Josip Gorup: najbogatejši Slovenec, velik dobrotnik

Josip Gorup se je rodil v Slavini na Pivškem

Čeprav bo kmalu minilo že sto let od smrti Josipa Gorupa, zanimanje zanj ne pojenja. Verjetno gre za najbogatejšega Slovenca vseh časov. Njegovo premoženje bi resda težko primerjali z imetji današnjih najbogatejših Slovencev, ne glede na to pa lahko zatrdimo, da jih v dobrotništvu in domoljubju na daleč vse prekosi.
Zanimivo, da je priimek Gorup na Primorskem precej pogost, saj ga poznamo tudi v različicah Gorjup, Garjup in Gorupič, nastal iz pridevnika, ki pomeni razočaran ali grenek. A življenjska pot Josipa Gorupa (1834-1912), ki se je rodil v Slavini na Pivškem in umrl na Reki kot Josip Gorup plemeniti Slavinski, je bila popolno nasprotje razočaranju.
V zadnjih letih so zgodovinarji o njem prelili kar precej črnila. Zadnja izdaja Zgodovinske kronike je tako v celoti posvečena slavinskima rodbinama Gorup in Kalister, tako da lahko najdemo poleg njunih rodovnikov tudi mnoge sorodstvene povezave, ki jih hranijo stare knjige arhiva v Slavini.

Otrok revnih staršev

Eden od avtorjev Kronike in dober poznavalec Gorupa Janko Boštjančič pravi, da v Slavini v času Gorupove mladosti še ni bilo šole, zato se je najverjetneje najprej šolal v Postojni, leta 1846 pa ga najdemo že v šoli v Gorici in slednjič v Ljubljani: “Do petega razreda kot otrok revnih staršev v gimnaziji ni plačeval šolnine. Po očetovi smrti ga je denarno podprl bogati stric Janez Kalister iz Trsta, z upanjem, da se bo po končanem šolanju pri njem zaposlil. Josip je kasneje dokazal, da je bil še kako vreden tega zaupanja.”Po smrti Janeza Kalistra je bil eden od dveh glavnih dedičev Josip Gorup. Kariero je začel v Trstu, nato pa se je preselil na Reko.

Finančni inženiring na Reki

To pristaniško mesto se je takrat naglo razvijalo, saj je postalo pristanišče ogrske polovice cesarstva. “Tudi Gorup je začel v to mesto vlagati denar, saj je slutil, da se mu bo to večkratno obrestovalo. Pri tem ga nista zanimala toliko klasična trgovina niti industrija, temveč višja stopnja gospodarskega delovanja, denarna vlaganja oz. t. i. finančni inženiring,” piše Boštjančič.
Po dokončanju železniške povezave do Budimpešte (1873) je v mesto ob Kvarnerju prihajalo vse več obiskovalcev iz celotne dvoimenske monarhije. Na rivi, glavni promenadi ob morju, je tako zgradil velikanski Grand Hotel Europa, ki je še danes simbol mesta.
Isti arhitekt, Bruni, je zanj projektiral tudi družinsko vilo, v katero se je preselil s svojimi šestimi otroki. Danes vila v parku, ki je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, propada. “Gotovo eno najmarkantnejših pričevanj Gorupove prisotnosti na Reki je rodbinska grobnica na pokopališču Kozala. Postaviti jo je dal potem, ko je dve leti po zadnjem porodu umrla njegova prva žena Ana in zapustila osem mladoletnih otrok. Užaloščeni soprog je načrt veličastne grobnice zaupal v Benetkah in Firencah šolanemu hrvaškemu kiparju Ivanu Rendiću, družinskemu prijatelju še iz tržaških časov,” pripoveduje Boštjančič.
Grobnica, ki je zaščitena kot kulturna dediščina, je danes turistična znamenitost mesta. Visoka je kar osem metrov, krasi pa jo kapela s kupolo v neoromanskem in bizantinskem slogu. V kapeli nad oltarno mizo je figuralni relief s pretresljivo upodobitvijo ločitve očeta in osmih otrok od matere, ki jo dva angela nosita v nebo.

Umetnikom vrata vedno odprta

Ivan Rendić je v svojih spominih zapisal, da so bila umetnikom vrata Gorupovega doma, polnega otrok, vedno na stežaj odprta. Omenja tudi, kako je gostitelju brez besed z obrnjenimi žepi nakazal finančno stisko. Dobrosrčni Gorup se je smeje odzval. Rendić ga je cenil kot velikega dobrotnika, ki je bil zaradi podeljevanja štipendij slovenskim in hrvaškim dijakom na Reki zelo priljubljen.
Kronist časnika Riečki Novi list je zapisal, da je Gorupov pogrebni sprevod skozi središče mesta do stolnice spremljala množica meščanov. Na čelu sprevoda so za konjem šli otroci iz azila in sirotišnice, za njimi nune benediktinke, menihi in duhovščina. Trem vozovom z venci in trakovi s slovenskimi in hrvaškimi napisi je sledil trovprežni voz s krsto in vencem pokojnikove soproge z napisom “Nepozaben - Tvoja Claudi”. Krsti je sledila Gorupova družina s sorodstvom, odposlanci mest, občin in društev iz Kranjske in Trsta ter velmožje Reke in Suska.

Zaveden Slovenec

Na pogrebu je Kranjsko, poleg mnogih pomembnih osebnosti, zastopal pisatelj in ljubljanski župan Ivan Tavčar. Gorup je bil z glavnim mestom Kranjske Ljubljano tesno povezan tako gospodarsko kot (so)lastnik pomembnih kranjskih družb kot tudi politično, saj je bil poslanec deželnega zbora.

Kot mecen in dobrotnik je podpiral veliko ljudi, posebej vnet pa je bil za izobraževanje mladine. Domoljubno se je priključil slovenskim in slovanskim gospodarstvenikom, ki so se hoteli gospodarsko postaviti na lastne noge, da bi tako ublažili velikonemške pritiske na Slovence. Tako je bil eden od poverjenikov češke banke Slavije, ki je želela združiti vse slovansko zavarovalno bančništvo. Sodeloval je tudi pri neuspelem poskusu ustanovitve Ljubljanske občne banke, Ljubljanska kreditna banka pa je nastala pod njegovim posrednim vplivom.

Na kratko je vstopil tudi v politiko: uspešno je kandidiral za deželnega poslanca za okraj Postojna, vendar je kmalu odstopil, ker naj poslanci ne bi imeli pojma o dobrem gospodarjenju. Po gradnji velikih trinadstropnih hiš ob Tržaški cesti so po njem poimenovali tudi cesto, ki pa je bila nato preimenovana leta 1982.

Še danes pa lahko občudujemo njegov grb na pročelju Mladike, stavbe zunanjega ministrstva, ki jo je zasnoval znani slovenski in primorski arhitekt Maks Fabiani. Mladika je bila namreč zgrajena kot dekliški licej, ki jo je Gorup močno finančno podprl: kupil je zemljišče in ga podaril mestu, nato pa še finančno podprl gradnjo.

Prvi štipendijski sklad za ljubljanske dijake in dijakinje pa je ustanovil že leta 1888. Z glavnico 30.000 goldinarjev je ustanovil tudi sklad, ki je podpiral slovenske študente na trgovskih akademijah v Gradcu, Pragi in na pomorski akademiji v Trstu. “Nekateri študentje so po končani trgovski akademiji želeli študirati še naprej in na podlagi ugodno rešene prošnje so lahko prejemali štipendijo še naprej,” pojasnjuje Boštjančič.

Plemeniti Slavinski

Avtro-ogrska država je Gorupu dala priznanje s povišanjem v viteza; s tem je dobil pravico, do naslova “plemeniti Slavinski”. Republika Slovenija pa mu je dala veliko priznanje z omembo njegovega imena v slavnostnem govoru ob praznovanju državnega praznika združitve Primorske z matico. Takratni premier Janez Janša je dejal: “Naj se v zvezi s Simonom Gregorčičem dotaknem še enega pojava, ki bi ga v današnjih razmerah veljalo posnemati. Drugi in tretji zvezek njegovih Poezij je izdal, hkrati pa avtorju izplačal za takratne razmere dokaj visok honorar, ki je pesnika med drugim rešil dolgov in mu omogočil nakup posestva na Gradišču, takratni najbogatejši Slovenec Josip Gorup pl. Slavinski. Tega ni storil zato, da bi bil oproščen dela davkov, ampak iz svojega notranjega prepričanja, ki je na eni strani slonelo na narodni zavesti, na drugi strani pa na osebnem odnosu do slovenske kulture in slovenske umetnosti.”                                                        besedilo in fotografije:TINO MAMIĆ

Tudi Josipova mlajša sestra Ivana, poročena Mucha (tudi Muha), je bila zelo podjetna ladjarka v Trstu. Bila je ena redkih ladjark in celo lastnica celotne jadrnice - ladjarji so namreč takrat posedovali kvečjemu deleže ladij.

Stavba, ki jo je Gorup postavil v središču Trsta. Za njo na levi stoji Casa de Gorup, ki je je kupil njegov sin.

Spominska plošča z Gorupovim grbom v njegovi hiši v Trstu

Luksuzni hotel v središču Reke na stari razglednici

Gorup je v Ljubljani financiral gradnjo liceja Maksa Fabianija. V kasneje nacionalizirani stavbi je bila vojaška bolnišnica, danes pa v njej domuje slovensko zunanje ministrstvo.

Na Gorupa spominja grb na fasadi Mladike.

Gorjupov stric Janez Nepomuk Kalister (1806-1864) ni obiskoval šol in se je ukvarjal s kmetovanjem. Kljub temu da kaj več kot svojega imena in priimka ni znal zapisati, pa se je z delavnostjo, bistrostjo in varčnostjo dokopal do velikanskega premoženja. Del tega je zapustil Gorjupu. Na Kalistra spominja tudi graščina Mlinski dvor (nemško Mühlhofen), ki je postala njegova last okoli leta 1840. (vir: Wikipedija)

objavljeno v Primorskih novicah marca 2010