Preskoči na glavno vsebino

Stanislav Meglič, človek ki je preživel napad bulmastifov

Stanislav Meglič, ki so ga razmesarili psi bulmastifi, opozarja, da je pravna država odpovedala
Elita živi v svojem svetu in misli, da si lahko privošči vse
Afera, ki se je razvnela po napadu psov na znanega ljubljanskega zdravnika Sašo Baričeviča, je posegla v najvišji politični vrh. Elita je prepričana, da si lahko privošči vse, ocenjuje Stanislav Meglič, ki ga je isti trop psov že pred leti razmesaril in skorajda pokončal. Meglič, ki kljub delni invalidnosti ne od države ne od lastnikov psov ni dobil še niti centa, je ogorčen nad institucijami, ki so zato, da so psi šli nazaj k lastniku, nenazadnje porabile kup denarja. Nič čudnega torej, da se je afera včeraj iz medijev preselila v parlament.
* Zadnji napad psov, ki se je končal s smrtjo njihovega lastnika, znanega zdravnika, je pokazal, da ste imeli prav, ko ste opozarjali na nevarnost. Ali čutite zaradi tega zadoščenje?
“Zadoščenje bi čutil, če bi država pravočasno uvidela in ukrepala, lastnik pa bi kazensko in odškodninsko odgovarjal za svoje zločinsko početje. Skoraj štiri leta sem opozarjal na nedelovanje pravne države, ki je omogočila verigo tragičnih dogodkov. Sprašujem se, kako je mogoče, da je sistem povsem odpovedal. Napadi so se namreč pričeli že leta 2002. Država je sedem let dopuščala, da so bili državljani ogroženi. Nekateri smo za to plačali visoko ceno. To pomeni, da posredno za tragedijo krivim odgovorne, ki morajo odgovarjati ne le za vrnitev psov pred slabim letom dni, ampak tudi vse odgovorne od leta 2002 dalje, ki niso preprečili napadov z odvzemom psov in kaznovanjem lastnikov.”
* Bolj nevaren od psa je njegov lastnik, pravijo strokovnjaki ...
“Kinologi so v zadnjem času vsi po vrsti ugotavljali, da gre za tempirano bombo, brzostrelko, torej za orožje. Na dan prihajajo tudi informacije, kako je to orožje, za štirimi stenami, kot bi rekel minister Pogačnik, nastajalo. Država je ves čas tolerirala ogrožanje človeških življenj. Lahko bi bil žrtev kdorkoli.”
* Ali lahko z besedami opišete občutke v času, ko vas je napadel trop psov?
“Nekdo je kruto spremenil naravo teh živali, da so postale trop obsedenih zveri. Zgodilo se je kot strela z jasnega. Brez stopnjevanja agresivnosti, kot bi razneslo bombo ali kot bi kdo streljal z brzostrelko. Mislil sem, da bodo po nekaj ugrizih prenehali. Lastnica Zora Roter ni niti poskušala obvladati napada. Z desno roko sem skušal zaščititi vitalne dele telesa. Skakali in grizli so me v tudi v višini glave, za obe roki in nogi. Dokler sem lahko, sem stal. Sledila je vrsta ugrizov po nogah in rokah. Desna roka je bila popolnoma razmesarjena. Ves raztrgan in okrvavljen sem se poskušal rešiti čez ograjo, obesil sem se nanjo in se prijel za deske. Pa so me psi z vijaki in desko vred ponovno potegnili na pločnik, in prvič sem padel na tla. Zbral sem vse moči, s psi, obešenimi po nogah in rokah, vstal, se še enkrat prijel za ograjo, pa so me z neverjetno silo ponovno spravili z ograje, padla je druga deska in jaz z njo. Stal sem še nekaj sekund, kričal na pomoč in tretjič padel na tla. Z obrazom sem udaril ob asfalt in si poškodoval čeljustni sklep. Dislokacija diska je prva trajna poškodba. Mislil sem, da bom umrl. Obležal sem negiben.”
* Se je napad s tem končal?
“Upal sem, da je boj končan, da bodo odnehali. Pa niso. Prvi me je ponovno zagrabil za nogo, mi odgriznil del mesa v predelu dimelj, drugi me je ugriznil za bok, enkrat, dvakrat, tretji mi je hotel pregristi lobanjo. Čutil sem, kako me zveri grizejo po glavi in mi pulijo lasje. Ves sem bil oblit s krvjo. Eden me je zagrabil za uho in se nekoliko umaknil. Uho mi je odgriznil in ga odnesel proč, sem mislil. Vlekli so me kot lutko po cesti gor in dol, me obračali. Eden mi je zasadil svoje zobe v predal mojega srca in ugriznil. Čutil sem neznosne bolečine. Odtrgal mi je prsni del, sem mislil. Pa spet ugriz v trebuh in po hrbtu, izgubil sem ogromno krvi, na oči mi je lezel mrak ... Potem je nekdo pogumno pristopil, s palico me je zaščitil in preprečil usoden ugriz. To je bil gospod Slavko Balen, stanujoč v bližini. Verjetno je slišal moje krike na pomoč.”
* Mislili ste, da boste umrli. Kaj ste takrat čutili? Ste se poslavljali od življenja, kot to nekateri opisujejo?
“V trenutku, ko sem tretjič padel po tleh, sem začutil, da se mogoče ne bom mogel več rešiti in da prihaja moj konec. Ko psi niso odnehali niti potem, ko sem okrvavljen, razmesarjen obležal negiben, sem si mislil: dopolnjeno je. V trenutku se mi je zavrtel film mojega življenja, s poudarki na bistvenih dogodkih, ki so me čustveno najbolj zaznamovali. Na koncu se je slika ustavila na mojem še nerojenem sinu, žena je bila v četrtem mesecu nosečnosti. Nekaj tednov pred tem sva bila na pregledu z ultra zvokom. Začutil sem vso srečo očeta, ki pričakuje prvorojenca. Ugašal sem. Nato sem zaslišal zadnjega od devetih strelov policistov, ki sta streljala na pse. Enega sta ubila. Ostale je lastnica zaščitila, češ da so njeni otroci.”
* Vrnitev v življenje?
“Iskrica življenja se je zopet prižgala. Ležal sem na zasneženi podlagi, popolnoma raztrgan, nag. Tresel sem se od mraza. Kje so reševalci, sem vprašal policista. Na poti, mi je odgovoril. Hvala Bogu, rešen sem, sem pomislil. Res je pravi čudež, božja previdnost, da sem preživel. Tega se vsak dan bolj zavedam.”
* Kakšne so bile prve noči po napadu? Vas je tlačila mora?
“Ne samo prve noči. Še sedaj se večkrat zgodi, da sanjam, da sem hudo ranjen in mi nihče noče pomagati ali da me preganjajo.”
* Kako danes reagirate, ko zagledate mimoidočega psa?
“Posttravmatska stresna motnja se kaže na več načinov. Naj opišem le enega. Ko sem po mesecu dni zapustil UKC v Ljubljani, se je mimo mene pripeljal kolesar. Od strahu sem se stresel. Razumsko sem si moral razložiti, da gre pač le za kolesarja, ki ni nevaren in me ne bo ranil. Ni problem v psih, ki so normalni. Hud strah pred zverjo se pojavi, kadar psi kažejo agresijo z renčanjem in obsedenim vedenjem. Ni problem v psih. Veliko odgovornih lastnikov srečujem, ki znajo dobro skrbeti za svoje pse.”
* Ste prejšnji teden ob tragični smrti zdravnika Baričeviča napad ponovno podoživeli?
“V torek, ko so iste obsedene zveri, manjkala je le ena, napadle lastnika Saša Baričeviča, sem povsem podoživel napad name. Zjutraj sem se zbudil z zelo hudim glavobolom, ki je ponehal šele, ko sem v dopoldanski molitvi našel spet svoj odrešujoči mir.”
* Na napad vas verjetno dnevno spominjajo tudi bolečine? Na kaj pomislite?
“Retravmatizacijo povzročajo tako bolečine kot zunanji vzroki, povezani s sojenjem in opozarjanjem, da se to, kar se je meni zgodilo, ne sme več ponoviti. Poleg bolečin na številnih mestih, ugrizov in odtrganin od glave do peta me vsak dan najbolj boli desna roka. Večkrat se vprašam, zakaj se je vse to zgodilo.”
* Ste kdaj spregovorili s pokojnima lastnikoma? Jima je bilo kdaj žal?“
S pokojnima lastnikoma Zoro Roter in Sašom Baričevičem nisem nikoli spregovoril. Nista se mi opravičila. Ne vem, ali sta dejanje obžalovala. Kazni prav gotovo nista bila pripravljena sprejeti. Aroganca, sprenevedanje in cinizem ter neresnice se nadaljujejo tudi v sodnem procesu, ki kar traja in traja.”
* Ali verjamete v pravno državo? Ali ne spominja vse skupaj na proces proti O. J. Simpsonu?
“Slovenija je imela lepe možnosti, da se razvije v moderno evropsko državo. Žal te priložnosti ni izkoristila. V svojem bistvu izgublja boj in vse bolj postaja klub privilegirancev, ki živijo v svojem svetu in mislijo, da si lahko privoščijo vse, tudi na račun drugih. Svojega vedenja pa ne zaznajo več, so šli že predaleč.”
* Obsedenost s hišnimi ljubljenčki v naši državi narašča. Vse več in več denarja se obrača. Javnost se je zganila šele, ko je človek umrl. Je to narobe svet?
“Popolnoma narobe svet! Vprašajmo se, koliko denarja je država prek ministrstva za pravosodje in ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter blagajne ZZZS že porabila le v mojem primeru, ko je na državne stroške negovala in redila te obsedene zveri?”
* Torej je svet potrebno spremeniti?
“Zavedam se, da sveta ne bomo spremenili čez noč, lahko pa vsak dan postajamo boljši ljudje, vsak sam pri sebi, ko se srečuje z lepimi stvarmi in ko je v težavah. V duhu kulture življenja, ki jo želim živeti, se zavedam čudeža, da sem preživel. Svojega ponovnega rojstva sem vesel. Življenje želim živeti in ga podariti drugim. Neskončno sem hvaležen Bogu za rešitev in njegovih, ki so mi pomagali. Zahvaljujem se pogumnemu sosedu Slavku Balenu, policistoma Avscu in Brglezu, reševalcem, zdravnikom in drugim, ki so pripomogli k mojemu povratku. Z menoj so trepetali in molili moja ljuba žena, starši, sorodniki in prijatelji.”
* Vaše življenje se nadaljuje tudi z družino?
“Z ženo Nino sva si ustvarila lepo družino. Imava sina Benjamina, ki je star tri leta in pol, ter dve leti mlajšo hčer Klariso. Maja pa pričakujeva še enega otroka. Življenje naj ima namreč prednost.”
TINO MAMIĆ
V okvirjih
“Mislil sem, da bodo po nekaj ugrizih prenehali. Lastnica Zora Roter ni niti poskušala obvladati napada.”
“Prvi me je ponovno zagrabil za nogo, mi odgriznil del mesa v predelu dimelj, drugi me je ugriznil za bok, enkrat, dvakrat, tretji mi je hotel pregristi lobanjo.”
“V trenutku se mi je zavrtel film mojega življenja. Na koncu se je slika ustavila na mojem še nerojenem sinu, žena je bila v četrtem mesecu nosečnosti.”
“Aroganca, sprenevedanje in cinizem ter neresnice se nadaljujejo tudi v sodnem procesu, ki kar traja in traja.”
Svojega ponovnega rojstva se veselim. Življenje želim živeti in ga podariti drugim.”


Stanislava Megliča so štirje psi napadli 15. marca 2006. Lastnica psov, danes pokojna Zora Roter, je le opazovala dogajanje, ko je padel po tleh, pa se je umaknila v hišo. Roterjeva, partnerica Saše Baričeviča, je bila upokojena zdravnica, a kljub temu Megliču ni nudila prve pomoči. Po napadu je zoper Roterjevo začel kazenski postopek, sojenje pa se ni začelo zaradi njenih zdravstvenih težav. Kot zanimivost naj omenimo, da je Roterjevo ocenil kot nesposobno za spremljanje procesa sodni izvedenec dr. Slavko Ziherl, podpredsednik LDS in nekdanji državni sekretar aktualne vlade. Po njeni smrti je pse prevzel Baričevič, postopek pa je bil ustavljen. Meglič je vložil tudi kazensko tožbo, ki pa še vedno traja.

Znane osebe, ki jih mediji zaradi prijateljskih in sorodstvenih vezi omenjajo v zvezi z afero:
* Milan Pogačnik, kmetijski minister (SD), dolgoletni dekan veterinarske fakultete, ki je omogočil dokončno vrnitev psov Baričeviču
* Miro Senica, družinski prijatelj in uradni odvetnik Baričeviča
* Katarina Kresal, notranja ministrica, predsednica LDS, partnerica Mira Senice
* Rajko Rotner, stric Katarine Kresal, kinolog, ki je sodeloval s strokovnim mnenjem
* Slavko Ziherl, podpredsednik LDS sodni izvedenec, ki je Roterjevo ocenil kot nesposobno za spremljanje procesa, je bil in nekdanji državni sekretar.
* Zdenko Roter, nekdanji oficir Udbe in nekdanji svetovalec predsednika RS Milana Kučana, brat pokojne Zore

Objavljeno v Primorskih novicah 13. februarja 2010

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…