo že nekaj mesecev zatem izselili v rajh. Tako kot več tisoč drugih Slovencev so tudi Topliškovi morali nadomestiti nemške delavce, ki so bili poslani na fronto.

Po vojni niso verjeli, da je Jugoslavija postala resnični “novi raj”. Se je pa v domovino vrnil mladoletni Janez, da bi preveril, ali se na sončni strani Alp vendarle cedita mleko in med. V Halleju pri Leipzigu se je usedel na vlak za jugoslovanske izseljence, ki so se odločili za repatriacijo, in decembra 1946 prispel domov. Živel je pri stricu na Kozjanskem, a že po nekaj mesecih, ko od staršev ni dobil nobenega pisma, se je vrnil v Nemčijo.

Aretacija pri Ajdovščini

Do Ljubljane je prišel z vlakom, nato pa je zaradi pomanjkanja denarja odšel peš proti Gorici. Mimo Črnega Vrha je še prišel, potem pa so ga med Colom in Ajdovščino na prvega maja zasačili policisti. Z njimi je prišel do Gorice, oziroma natančneje, do sedeža goriške Udbe. Na sedežu tajne policije v vili Bartolomei, ki so ji zaradi zaslišanj rekli tudi “villa triste” (žalostna vila) so ga izprašali. Nekaj noči je verjetno preživel v eni od celic kleti Lenassijeve vile, 7. maja pa je bil že prestavljen v ljubljanske zapore.

Zaprt je bil tri mesece. Slednjič so ga, mladoletnega, izpustili, kar je bilo takrat zaradi teže njegovega prekrška kar velika sreča. To ga ni ustavilo. Že novembra istega leta je s tovarišem ponovno bežal čez mejo. Pri Dravogradu mu je končno uspelo, kljub bodeči žici. Snidenje s starši je bilo sladko.

Družini v taborišču v naslednjih letih nikakor ni uspelo dobiti zdravniškega potrdila (dovoljenja) za izselitev v Avstralijo ali ZDA, saj sta bila starša “prestara”. Toplišek se je poročil s Poljakinjo Krystyno Krakowiak (1951). Rodila sta se jima dva sinova, ki sta se že kot mala naučila nemščine, slovenščine in poljščine. V času daljše bolezni se je Toplišek izobraževal in postal gradbeni tehnik.

Družini v taborišču v naslednjih letih nikakor ni uspelo dobiti zdravniškega potrdila (dovoljenja) za izselitev v Avstralijo ali ZDA, saj sta bila starša “prestara”. Toplišek se je poročil s Poljakinjo Krystyno Krakowiak (1951). Rodila sta se jima dva sinova, ki sta se že kot mala naučila nemščine, slovenščine in poljščine. V času daljše bolezni se je Toplišek izobraževal in postal gradbeni tehnik.

Osamosvojitelj

V teh letih je Toplišek vzdrževal stike z jugoslovanskimi protikomunističnimi emigranti. Sodeloval je z dr. Janezom Zdešarjem, enim od redkih vrnjenih ujetnikov iz Vetrinja, ki mu je uspelo pobegniti iz koncentracijskega taborišča Teharje in ostati živ. Skupaj sta natisnila tri bloke znamk z napisoma “Slovenija” in “Evropa”. Omerza, ki je bil podpredsednik osamosvojitvene stranke SDZ (Demos), pravi: “Oba Janeza sta uspela Slovenijo preroško spraviti v evropsko skupnost že davnega leta 1961. Če ne bi v življenju storila ničesar drugega, bi morala že zaradi tega imeti častno mesto v zgodovini osamosvajanja Slovenije!”

Toplišek je vzdrževal tudi stike s Francem Jezo (1916-1984), dolgoletnim časnikarjem Radia Trst A, ki je bil v Sloveniji in zamejstvu praktično edini zagovornik ideje o neodvisni Sloveniji. Pisatelj in etnolog Jeza je v 60. letih prejšnjega stoletja v Trstu za brisalce jugoslovanskih avtomobilov zatikal letake z vprašanjem, zakaj imajo lahko pravico do neodvisnosti afriške in latinskoameriške države, kot so Malavi, Basutoland, Gvajana in Barbados, ne pa Slovenija?

Z Zdešarjem sta ustanovila Organizacijo slovenskih protikomunistov (OSP), v katero je vstopilo nekaj deset članov. Skupaj s severnoameriškimi in argentinskimi Slovenci iz Zveze slovenskih protikomunističnih borcev so sanjali o neodvisni in demokratični Sloveniji in zanjo agitirali. Razmišljali so tudi o sabotažni dejavnosti in puču, ki bi z oblasti odstranil komuniste in vzpostavil demokratično oblast. Ta bi se potem odločila, ali ostane v zvezni Jugoslaviji ali se osamosvoji.

Zanimivo, da zarotniki pri načrtovanju napada niso bili tako brutalni kot medvojni gverilci. Za razorožitev “kakšnega primorskega miličnika na samotnem kraju” so predvidevali žrtev napasti v treh. “Dva ga zgrabita, tretji pa mu z nožem odreže orožje od pasu, tako da istemu nič napraviti ne rabite. Če ne gre drugače, mu eden strel solznega plina v obraz ustreli, kar zadostuje,” piše Toplišek v pismu ljubljanskemu sodelavcu Antonu Kregarju.

Udba v Nemčiji

V Nemčiji pa niso delovali samo demokratsko in protikomunistično orientirani Slovenci. Tajna policija Udba je bil zelo aktivna tudi v tujini in je zato Toplišku hitro prišla na sled. Njen agent s tajnim imenom Strela, sicer pa bivši domobranec Ferdinand Urbančič, je vzpostavil stik s Topliškom. Kregarja pa je ovadila kar njegova žena, ko sta se začela prepirati.

Udba je najprej pozaprla dvanajst podpornikov in simpatizerjev OSP v Sloveniji. Omerza pravi, da Kregar in njegova druščina za resnične propagandne ali oborožene akcije nista bila sposobna, “razen v verbalnem smislu hvaljenja in junačenja po gostilnah”. Čeprav ne gre za kaj posebej nevarne kalibre, oborožene le z dvema pištolama plašilkama, pa so na sodnem procesu vendarle dobili stroge kazni. Viktor Brezovar je, denimo, dobil tri leta in pet mesecev strogega zapora. In to samo zaradi enega sestanka s Kregarjem, na katerem mu je obljubil sodelovanje. Da si je čez noč premislil in ni niti s prstom mignil za organizacijo, sodnika ni prepričalo. Kregar pa je v montiranem procesu dobil kar 14 let zapora. Po pritožbi so mu kazen znižali, in za rešetkami je prebil devet let in mesec dni. Po aretaciji ljubljanske skupine je prišel na vrsto Toplišek. Urbančič ali Nande, kot ga je prijateljsko imenoval Toplišek, je predlagal bombni napad na jugoslovansko veleposlaništvo na Švedskem. A to je Toplišek odločno odklonil. Začel pa je priprave na tritedenski sabotažni pohod v Slovenijo. Eksploziv mu je kot dokaz svoje vdanosti zarotniški organizaciji priskrbel kar udbovski vrinjenec Milan Borič s tajnim imenom Žan. Dobil ga je po diplomatski pošti iz Jugoslavije na konzulat v München. Omerza se ob tej nezaslišani zlorabi diplomatske pošte sprašuje, koliko eksploziva je Udba na ta način prenašala po svetu.

Dobro leto po aretaciji in pol leta po koncu procesa zoper ljubljansko skupino OSP je prišel “dan D”. 14. avgusta 1963 sta se Toplišek in Borič odpravila peš čez Karavanke. Vodil ju je lokalni vodnik, ki je bil tudi sodelavec Udbe, s psevdonimom Štajer. V gozdu so prenočili in naslednje jutro prestopili mejo. Že dve uri kasneje je trojko ujel miličniški daljnogled. Udba je pripravila več zased in celo scenarij za primer, da bi si Toplišek na poti premislil in se obrnil nazaj. Opoldne so padli v zasedo pred vasjo Belca. Zaradi nenadnega napada je Toplišek sicer segel po pištoli z nabojem v cevi, a ga je miličnik takoj onesposobil. Potem ko so jih zvezali, sta se udbovska špiclja pognala v beg, miličniki pa za njima. Izginila sta v grapi in kmalu so se zaslišali streli. Toplišku so udbovci priredili še zadnjo zrežirano predstavo. Prepričan je bil, da sta tovariša mrtva.

Nekaj sekund svobode

Na sodnem procesu v realsocialistični maniri je Toplišek dobil dobil 14 let zapora. “Josip Broz Tito je za podobno dejanje, skrivanje bomb, dobil pet let, pa še govoril je, da ne priznava sodišča,” se nasmehne Omerza. Toplišek je končal v kamnolomu na Golem otoku, uradno KPD Rab. Že pol leta zatem so ga zaradi povezovanja z drugimi zaporniki prestavili v drugo zloglasno kaznilnico Stara Gradiška. A tudi tam je nemirni duh koval načrt za pobeg.

jetnišnici ni rinil v ospredje. Med jetniki je bil zelo priljubljen, so Omerzi povedali nekdanji zaporniki iz Gradiške. Povezal se je s kriminalcem, specialistom za pobege. Za plezanje čez zid sta pripravila osemmetrsko desko in vrv. Čez električno ograjo na vrhu ograje sta si pomagala z gumijastimi rokavicami in nogavicami.

15. novembra 1965 zvečer sta uspešno preplezala zid in se spustila po vrvi. Nekaj sekund zatem, ko sta pristala na tleh in se spustila v dir, sta ju pokosila stražarja z brzostrelkama. Od 120 izstreljenih nabojev iz salve nemškega avtomata iz druge svetovne vojne MP 40 jih je Topliška zadelo 27.

A s tem zgodbe še ni konec. V knjigi o kaznilnici v Stari Gradiški namreč dr. Augustin Franić dokazuje, da je bil Toplišek umorjen. Za pobeg naj bi namreč uprava izvedela in poslala stražarja pred zid. Dokaza sta dva: listič z naznanilom v arhivskem dosjeju in strelne rane, ki kažejo, da sta bila ubežnika potem, ko sta že obležala, še enkrat prerešetana. Franić pojasnjuje: “Za vsak primer, da ne bi ostala živa.”
Topliškova žena Krystyna je dolgo na različnih krajih poizvedovala, kje je njen soprog. Od jugoslovanskih oblasti je dobila odgovor šele dobro leto dni po soprogovi smrti. Točno mesto groba pa vse do danes ni znano.

Življenjepis idealista

Janez Toplišek je veliko pred časom sanjal in se boril za ideale, ki so bili takrat povsem neuresničljivi. Marsikdo mu bo očital naivnost ali celo hojo po oblakih. Njegov življenjepis to v marsičem potrjuje. A vendar je bil njegov odhod čez mejo s tremi pištolami in eksplozivom nekaj povsem drugega kot širokoustenje, ki ga lahko očitamo njegovim ljubljanskim sodelavcem.

Petelin, ki kikirika prezgodaj. Kokoši ga ne marajo, gospodar pa ga skrajša za glavo. Ne glede na posledice pa je bilo njegovo petje, da prihaja dan, pravilna napoved. Topliškov boj za samostojno in demokratično Slovenijo je bil po eni strani utopičen, po drugi pa preroški.

okvir

Janezi Topliški

Janez Toplišek je tudi eden najbolj znanih slovenskih rodoslovcev, ki je napisal zajeten priročnik za iskanje prednikov. Mag. Toplišek je na naše vprašanje, ali je v sorodu s svojim junaškim soimenjakom, odgovoril, da tega, kljub raziskanemu rodovniku, še ni mogel dokazati. Sicer pa večina Topliškov izvira z območja Kozjanskega. Ker je tam precej termalnih (toplih) izvirov vode, je to najverjetnejša razlaga o izvoru tega priimka. V Sloveniji sicer trenutno živi pet Janezov Topliškov.

Kako sem vzljubil bombo

Igor Omerza je tragično zgodbo o Janezu Toplišku, ki je načrtoval sabotaže v Sloveniji, povezal s terorističnim napadom v Velikovcu na avstrijskem Koroškem. Tega je po nalogu Beograda izpeljala slovenska Udba, trdi Omerza, avtor nove knjige celovške Mohorjeve z naslovom Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo.

Bombni napad na muzej v Velikovcu, ki se je zaradi napake pri podstavljanju eksploziva sprevrgel v tragedijo za slovenska agenta Udbe in škandal za Jugoslavijo, še vedno buri duhove.

Igor Omerza z dokumentom, v katerem Stane Dolanc pravi, da “stvar Luke ni samo stvar Luke, temveč da za tem stoji tudi federacija”. Gre za Dolančev pogovor z Olgo Vidmar, mamo Luke Vidmarja, ki je nastavil bombo in potem pristal v avstrijskem zaporu. Eksplozija je namreč odjeknila med nastavljanjem, ne pa šele ob deseti uri zvečer. Pravzaprav je to bila sreča. Tako je sicer Vidmar bil ob nogo, niso pa bili pod ruševinami pokopani svetniki in zdravniki, ki bi imeli sejo ravno v času načrtovane detonacije. Avstrija uradno nikoli ni povezala napada z Udbo, čeprav je ozadje poznala, meni Omerza.

Udbovska agentura za Koroško se je imenovala Sora in je imela 31 do zob oboroženih agentov, pravi Omerza in našteva: “10 pištol z dušilcem, šest pušk, 8 brzostrelk, 500 kilogramov eksploziva TNT, 30 kompletov za drogiranje, vse po možnosti zahodne izdelave.” Od leta 1972 do 1977 je na dvojezičnem Koroškem odjeknilo kar ducat bomb, tako pred simboli nemških kot tudi slovenskih organizacij.

Za teroristično akcijo v Velikovcu, ki je zelo škodila slovenski manjšini na Koroškem, sta operativno odgovorna takratni sekretar (danes bi temu rekli minister) za notranje zadeve Janez Zemljarič in vodja slovenske Službe državne varnosti (tajne policije ali Udbe) Tomaž Ertl. To pravi Omerza o enem najvplivnejših mož v državi, politiku in poslovnežu Zemljariču. Še bolj pa je aktualna obtožba Ertla, ki je nedavno iz rok predsednika države Danila Türka prejel državno odlikovanje. Predsednik republike kot takratni visoki funkcionar Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) nikakor ni povezan z atentatom, pravi Omerza. Odločitve Arhiva RS, vlade in tajne službe Sova Omerzi onemogočajo vpogled v vse dokumente o napadu, kar bi se znalo sedaj spremeniti, saj je referendum zavrnil zakon o zaprtju arhivov. A že po doslej odkritih podatkih zanika trditve predsednika Türka, da je za napad izvedel iz časopisja. “Vedel je več, kot je prebral v medijih. Izvedel ni sicer nič posebnega, a vendarle njegova izjava okoli Velikovca ni resnična,” pove Omerza.                             TAM

Objavljeno v Primorskih novicah, 11. junija 2011