Preskoči na glavno vsebino

Sem streljajte, podleži!

Vsakič, ko Majda Colja Kompan počasi in izjemno previdno razpre drobno prepognjeno orumenelo pismo, se ji orosijo oči. Pred 80 leti ga je iz rimskega fašističnega zapora napisal njen stric, bazoviški junak Ferdo Bidovec. 22-letni mladenič je svoj upor plačal z življenjem, njegovi sorodniki pa so posledice trpeli vse življenje.

Majda Colja Kompan, Tržačanka, ki živi Ljubljani, je danes edina oseba, ki jo na oba tržaška procesa (1930 in 1941) vežejo ne le sorodstvo, ampak tudi spomini. Sorodnica in sopotnica usmrčenih tigrovskih upornikov se je v javnosti oglasila šele nedavno, ogorčena zaradi potvarjanja zgodovinske resnice o nekaterih obsojencih. Skupaj s svojim prijateljem, pisateljem Borisom Pahorjem, sta povzdignila glas tudi v dveh knjigah, ki sta izšli v tem mesecu pri tržaški založbi Mladika.
Strica Ferda Bidovca sama sicer ni poznala, saj se je rodila slabo desetletje po ustrelitvi prvih protifašističnih borcev v Evropi. A njena mama, Ferdova sestra Tončka Bidovec, ji je o tistih časih veliko pripovedovala. Več prič, italijanskih delavcev, ji je tako potrdilo, da je Ferdo pred smrtno salvo eksekutorjem zakričal v tržaščini: “Qua sparè, vigliacchi!” Štirje obsojenci so po obsodbi posebnega sodišča, ki je samo za ta proces svoje delo preselilo iz Rima v Trst, morali biti ustreljeni v hrbet, s prevezo čez oči. Prevezo so odklonili, Bidovec pa se je obrnil proti vojakom z besedami: “Sem streljajte, podleži!”
Ni šlo torej za vzklik “Živela Jugoslavija!”, kot je zapisano v uradnem fašističnem poročilu, ki smo ga nedavno, ob 80. obletnici Bazovice, citirali tudi v našem časniku, poudarja Colja Kompan. Komunisti so po vojni spomin na bazoviške junake izrabili za svojo promocijo, zato rdeča zvezda nima nobene zveze s Tigrom, nadaljuje.
Tržaška Mladika je nedavno izdala dve knjigi, ki govorita o Pinu Tomažiču, Ferdu Bidovcu in zakoncih Danici Tomažič in Stanku Vuku. Pri nastanku obeh knjig, Pisma bratu v zapor in Po domovih kraških vasi so zagorele svečke, sta sodelovala Majda Colja in Boris Pahor.
Spreobrnjenje v zaporu
Gospa vstane in iz omare povleče škatlo z dokumenti in pismi. “Starša, komunista, mi o tem nikoli nista pripovedovala,” nadaljuje in s tresočimi se rokami razgrne 80 let staro Ferdovo pismo. Pred dvema letoma je namreč v pismu našla, da je Bidovec v zaporu šel k spovedi in obhajilu. Doživel pa je tudi, da ga je nekdo od zadaj močno stisnil in polglasno rekel v italijanščini: “Moj lepi Nando, kdaj pridem lahko pote.” Ko se je obrnil, v celici ni bilo nikogar. “Začel se je, po pravici povedano prav mučen boj v moji notranjosti in nisem imel več miru,” piše Bidovec. Prej je duhovnika odklanjal in ni bil veren, pojasni Majda Colja Kompan.
Družina Bidovec je posledice usmrtitve še dolgo čutila na svoji koži. “Vsi smo trpeli,” pripoveduje Majda. Njeni babici, Ferdovi mami, je leto dni po eksekuciji na bazoviški gmajni počilo srce. Ferdov oče, lastnik tržaške trgovine, ki je skoraj bankrotiral zaradi plačevanja dragih odvetnikov za sina, je ostal sam z osmimi otroki. Trgovini je šlo vse slabše in slabše: italijanski kupci niso več prihajali, slovenski so bili prestrašeni. Družino so še leta nadzorovali. Celo na pokopališče jih je spremljal karabinjer. Za Bidovčeve otroke je bilo edino razvedrilo obisk pokopališča, kamor jih je oče peljal vsako nedeljo.
Sestra ni smela v samostan
Večkrat lačni otroci so posledice čutili vsepovsod. Sestra Marija, ki je želela v samostan, je bila zavrnjena kot “banditova sestra”. Brat pa zaradi istega vzroka ni bil sprejet v semenišče. Sestre so se zaradi revščine morale preseliti k teti v Umbrijo, bratje pa k teti v Ljubljano. Majdina mama Tončka, ki je bila zaposlena v Pivki v podjetju Princ, je bila na fašistično zahtevo odpuščena. Za Primorce se je vojna začela dve leti prej kot za Slovence v kraljevini Jugoslaviji. Malce prej se je Majdina mama Tončka poročila z Emilom Coljo. Oba sta bila zagreta komunista in domoljuba; zaradi sodelovanja s partizani sta bila kmalu aretirana. Aretirani so bili tudi znani Majdini sorodniki.
Majda Colja je zaradi vojnih spominov in italijanske prevlade rodni Trst zapustila in se na študij odpravila v Ljubljano. “Prišla sem vsa navdušena nad komunizmom in slovenstvom. Potem pa sem videla, kaj se tu dogaja. To ni tisto, za kar so ljudje dali svoja življenja,” ne skriva razočaranja. A vendar sklene: “Tu sem našla čudovitega moža, s katerim imava tri krasne otroke.”
Na drugem tržaškem procesu sta bila tako obsojena njen bratranec Pino Tomažič in Stanko Vuk, mož njene sestrične Danice Tomažič. Prvi na smrt, drugi na večletno zaporno kazen. Majdo je po aretaciji staršev k sebi vzela Ema Tomažič, Pinova in Daničina mati. Takrat so nastala ganljiva in pretresljiva pisma, ki jih je v Majdinem imenu njeni mami pisala Danica. Stanko pa je Majdici v zaporu spesnil nekaj verzov in jih poslal na razglednici. Z Danico je obiskala tudi zaprtega Pina, ki se ga bledo spominja, ko mu je skozi rešetke izročila nageljček. Mame pa ni videla: le njeno roko, ki ji je mahala skozi lesene škure.
Trojni umor v Rossettijevi ulici
Med pripovedovanjem se belolasi Majdi orosijo oči. Premolkne. V sobo, opremljeno s pohištvom Tomažičevih, vstopi njen soprog Janko. Na poti v drugo sobo se mimogrede dotakne njene rame. Majda se ozre in z nasmehom nadaljuje.
Doživela je tudi umor Danice in Stanka Vuka, ki se je zgodil v nepojasnjenih okoliščinah malo po njegovi izpustitvi iz zapora. Vukova sta hotela oditi v partizane. “Stanko je prijatelju Vilfanu rekel, da gre v partizane z besedami, da bo to storil tudi preko trupla njegovega prijatelja Lada Piščanca, umorjenega kaplana v Cerknem,” se spominja pričevanja Vukove sorodnice. A se je pred tem zgodila tragedija v stanovanju mladih zakoncev na ulici Rossetti. Skupaj z obiskovalcem iz Ljubljane so jih pokončale slovenske krogle. Končnih dokazov ni, a bolj logično se zdi, da so jo pokončali komunisti, ne pa domobranci, meni tako naša sogovornica kot tudi pisatelj Pahor. Majda se živo spominja tistega dneva: “Tako sta rjovela, da se tega ne da opisati.” Zajoče. Dotakne se omare - kredence - in pokaže odrgnino, ki jo je naredila morilčeva krogla. “Mar je to pohištvo iz stanovanja na ulici Rossetti,” presenečen vprašam. Majda potrdi: v svoji hiši hrani sprejemnico in spalnico mladega para, vključno z Daničinim klavirjem. Vse je podedovala po teti Emi. Želi si, da bi nič ne šlo v pozabo, zato bi se rada dogovorila s kako ustanovo, ki bi za prihodnje rodove ohranila tako dragoceni arhiv kot pohištvo, ki je nema priča trojnega umora. Oče Pepi je kmalu zatem umrl, nadaljuje pripoved. Kar čakal je, ko je bil bombni napad. Kot bi si želel umreti, strt od vsega. Ubit je bil v angleškem bombnem napadu, ko so ciljali bližnjo vojašnico, Majda Colja opiše junijski dan, ki ga je preživela v zaklonišču ob vili.
Tomažičeva vila slovenski konzulat
Vila, v kateri so živeli Tomažičevi in pri njih mala Majda, je bila nedavno prenovljena in namenjena za rezidenco slovenskega konzula.
Konzulat Majde in drugih sorodnikov na otvoritev ni vabil. Majdi je le sestrična telefonirala, da so s konzulata sporočili, da “lahko pridejo na otvoritev”. A je raje ostala doma.
TINO MAMIĆ
 Sled ene od krogel, ki so ubile zakonca Vuk in njunega gosta, je še vedno vidna
Majdina hči Kristina Kompan je mamo upodobila s kokoško. Mala Majda jo je v času vojne veliko pestovala in se nanjo zelo navezala. Prijazni vojak ji jo je nekoč vzel in čez nekaj ur je našla njeno odrezano glavo.

V kartonski škatli Majda hrani dokumente in pisma z dragoceno vsebino za njeno rodbino, pa tudi za nacionalno zgodovino 
Slovenija je Ferda Bidovca posthumno (1997) odlikovala z najvišjim državnim odlikovanjem, zlatim častnim znakom Republike Slovenije. Colja Kompan pravi, da je priznanje prišlo prepozno, kar 67 let po Bidovčevi smrti.
Nadia Roncelli in Boris Pahor v Trstu predstavljata knjigo pisem Danice Tomažič bratu Pinu v zapor; med njimi je tudi nekaj pisem, ki jih je v imenu štiriletne Majde pisala v zapor njeni mami
Družinska fotografija s Tomažičevimi
 vse fotografije: Tino Mamić

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…