Preskoči na glavno vsebino

Zdravilo za neplodnost je - blato

Ukradeno poletje v severni Dalmaciji
V morskih plitvinah severne Dalmacije se ljudje že stoletja radi mažejo z blatom, ki velja za zdravilno. Mlajši se v temnosivo slano brozgo potapljajo zaradi neplodnosti, starejši zaradi revme. Skratka, blato za vse generacije.
Pag, drugi najdaljši jadranski otok, je hkrati tudi največji slovenski otok. Tako bi lahko sklepali ob pogledu na število slovenskih avtomobilskih tablic na trajektu, ali ob dejstvu, da slovenščino slišiš na vsakem koraku. Zaradi prikoličarjev, ki imajo v nekaterih kampih stalna počitniška mesta, kjer poleti preživijo več časa kot doma, pa bi lahko govorili tudi že o pravih slovenskih kolonistih. Nekateri slovenski kolonisti se tako - kot pravi priseljenci - tudi obnašajo: zasadijo si rože, postavijo bambusovo ograjo in v svojo “vikendico” navlečejo stare kose pohištva. Čeprav več desetletij stare prikolice s šotorskimi “prizidki” najrazličnejših slogov in barv na Hrvaškem zadnja leta niso več tako dobrodošle kot nekoč, pa to še zdaleč ne pomeni, da jih ni več.
“Sedem let že prihajamo sem. Sedaj pa pravijo, da čez zimo prikolice ne bomo več mogli pustiti,” nam potoži soseda v kampu, ki se pripravlja na vrnitev na Gorenjsko. Gospa srednjih let tudi pove, da ne razume lastnice kampa, zakaj neki njihovi prikolici ne dovoli več “zimskega spanja”. Zato bodo prikolico morali prepeljati na odpad, saj selitev zaradi dotrajanosti ni več mogoča, še žalostno doda. Sam skomignem z rameni in mnenje o ciganskem videzu njihovega letoviškega bivališča modro zadržim zase.
Paški sir in matematika
Pag je še posebej “slovenski” na severnem delu, ki ne zgodovinsko ne geografsko ne spada pod Dalmacijo. V središču kvarnerskega dela otoka, Novalji, smo se ustavili na večerji. Gostilnica nas je presenetila z odličnimi jedmi in bliskovitimi matematičnimi operacijami prijaznega natakarja. Ob misli na pico s slastnim paškim sirom in pršutom ter na črno bevando (ki jo tam najdemo pod tem nazivom tudi na ceniku) se mi še danes, po nekaj tednih, nabere slina v ustih.
Zmerna cena je bila sicer malce zasoljena. Na vprašanje, koliko znaša 262 kun v evrih, natakar za trenutek pomisli, potem pa jadrno odgovori: 40 evrov. Kako, da je točno 40, pomislim. Najmanj osemnajst kun preveč. A vendar nismo smeli biti jezni, ampak kvečjemu hvaležni, saj kot pravi slovenski turisti nismo pravočasno menjali evrov v kune. Kot smo ugotovili kasneje, bi se nam najbolj splačalo kune dvigniti kar na bankomatu s plačilno kartico, ali pa uporabiti kreditno kartico - kjer so jo sploh jemali.
Prava Dalmacija
Zaradi neizmerne želje, da bi ukradli nekaj dni poletja, saj smo pravi julijski dopust zaradi bolezni morali prekiniti, smo se ravno v času, ko so se v moji deželi začenjale velike poplave, odpravili še bolj na jug “lijepe naše”. Že nekaj kilometrov južneje od Novalje smo prekoračili mejo med liško-senjsko in zadarsko pokrajino, ki razmejuje tudi škofiji Krk in Zadar. Ponoči je vsaka meja črna, zato nismo videli veliko. Smo pa zato navsezgodaj, ko nas je prebudilo petelinje petje, imeli kaj videti. Skozi odprto okno avtodoma, v katerem smo v neki ribiški vasici prenočili, smo leže opazovali pravo razglednico: sonce, ki je ravnokar obsijalo mirno širno morje, okrašeno s slikovitimi belo-zelenimi otoki.
Odrinili smo proti najbližjemu avtokampu v vasi Košljun. Pričakalo nas je ležerno vzdušje, večinoma prijazni starejši turisti pa so si v obilici prostora vzeli kar po dve parceli, zato je bil kamp “poln”. Pa smo le našli prostorček tudi za našo hišico na kolesih, pozajtrkovali in hajdi na plažo! Končno, prave počitnice! Pričakalo nas je malce hladnejše morje, kar pa odtehtajo spokojnost, čista voda in povsem prazna plaža.
Nune pečejo
Tako kot sicer v Dalmaciji, naravne lepote dopolnjujejo stare umetniške stvaritve tudi na Pagu. Odpravimo se torej v mesto, ki je dalo ime otoku, poseljenemu z Liburni, nato Rimljani in slednjič Hrvati. Ime je nastalo iz latinske besede za vas, pagus. Nastalo je ob večkilometrskem plitvem zalivu, kjer orkanska burja z Velebita že od nekdaj ustvarja naravne soline. Da pripovedovanje o burji ni pretirana zgodbica za turiste, smo se prepričali na kolesih, s katerimi smo iz Košljuna čez hrib odrinili proti Pagu. Čeprav navajeni primorske burje, smo nekajkrat morali ustaviti kolo, saj so nas sunki vetra dobesedno dvigali. Sedemletnega Luko je bridka burja s kolesom vred dobesedno prestavila za nekaj decimetrov.
Mesto v belem kamnu
Velikanske soline so v stoletjih postale predmet pohlepa močnejših sosedov in osvajalcev. V teh bojih je bilo tudi uničeno mesto, zato so leta 1443, nekaj let po beneški zasedbi, postavili temelj novega, renesančnega mesta. Načrt je zrisal slavni mojster, ki ga poznamo tudi kot avtorja slovite katedrale v Šibeniku, Juraj Dalmatinac. Mimogrede, z Jurijem Dalmatinom, ki je stoletje mlajši, kljub enakemu imenu nimata ničesar skupnega.
Arhitekt, kipar in kamnosek Juraj si je zamislil mesto pravilnih oblik: osrednji trg s katedralo in mestno hišo, na kateri se križata glavni ulici v obliki pravilnega križa. Načrt je uresničil, a ne v celoti: čeprav je snežno belo kamnito svetišče umetnostni biser, pa mesto svojega škofa nikdar ni dobilo, in cerkev ni postala katedrala.
Gotsko lepotico z mnogimi renesančnimi detajli odlikuje tudi okroglo okno na pročelju. Kamnita rozeta je izklesana v obliki znamenite paške čipke, ki slovi kot enakovredna bruseljski in beneški. Nekaj minut, preden v mogočnem prisekanem zvoniku odbije poldne, ko se vse življenje v mestu za nekaj ur ustavi zaradi prave dalmatinsko ležerne sieste, pohitimo do samostana benediktink. Redovnice v črnem, ki so domačinke učile čipkarstva in zanje celo ustanovile brezplačno šolo, slovijo zaradi sladkega kruha po imenu baškotin.
Čeprav so skrivnostni recept hoteli odkupiti že mnogi podjetniki, pa so redovnice vse te “nemoralne” ponudbe zavrnile. Baškotin, ki ga je rada jedla že cesarica Marija Terezija, tako ostaja naprodaj samo v samostanu na Pagu. Kruh, ki ga pečejo med molitvijo, je poceni, saj za pet kosov odštejemo manj kot za liter domačega vina. Prijazne redovnice, ki jih zaradi stroge klavzure lahko vidimo samo skozi rešetke, rade odrežejo kakšen kos več od naročenega. Povsem drugačne cene postavljajo njihove “učenke” čipkam, ki jih prodajajo na mestnih ulicah. Da slovitega paškega sira, katerega kilogram tudi v zanikrni štacuni stane 30 evrov, sploh ne omenjamo.
Pag slovi še po eni stvari. Pravijo namreč, da na paških plažah tudi na vrhuncu sezone nikoli ni gneče. Ali je to res ali ne, bomo vsekakor osebno preverili, smo si rekli, saj nas je otok tako navdušil, da se bomo gotovo vrnili.
Sol
Iz Paga, mesta ob solinah, odrinemo na jug. Nekaj kilometrov se vozimo ob velikanskem polju solin, predmetu stoletnih želja mesta Zadar. Pozornost nam vzbudijo mnoge slanuše (halofiti), rastline, ki uspevajo v slanem močvirju ali slani prsti.
Precej bujna je ta halofitska vegetacija, kar je glede na rastline, ki sicer rastejo ob morju, nenavadno. Slano polje se razprostira na kar 220 hektarjih. Še danes, več kot 1100 let po prvi žetvi soli, se proizvodnja slanih kristalov, ki vsebujejo 75 mineralov, ni ustavila.
V paški Solani, največjih hrvaških solinah, bi letno lahko pobrali 30.000 ton soli, a je ne morejo toliko prodati, zato jo proizvedejo “le” 25.000 ton. Za primerjavo, to je desetkrat toliko kot v naših Sečovljah, kjer so paško tehnologijo prevzeli daljnega leta 1358.
Na dnu slanega jezera se je stoletja nabiral mulj, ki danes slovi kot peloid ali zdravilno blato. Tudi znanstveniki so potrdili njegove zdravilne učinke. Pomaga pri kožnih boleznih, revmi in neplodnosti. Za uro ali dve se namažeš po telesu, potem pa se vržeš v morje in blato spereš s sebe. Črnega zdravilnega blata malce neprijetnega vonja nima smisla nositi domov, saj učinkovitost izgubi že v nekaj urah. Mi smo to žal izvedeli šele, ko smo se vrnili domov.
Zelena Dalmacija
Podobno blato z enakimi učinki, ki je veliko bolj poznano, je tudi nekaj kilometrov stran, pri starodavnem mestu Nin. S Paga se na celino, do Zadrskega polotoka, pride po mostu, ki otok povezuje s kopnim že 40 let. Zelo prav je most Hrvatom prišel v domovinski vojni, ko je bila mlada država zaradi srbske okupacije Knina s širšo okolico prerezana na dvoje. Iz Zagreba do Splita se je zato lahko prišlo le prek Paga.
Čez most, ki se lepo ujema s slikovito in divjo pokrajino s pogledom na Velebit, smo tudi mi prišli v bližino Zadra, kjer je sicer gorata in skalnata Dalmacija povsem ravninska in zelena. Na plodni zemlji in v prijaznem podnebju človeški rod živi že skoraj 7000 let. Ilirsko ljudstvo Liburnov je svojo prestolnico postavilo na otočku v laguni, ki mu je danes ime Nin. Njihovo najvažnejše božanstvo je bila boginja lepote, ljubezni in plodnosti Anzotika.
Ali so Liburni vedeli, da ninsko blato učinkuje podobno kot priprošnja k Anzotiki, ne vemo. So pa za zdravilnost blata gotovo že vedeli Rimljani, ki so zasedli Liburnijo, mesto poimenovali Aenona in postavili velikanski tempelj s kipi rimskih vladarjev. Danes od njega ni ostalo veliko. A kosi natančno obdelanih kamnov, ki so jih odkopali arheologi, obiskovalcu dajo slutiti, kakšna kolosalna stavba je to bila.
Zibelka neodvisne Hrvaške
Današnji Nin po svetu še vedno slovi zaradi blata. Na Hrvaškem pa ga poznajo in množično obiskujejo predvsem zaradi nacionalne zgodovine. Nin je bil namreč politično, cerkveno in kulturno središče prve hrvaške države, neodvisne srednjeveške kneževine vse od 21. maja 879 naprej.
Pred obiskom srednjeveškega Nina smo se najprej zapodili na ozki in dolgi peščeni polotok, imenovan Kraljičina plaža. V prihodnjih letih bo ob laguni zrasel velik zdraviliško-hotelski kompleks, za zdaj pa je narava razmeroma nedotaknjena. Lagunska plitvina, ki se zajeda v kopno na eni strani plaže, je bila polna morskih pajkov in rakovic. Bosonogi tek po plitvini se zato ni obnesel, saj je bilo treba paziti na množico morskih premikajočih se oklepov.
Ene živalce so bile povsem miroljubne in so se hitro zarile v blato, ko si se jim približal z nogo. Druge pa so bile bojevite: zagnale so se proti prihajajočim prstom, zato je bil umik neizbežen. Njihovi naskoki so bili prav zabavni, saj so v želji po napadu, tako kot v risanki, pognale svoje klešče kar ven iz vode. Tudi naši najstarejši je ob tem hihitanje kar zamrlo v ustih.
Veseli smo se vrnili v kamp ob plaži, ki bi zaradi platan bolj spadal v predmestje Karlovca kot pa na Jadran. Naši otroci so v kampu edini primerki podmladka homo sapiensa, zato nama je z ženo med samimi upokojenci zaradi našega vrveža kar malce nerodno. September na Jadranu pač.
Sprehod po mestu začnemo na glavnem kamnitem mostu in skozi mestna vrata, na katerih ponosno vihra hrvaška trobojnica. Prijetno urejeno mestece slovi predvsem po verskih objektih: poleg rimskega templja je cela vrsta srednjeveških cerkva, med katerimi sta kar dve stolnici.
Medtem ko so Rimljani tu pred dobrimi 1900 leti postavili največji tempelj na vzhodnem Jadranu, pa so Hrvati kakih 800 let kasneje zgradili najmanjšo katedralo na svetu. Stolnica sv. Križa je dolgo razvnemala strokovnjake, ki so se spraševali, zakaj tako umetniško dovršena stavba nima simetrično postavljenih oken. Razlagali so si, da stavbarski mojstri niso bili najbolj vešči tega posla. A pred nekaj leti so ugotovili, da cerkev, ki je 36 korakov (devet metrov) dolga, široka in visoka, ni le svetišče, ampak hkrati tudi svojevrsten koledar. Nepravilne oblike so namreč sledile sončnim žarkom v času enakonočja in sončnega obrata (solsticija).
Nedaleč od najmanjše stolnice na svetu, ki brez notranje opreme spominja na muzej, je glavna stolnica, posvečena sv. Anzelmu. Tudi ta, ki je bila med našim obiskom polna glasno prepevajočih veroučencev, je v nečem naj. Gre namreč za najstarejšo hrvaško stolno cerkev. Postavili so jo na temeljih rimskega svetišča že v prvih krščanskih časih. Tako kot Rimljani so tudi kristjani okoli cerkve pokopavali mrtve. V njej je verjetno stala znamenita kamnita šesterostrana Višeslav krstilnik; gre za hrvaškega kneza, ki je vladal okoli leta 800.
Zanimivo je, da je krstilnica v času beneške zasedbe morala v Benetke. V času političnega sodelovanja med fašistično Italijo in medvojno neodvisno Hrvaško (NDH) pa sta državi zamenjali nekaj dragocenih spomenikov, zato je krstilnica prišla “nazaj” v Zagreb. Od tam je pot nadaljevala v Split, kjer je še danes, v Ninu pa se mora tamkajšnji lepo urejeni arheološki muzej zadovoljiti s kopijo.
Ker so se med obiskom mesta naše kratke jesenske počitnice že skorajda iztekle, smo avtodom pospravili in se počasi odpravili nazaj proti - kot so precej poročali tudi hrvaški mediji - poplavljeni Sloveniji. Slovo od Nina pa smo zares vzeli šele dober kilometer ven iz mesta, kjer stoji sijajna cerkvica sv. Miklavža. Vidna je že od daleč, saj je postavljena na hribčku. Arheologi sklepajo, da bi vzpetinica utegnila biti umetnega izvora. Liburni, ki jih je v današnjem mestecu s poldrugim tisočem prebivalcev v stoletjih pred Kristusom živelo kar 40.000, so namreč verjetno nasuli gomilo kot grob kakega svojega vladarja.
Legenda, ki sicer ni dokazana, pripoveduje, da je k cerkvici romal tudi vsakokratni novi hrvaški vladar in z izproženim mečem proti vsem štirim stranem sveta označil svojo oblast. Kaj je bilo res in kaj ne, bodo ugotavljali zgodovinarji, zdaj je gotovo le, da je bila Nikolajeva cerkvica zgrajena v začetku 12. stoletja. Cerkvica s tremi apsidami ima tloris grškega križa, ki malce spominja na triperesno deteljico. Streho so ji povišali v času turških vpadov in jo spremenili v trdnjavico, kar je navdušilo tudi naše otroke, da so se v hrib zagnali kot vitezi osvajalci. Obleganje ni bilo uspešno, saj se je cerkev ponovno “obranila” vsiljivcev, in to samo s preprosto ključavnico.
Vrnitev proti severu pa kljub tej neosvojeni trdnjavi ni bila prav nič žalostna. Navdušila nas je jadranska magistrala, ki smo jo pred leti preklinjali zaradi njene serpentinaste neskončnosti. Po izgradnji avtoceste med Zagrebom in Splitom se je spremenila v turistično zanimivost. Redek promet, slikoviti razgledi in prelepa divja pokrajina. Po zgledu ameriške Route 66 bi jadransko magistralo veljalo označiti, zaščititi in, kajpada, oglaševati. Osebno pa bi še raje videl, da magistrala ostane taka, kot je, saj je brez množice turistov veliko bolj očarljiva.
TINO MAMIĆ
Neokrnjena Kraljičina plaža
Foto (vse) : TINO MAMIĆ

Knezu Branimiru je suverenost priznal rimski papež v 9. stol.

Romanski zvonik stolnice sv. Anzelma ima zanimivo uro, ki je razdeljena na 12 nočnih in 12 dnevnih ur

Slano polje, v daljavi pa vetrne elektrarne, ki jih poganja velebitska burja

Miklavževa cerkev iz 12. stol je služila tudi kot protiturška utrdba

Najmanjša katedrala na svetu je bila zgrajena ob pomoči odličnega poznavanja astronomije

Potopisna reportaža, objavljena 31.8bra 2010 v dnevniku

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…