Delavnice javnega mnenja

Referendumska nedelja je ponovno dokazala, da bi slovenske agencije za merjenje javnega mnenja morali preimenovati v delavnice javnega mnenja.

Javnomnenjske ankete so vse po vrsti napovedovale tesen izid vseh treh referendumov in visoko, rekordno udeležbo. 28 proti 72 pa še zdaleč ni tesen izid, kakor tudi ne 40 odstotna udeležba. Zakaj torej take napovedi?

Vloga javnomnenjskih agencij je v naši državi zelo podobna vlogi medijev. Prvič zato, ker oboji vplivajo na volilce. In drugič zato, ker ene in drugi z redkimi izjemami politično pomagajo levici in škodijo desni sredini. Ne pomnim, da bi v vseh zadnjih dvajsetih letih kaka predvolilna anketa namerila kaki demokrščanski stranki (SKD, SLS, NSi) več, kot je ta potem dobila glasov. Spomnim pa se kar nekaj takoimenovanih »presenečenj«, ko je krščanskodemokatska dosegla nekajkrat več glasov kot jih je izmerila anketa.  Strankam levice pa ankete praviloma vedno pokažejo več, kot jih potem dobijo na volitvah. Je to lahko slučajnost? Če bi to bila res »običajna« statistična napaka, bi enkrat namerila več, enkrat manj. Če pa gre za enako odstopanje, to ni več statistična, ampak sistemska napaka.

Kljub enimi in istim napakam agencije pojasnjujejo, da se volilci velikokrat v zadnjem trenutku premislijo. Povsem možno. Zanimivo pa je, da pa slovenski volilci, ki se v zadnji noči premislijo, vedno prestopijo od komunistov k demokristjanom.

Ravno zaradi neverodostojnosti anket obstajajo tudi napovedi agencij. Strokovnjaki vedo, kje so lahko odstopanja, zato anketo priredijo in bolj točno napovejo rezultat. Tako vsaj velja na Zahodu. A glej ga zlomka, pri nas tudi te napovedi praviloma podcenjujejo število glasov desne sredine in precenjujejo delež glasov levice.

Ali ni potemtakem nekaj narobe z agencijami? V moji deželi očitno ne, saj tega vprašanja nihče ne postavi. Celo medijski veleumi, ki jih že leta in leta spet in spet gledamo na nacionalni televiziji, tega sploh niso še opazili. Na sloviti FDV bi vendarle lahko to že vedeli, če pa pošiljajo študente pred volitvami v cerkve špijunirat, ali se morebiti kak duhovnik ne pregreši in omeni volitev, mar ne? Če pa na te sistemske napake opozori politik, se mu slabo piše. Eden se je že znašel pred sodiščem in bil zato ob nekaj jurjev. V opozorilo drugim.

Medijski strokovnjaki bi v 22. letu demokracije lahko že ugotovili, kaj je eden od glavnih razlogov za sistemsko napako. Namreč, povprečen Slovenec, ki voli desno sredino, svoje prepričanje glasno veliko težje prizna kot povprečen levičar. Ta kompleks manjvrednosti ali strah je še posebej velik med kristjani. To so, če zaradi uporabim izraz publicista Jurija Paljka, tisti Slovenci, ki hodijo k maši.

In rešitev? Bodisi spremeniti volilce bodisi zamenjati agencije.

Objavljeno v tedniku Demokracija, 9. junija 2011