Preskoči na glavno vsebino

Kristjanka in musliman, Slovenka in Kurd, žena in mož, Silva in Azad Karim

Bog je eden, vera brez del pa mrtva
Slikarski in hkrati zakonski par, Silva in Azad Karim, predstavljata multikulturno družinsko skupnost. Slovenka in Kurd, kristjanka in musliman, ki sta zaradi svoje zveze morala marsikatero požreti, pa teh razlik skorajda ne opazita. “No, ja, malo več praznikov imamo, saj praznujemo muslimanske, krščanske, slovenske in kurdske,” je njun edini odgovor na vprašanje, v čem je njuna družinska skupnost drugačna.
ŠTURJE * Silva Karim (49), v vasici Bela na Vipavskem rojena slikarka ilustratorka, že tri desetletja živi z Azadom Karimom (56), akademskim slikarjem, ki mu je tekla zibelka v starodavnem Arbilu, milijonskem velemestu iraškega dela Kurdistana.

Spoznala sta se v Ljubljani med študijem. Najprej kot prijatelja in sorodni umetniški duši nista imela težav z drugačnostjo. Nikoli. Je pa njuna zveza v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja postala težava za njuno okolico. Kako in kdaj je preskočila iskra, ne pripovedujeta obširno. “To so stvari, ki so samo najine in jih veva samo midva,” se v odgovor nasmehne Azad, ki se nikoli ni niti najmanj obremenjeval, kakšne veroizpovedi ali narodnosti bo njegova družica.
Silva živahno nadaljuje: “Ko mi je bil potihem že všeč, pa sem se hkrati že zavedala, da pot ne bo lahka. Takrat so bili drugačni časi. Ljudje s tujci skorajda niso imeli stikov, razen tu in tam z južnimi Slovani. Po drugi strani pa sem bila mlada in po duši precej uporniška. Že od zgodnje pubertete me je spravljalo ob živce, ko sem slišala kaj-pa-bodo-drugi-rekli. Na to sem še vedno alergična in hočem biti to, kar sem.”Ne eden ne drugi o preprekah v okolici ne govori z grenkobo. O prvih letih v Beli, pa tudi o nerazumevanju in ozkosti nekaterih drugih ljudi, pripovedujeta sproščeno in s smehom. In zaradi časovne oddaljenosti tudi z velikim razumevanjem. Azad pove: “Bilo je težko, a sva verjela v najin odnos in ljubezen.”
“V vasi so bila številna ugibanja, kakšen je Azad. Eni so trdili, da je črnec, drugi, da je mulat. Mnenja so se kresala. Ko pa je končno prišel v vas in se jim ni zdel ne črnec ne mulat, se jim je zdelo vse skupaj še bolj čudno,”
se spominja Karimova.

Pravita, da se dandanes ob teh spominih veliko nasmejeta. Spremenili so se v humorne zgodbice, ki si jih pripovedujejo v družini in med prijatelji. Takrat pa v resnici sploh ni bilo smešno, nasprotno, bilo je zelo hudo.
A tudi pred tremi desetletji so bile nekatere svetle izjeme, se s hvaležnostjo spominja Silva: “Ko sva se poročila, sva nekaj časa živela še vsak zase, saj nisva imela možnosti živeti skupaj. Jaz sem živela v Beli, Azad pa v Ljubljani. Iz Bele sem peš hodila na Col v službo. Teta Francka 's Špil' - takrat smo vsem starejšim gospem rekli teta - je živela sama ob tej poti, po kateri smo že kot otroci hodili v šolo. Medtem ko so drugi govorili marsikaj o nama, verjetno tudi grde stvari, pa me je teta Francka nekega dne pred svojo hišo ustavila in mi prinesla kuverto. V njej je bil kar lep znesek denarja, ki nama ga je namenila za poročno darilo. Začutila sem, da je to storila iz svoje primarne dobrote, iz preprostega hotenja, da bi naju v teh težkih časih podprla. Tako toplo mi je bilo pri srcu ... V tistem težavnem obdobju in nenaklonjenih časih se je na najini poti pojavilo še kar nekaj ljudi, ki so nama na različne načine pomagali, da sva trdneje verjela v svojo pot.”In kako doživljata razlike, ki jih nekateri doživljajo tako burno, da so jih pripravljeni izražati z orožjem? Krščanska in muslimanska vera sta si izjemno blizu, poudarjata Karimova. “Eni in drugi smo resda malce obremenjeni s predsodki. A vrednote obojih so praktično iste. Tudi z mojim bratom, izolskim župnikom Janezom Kobalom, ugotavljava, da sta si ti dve veri pravzaprav zelo blizu,” pravi Silva.
Pet stebrov islama se precej sklada s krščanstvom, menita. “Bog je eden. Samo mi ga imenujemo Alah, Italijani Dio, Kurdi pa Hwà,” poudari Azad misel iz prvega stebra islama, o katerem so enako trdno prepričani tudi judje in kristjani.
Krščanstvo in islam
Tudi drugi štirje stebri so podobni krščanski verski praksi: molitev, dobrodelnost, post in romanje. “Kar pa se dogaja v svetu in kar vidimo v medijih glede islamskih skrajnežev, je povsem druga zgodba,” je prepričana Silva.
Skrajneže najdemo povsod, posebej če se sprehodimo po zgodovini, meni Azad, ki je sicer velik ljubitelj zgodovine: “Vsaka dolina ima svoje volkove.”Karimova imata dva otroka, Hano (22) in Gorana (27). Otroka sta čut za lepo očitno podedovala, saj Hana študira likovno pedagogiko, Goran pa zaključuje antropologijo, veliko pa se ukvarja z oblikovanjem. Njuna odprtost in tolerantnost pa ni podedovana, ampak je stvar vzgoje. Karimova sta ob vzgoji poskrbela, da sta spoznala najpomembnejše vsebine krščanske in muslimanske vere, za katero veroizpoved se bosta v življenju odločila, je njuna stvar.
Že od malega so, kolikor jim je zneslo, potovali po svetu. Na ta način sta doživela veliko umetnin v pomembnih svetovnih muzejih, obiskala sta nešteto cerkva, mošej, templjev in še marsičesa, na čemer je človeštvo gradilo svojo vero in duhovnost. Da vera ni samo zadeva inštitucij in cerkva je prepričan tudi Azad, ki daleč naokoli nima nobene mošeje: “Niso pravi kristjani samo tisti, ki hodijo redno k maši. Tudi pravi muslimani niso samo tisti, ki hodijo redno v džamijo. Moliš lahko tudi doma, saj je Bog povsod. Bog ni samo pri župniku in pri hodži.”
Veliko praznikov
Karimovi se trudijo, da upoštevajo in tudi praznujejo tako krščanske kot muslimanske praznike. Tako so letos po božiču in novem letu praznovali že ramadan in bajram, nato pa na prvi pomladni dan kurdsko novo leto newroz. Sedaj se pripravljajo na veliko noč. Oljka je že blagoslovljena. Silva bo danes za Azada sicer nesla k blagoslovu puranjo šunko, vsi drugi pa bodo jedli običajno kuhano šunko.
Azada to ne moti. Silva odklanjanje svinjine, ki se ga Azad kot musliman drži vse življenje, pojasnjuje z vzorci, ki jih muslimani pridobijo z vzgojo. Če ti ves čas pravijo, da je prašičje meso nečisto, celo nevarno, se ti preprosto ustavi, ne želiš si ga jesti. Verjetno tudi mi Evropejci ne bi jedli psa, čeprav pasje meso v Koreji velja za odlično specialiteto.
Njihova domača kuhinja zaradi Azadovega odklanjanja svinjine ne trpi prav posebno. Pravzaprav na njegov račun vsi skupaj jedo bolj lahko in zdravo hrano. Pripravljati vsakemu drugačen obrok bi bilo preveč zapleteno. “Človek mora biti po srcu dober, potem pa je povsem vseeno, katere vere je,” doda svojo misel Azad.
In če se vendarle zaplete? “Seveda se včasih zadeve zapletejo. V kateri družini pa gre vse gladko? A iz problema lahko narediš deset mladičev, lahko pa ga rešiš že s samo enim preprostim in iskrenim pogovorom,” je odločna Silva.
Njun dom in hkrati atelje je hiša v Šturjah, predelu Ajdovščine, ki se širi po obronkih Podrte gore. Boljšega naslova si verjetno ne bi mogla želeti, saj živita na ulici Vena Pilona. Nadaljevalca tradicije ajdovskega slikarstva - v Ajdovščini je živel Pilon, v Šturjah pa se je rodil baročni slikar Anton Cebej - s svojim življenjem razbijata stereotipe. Tudi tistega, da dva umetnika ne moreta živeti skupaj, saj je vedno eden v senci drugega.
Pri Karimovih je prav umetnost stična točka, ki ju zbližuje. Zanimivo pa je, da si njuna umetnost ni prav nič podobna. Kolegi slikarji, pa tudi drugi posamezniki, so velikokrat iskali vplive Azada na Silvo, a našli niso ničesar. Ni kaj najti, saj Silva svoj umetniški izraz črpa iz drugačnih korenin kot Azad. Delo drug drugega zelo cenita, čeprav sta si tudi prva kritika. Čeprav običajni zakonci bolj redko drug drugega pohvalijo v družbi, pa to za Karimova ne velja. Rada pohvalita lastnost ali delo sozakonca in sta drug na drugega zelo ponosna.
Prav na njunem domu se je rodila ideja o likovni koloniji Umetniki za Karitas. Doslej je bilo na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino že 15 kolonij. 900 umetnikov in več kot tisoč prodanih slik v dobrodelne namene ni majhna stvar. Vera brez del je mrtva, po svetem pismu ponavljata Karimova.

Od Bele do Arbele
Karimova je kot Silva Kobal odraščala v Beli, vasici s sedmimi hišami. V osnovno šolo je v prvih štirih razredih hodila vsak dan uro peš v Podkraj, višje razrede pa je obiskovala na Colu. V gimnazijo je namesto v 13 kilometrov oddaljeno Ajdovščino odšla v 31 kilometrov oddaljeno Idrijo, kjer je bil tudi dijaški dom. Prvič je v moževo rojstno mesto potovala leta 1996. Ko so jo domači zagledali, so vriskali iz srca kot na naših porokah, se spominja prvega srečanja. Šele v Kurdistanu je spoznala, od kod možu navdih za posebne odtenke modre barve, ki jih občuduje na njegovih umetninah.
Od Arbele do BeleAzad Karim se je rodil v mestu, ki je danes prestolnica kurdske avtonomne pokrajine v Iraku. Ponaša se z več kot štiritisočletno zgodovino in ga poznamo pod različnimi imeni: Arbela (zgodovinsko ime), Arbil ali Erbil (sodobno mednarodno ime) in Hawler (kurdsko ime). Ko se je najstarejši od devetih otrok odločil za študij umetnosti, ne pa medicine ali arhitekture, nad tem posebej mama ni bila niti najmanj navdušena. Študij slikarstva je začel v Bagadadu in bil eden najboljših študentov. Pot je nadaljeval v Beograd, kjer pa je preveč pogrešal gore, zato je potoval naprej do Ljubljane. Na likovni akademiji je študiral slikarstvo in se nato specializiral v grafiki.
Vrniti se je hotel domov, a takrat je divjala iraško-iranska vojna. Če bi se vrnil, bi moral na fronto. “Srečen sem, da sem jo srečal,” pove o tem, kako je spoznal svojo soprogo. Ona je pravzaprav najbolj “kriva”, da se po študiju ni vrnil v domovino. V Silvinem okolju ga domači(ni) niso pričakali z navdušenjem, ampak bolj s strahovi in predsodki. Ko so ga bolje spoznali, pa so ga sprejeli in vzeli za svojega. Tasta je potem začel klicati oče, saj je “bil kot moj pravi oče”. Od leta 1984 živi v Vipavski dolini.

“Eni in drugi smo resda malce obremenjeni s predsodki. A vrednote obojih so praktično iste. Ti dve veri sta si pravzaprav zelo blizu,” meni Silva. Azad Karim je akademski slikar in grafik. Po končanem šolanju na Inštitutu za likovno umetnost v Bagdadu in slikarski akademiji v Ljubljani je magistriral iz grafike pri Zvestu Apolloniu.
“Ljudje smo pred Bogom enaki. Vera je zame povsem intimna stvar. Ko bom umrl, bom pred Bogom sam odgovarjal za svoja dejanja,” se nasmehne Azad.



“Morala sva trdno držati skupaj, saj bi sicer vse propadlo.”

Silva Karim je profesorica likovne umetnosti in magistrica znanosti. Poučuje likovno vzgojo na colski osnovni šoli, predava pa tudi na seminarjih, piše strokovna besedila za likovno-pedagoško področje, pripravlja likovno-ustvarjalne rubrike za reviji Ciciban in Cicido, ustvarja pobarvanke za otroke (Ognjišče), ilustrira, oblikuje keramiko, slika in verjetno še kaj ...
foto (vse): Tino Mamić
objavljeno v Primorskih novicah aprila 2010



Komentarji

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…