Preskoči na glavno vsebino

Bogdan Žorž: Razvajamo že dojenčke

“Vzgoja ni znanost, ampak umetnost,” pravi Bogdan Žorž, ki je napisal prvo slovensko knjigo o razvajenosti, “raku sodobne vzgoje”. Otrok ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše, trdi priljubljeni psihoterapevt.
Na predavanjih psihoterapevta Bogdana Žorža (1948-2014) je bila navadno gneča. Tako je bilo tudi, ko je predaval v Kopru. Kakih trideset ljudi je priljubljenega upokojenega psihologa zato moralo poslušati kar na hodniku. Starši, vzgojitelji in učitelji so ga poslušali pozorno, kar nekaj pa si je predavanje tudi snemalo in zapisovalo. Tišino so prekinjale le salve smeha, ko je Žorž navajal konkretne vzgojne primere.
Vaša knjiga Razvajenost, ob kateri ste mi dali intervju že pred desetimi leti KLIK je bila ponatisnjena že trikrat. Ali je razvajenost največji problem pri vzgoji?
“Vedno mi je težko odgovarjati na vprašanja v slogu 'kaj je najbolj ...'. Ne vem, če je razvajenost ključni ali največji problem pri vzgoji. Še vedno me najbolj zabolijo nasilje, zlorabe. Vsega tega je odločno preveč. No, razvajanje je danes vsekakor velik problem, resnejši, kot smo si pripravljeni priznati. Prav zato, ker razvajanje podpira naša celotna družbena stvarnost. Skriva se za otrokovimi pravicami, seveda ne pravimi, ampak tistimi sprevrženimi. Razvajanje je širši družbeni problem tudi zato, ker je v preteklih desetletjih celo dobilo nekak pridih dobrega, pozitivnega. Tako zelo, da ga vse pogosteje celo uporabljajo reklamne agencije za pridobivanje kupcev.”
O razvajenosti se danes ogromno govori
Knjig o razvajenosti ni ravno veliko. Zakaj?
“No, stvari se spreminjajo. Ko sem sam pisal knjigo o razvajenosti, tam okoli leta 2000, skorajda nisem našel strokovne literature, ki bi se sistematično ukvarjala s tem področjem; ne samo pri nas, ampak tudi v svetu. Nekaj je bilo knjig, ki so se v bistvu ukvarjale tudi z razvajenostjo, ampak je niso prepoznavale kot take. Izhajale so iz psihiatričnega zornega kota, psihodinamsko ali psihoanalitično orientiranega. Vsa ta literatura je osredotočena na odnos mati - otrok in na motnje, ki se kažejo, če ta odnos ni zdrav. Psihiatri so opisali celo nekaj sodobnih sindromov teh motenj, recimo sindrom 'puer aeternus', ali sindrom 'Peter Pan'. Resda so pri tem šli globlje v psihiatrično problematiko. Ne moremo vsega tega kar vreči v isti koš z razvajenostjo, vendar sem prepričan, da so vse to le intenzivnejši pojavi, pri katerih igra razvajanje pomembno vlogo. Neposredno o razvajanju pa sem komajda tu pa tam našel kak odstavek v vzgojni literaturi, pa še ta je bil bolj sramežljivo zapisan. V vzgojni literaturi je pač izrazito kraljeval permisivni vzgojni model kot nekak vrhunec stroke ali ideal popolne vzgoje. To permisivno vzgojo je izrazito podprla tudi vsa zahodna politika, in tako je zelo hitro veljalo za nazadnjaško, konservativno, zaostalo in nestrokovno že, če je kdo prehitro omenil postavljanje meja. Kaj šele, da bi pisal o smiselnosti napora, odrekanja in podobno.
No, danes pa se stvari vendarle spreminjajo. Spremljam, kar prihaja na knjižni trg v angleško govorečem delu sveta, in ugotavljam, da v zadnjih dveh, treh letih skoraj vsak teden izide nova knjiga, ki na tak ali drugačen način govori o škodljivosti razvajanja. No, pri nas nekoliko capljamo zadaj, pa vendar opažam pomembne premike, saj ga praktično ni več strokovnjaka, ki bi še prisegal na permisivno vzgojo.”
Razvajenost je rak sodobne družbe, pravite. A vendar radi kot razvajenko postavljate Pepelko, junakinjo iz stare pravljice. Zakaj Pepelka?
Ne Pepelko, Pepelka je bila, je in ostaja primer zatiranega, izkoriščanega otroka. Poučna pa je pravljica o Pepelki s svojim izjemno bogatim sporočilom o razvajanju. Pravljic, ki govorijo o razvajanju in razvajenosti, je pravzaprav zelo veliko, kar kaže, da so se naši predniki zelo jasno zavedali zla, ki ga povzroča razvajanje, in zato razvajanje nikoli v zgodovini ni pomenilo nekaj dobrega, pozitivnega. Pravljica o Pepelki pa je dragocena zaradi dodatnega, izjemnega sporočila, ki sem ga tudi sam dojel razmeroma pozno. V pravljici sami se ob tej znani zgodbi o zatirani, trpinčeni  in izkoriščani deklici, Pepelki, pojavlja še vzporedna zgodba o dveh razvajenkah. Izjemnost sporočila je v tem, da se oboje, razvajanje in trpinčenje z zatiranjem dogajata od iste osebe – Pepelkina mačeha je Pepelko zatirala, trpinčila, svoji dve hčeri pa razvajala. S tem je posebej nazorno pokazano, da sta oba vzgojna pristopa slaba!
Je razvajenost isto kot scartanost ali pomehkuženost?
“Scartanost in pomehkuženost sta lepa izraza, tesno povezana z razvajenostjo. Še več takih, na pol že pozabljenih izrazov poznamo. Scartanost pomeni zasvojenost z nežnostjo, torej bolestno potrebo po nežnosti, ki daleč presega običajne mere. Pomembno je seveda vedeti, da nežnost otrok v obdobju odraščanja nujno potrebuje, tako kot hrano - a v pravih merah in razmerjih - torej spet bi rekli: kot hrano! Pomehkuženost je zelo oslabljena zmožnost za premagovanje napora, za odrekanje, premagovanje bolečine in kar vse je potrebno za soočanje z vsakdanjimi življenjskimi preizkušnjami. Torej je tudi to ena od posledic razvajanja. Razvajenost pa je veliko širši pojem, čeprav scartanost in pomehkuženost vendar povesta bistvene značilnosti razvajanja: otroku nudimo nečesa preveč (nežnosti, pozornosti, materialnih dobrin, prostosti) in nečesa premalo (izkušenj za reševanje problemov, izkušenj za premagovanje napora, za utrditev zmožnosti odrekanja, za sožitje z okoljem).”
Razvajamo že dojenčke
Se torej razvajanje začne že zgodaj, pri najmanjših otrocih?
“Že zelo zgodaj, skoraj dobesedno bi lahko rekli, da takoj po rojstvu. Starši otroka v zdravi želji, da bi ga zaščitili in mu omogočili zdrav razvoj, začnejo preveč varovati. Onemogočajo mu, da bi učinkovito razvijal svoj lastni obrambni sistem. Tudi tu moramo poudarjati iskanje prave mere: otroka morajo starši zaščititi in negovati, morajo skrbeti zanj, mu dajati nežnost, varnost, toplino ... A morajo mu tudi omogočati, da se osamosvaja, da si v procesu odraščanja pridobi vse potrebne izkušnje, ki jih bo kot odrasel človek nujno potreboval. Saj je to tisto, kar nekako pomeni izraz vzgoja, mar ne? Z razvajanjem starši otroka vzgajajo v odvisnosti, v nesamostojnosti. Uči se pač, da te probleme rešujejo drugi.”
Ali je danes sploh še mogoče vzgajati brez razvajanja? Nekoč je bila čokolada poslastica, danes ima za otroka enak status kot krompir. Tudi če doma nimamo čokolade, je škodljivih sladkarij v šoli na pretek: bodisi v šolskih torbah bodisi v avtomatih na šolskih hodnikih ...
“Vsekakor je danes težje vzgajati brez razvajanja kot včasih. Ni pa nemogoče. Še posebej zato, ker raven materialnih dobrin, ki jo dajemo otroku, ni bistvena za razvajanje. Izkušnje nas učijo, da je tudi v zelo dobrem socialno-ekonomskem standardu mogoče vzgajati nerazvajene otroke. Ko govorim o vzgoji za odrekanje, pa bi celo dejal, da je razmeroma visok materialni standard celo bistveno ugodnejši za vzgojo odrekanja. Čemu pa naj bi se naši predniki sploh lahko odrekali? Čemu naj se odreka danes otrok v Zambiji? Saj nič nima! Žal danes zamenjujemo pojma prikrajšanost in odrekanje. Naši predniki so bili v primerjavi z današnjimi otroki prikrajšani za marsikaj. Tudi otroci v Zambiji so prikrajšani za marsikaj. Pri odrekanju pa gre za dejanje notranje izbire. Odrečem se lahko le temu, kar imam. Razvajenec pa misli, da mu vse pripada, zato se ni pripravljen ničemur odreči. Zato je nenehno, kronično razočaran, ker nima vsega. Razvajenec se ne more veseliti tega, kar ima, ampak je razočaran zaradi tega, česar nima.”
Daril je preveč
Kako pa, ko Miklavž pušča darila istemu otroku na več krajih in ko nas prijatelji in sorodniki oblegajo z darili?
“Lep primer, kako je mogoče lepo vzgajati tudi v izobilju, nam ponuja prav praznični čas, čas obdarovanj. Kako lepo je, če otroci dobijo veliko daril! Toda prva past je že tu: otrok se ne more resnično razveseliti darila, če vnaprej ve, kaj bo dobil, če morebiti misli, da je njegova pravica, da dobi to darilo, če je morebiti celo sam določil, kaj mora dobiti … S tem je oropan napetosti pričakovanja, negotovosti, upanja, predajanja željam ... In še nekaj drugega je: ko otrok občuduje vsa lepa darila, ki jih je dobil, ima lepo priložnost, da se nekaterim darilom odreče, da jih odnese na Karitas, Rdeči križ, Unicef ali kam drugam, in jih podari naprej otrokom, ki nimajo take sreče kot on. Mar ni to nekaj najlepšega, kar lahko doživi ob prazničnih dneh, da osreči drugega otroka?”
Kaj pa pomeni razvajenost za otrokov kasnejši razvoj?
“Mali razvajenec je običajno staršem kar v ponos: lep je, zdrav, zgovoren, zna se postaviti zase ... Razen v najhujših oblikah se v zgodnji otroški dobi razvajanje ne kaže zelo očitno. To staršem zamegli pogled, da pravzaprav v najboljših željah, da bi otroka dobro vzgojili, ne opazijo, kako ga razvajajo. Starši razvajenih najstnikov mi pogosto potožijo: 'Ne vem, kaj se je zgodilo, dokler je bil majhen, je bil tak krasen otrok, pravi biser …'”
Posledice razvajenosti verjetni zelo hitro opazijo tudi učitelji?
“Posledice se včasih začnejo kazati že prej, zagotovo pa po vstopu v šolo. Učitelji se pritožujejo, da otrok ne upošteva navodil, ne spoštuje pravil, da je prezahteven, nemiren, nesocialen, nesramen in preveč ugovarja učiteljem ... Starši pogosto teh opozoril niso pripravljeni upoštevati, otroka začnejo še bolj ščititi, ker menijo, da se mu godi krivica - in razvajanje se poglablja. Z odraščanjem pa te težave naraščajo in počasi začnejo postajati žrtve otrokove zahtevnosti tudi starši.”
Prepoved telesnega kaznovanja vnaša zmedo
Pred leti je po šolah potekala velika kampanja zoper telesno kaznovanje. A vendar je pretirano tepežkanje problem le manjšega dela otrok, medtem ko je razvajenost problem skoraj pri vseh. Kako to, da vseeno nikjer ne vidimo plakatov zoper razvajenost?
“S kampanjo proti telesnemu kaznovanju, ki se še dogaja, se vnaša nova zmeda. O zlorabah in trpinčenju otrok bi morali ljudi ozaveščati jasneje in odločneje. Ko govorimo samo o telesnem kaznovanju, izpuščamo druge oblike nasilja, ki so za otroka zelo obremenjujoče, kot sta čustveno in socialno nasilje. Telesno kaznovanje ne pomeni vselej tudi nasilja. Če otroka krcnemo po roki, ko hoče vtakniti prst v vtičnico, je to že telesna kazen. Bomo sedaj preganjali starše zaradi takih vzgojnih prijemov? Veliko bolje bi bilo, če bi odločneje govorili o nasilju in zlorabah in bi tudi poskušali jasneje postavljati meje med nasiljem in zdravim kaznovanjem. No, in z razvajanjem je podobno! Če bi nam bila zares mar zdrava vzgoja, bi morali tudi razvajanje preganjati, saj je enako škodljivo. Ampak kje postaviti mejo kaznivosti, saj vendar vemo, da malo razvajanja res ne škodi. Rad rečem, da imamo stari starši celo neko posebno pravico, da malce razvajamo vnuke, ha, ha. Naj začne sedaj policija preganjati stare starše?”
Katero je najboljše zdravilo zoper razvajenost?
“Zdravilo je prastaro, znano in učinkovito: red, delo, doslednost! Žal mnogi starši tega nikakor niso pripravljeni sprejeti, ampak tudi svoje že odrasle otroke kar naprej razvajajo.”
Ali ste se v vaši praksi velikokrat videli, da so starši to zdravilo uporabili in je učinkovalo?
“Prav te pozitivne izkušnje me vodijo do tega, da celo spreminjam nekatera stališča, ki sem si jih oblikoval v svojem zgodnjem obdobju ukvarjanja z razvajenostjo. Ko starši spremenijo vzgojni slog, ko začnejo jasneje postavljati svoje zahteve in se prenehajo obnašati, kot da so otrokovi sužnji, se tudi otrok razmeroma hitro spremeni. O takih primerih bi lahko napisal več knjig! Včasih sem celo sam presenečen, ker ne pričakujem tako hitrih sprememb, še posebej, ko gre za mladostnike. Kadar pa starši ne morejo v polnosti sprejeti dejstva, da so svojega otroka razvadili, kadar se jim revček smili, kadar za vsako ceno iščejo otrokove motnje in želijo dobiti zdravilno tabletko, pa ni mogoče pričakovati izboljšanja.”
Za vsak poklic imamo šolo, samo za starše ne. Kaj svetujete mladim parom?
“Ta trditev ne drži. Prav vsi smo šli skozi zelo resno šolo vzgoje, saj so nas vse vzgajali. Težava je v tem, da je polpreteklo obdobje z vsiljevanjem permisivnih vzgojnih načel sistematično poskušalo razvrednotiti vso ljudsko modrost o vzgoji. Zato danes mladi starši res potrebujejo nekaj dodatne pomoči, saj so ob vseh teh, tudi nasprotujočih si, vzgojnih napotkih zmedeni. Glejte, danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot so vedeli pred kakim stoletjem največji strokovnjaki. Vendar pa so to teoretična znanja. Izkušnje me učijo, da so najslabši starši tisti, ki rečejo: 'Moji starši so bili zanič starši! Jaz bom delal vse drugače!' In potem poskušajo vzgajati po knjigah, v kritičnih trenutkih pa prevlada izkušnja iz lastne družine, tako da vse skupaj zmešajo v neprebavljivo mineštro. Dobri so starši, ki se poskušajo čimbolj zavedati vsega, kar se je dogajalo v njihovi matični družini, lepega in manj lepega, in poskušajo potem tisto, kar se jim zdi slabo, izboljševati. In še nekaj: danes je veliko želja biti idealni starši. Takih staršev otrok ne potrebuje, otrok potrebuje le dovolj dobre starše.”
Na državo se ne gre zanašati
Zdi se, da je v zadnjih letih veliko predavanj in delavnic za starše v vrtcih in šolah, če knjig o vzgoji niti ne omenjam. Ali država torej stori dovolj?
“Veste kaj, jaz se na državo že zelo dolgo ne zanesem kaj dosti. Pravzaprav je razvajenost tudi to, da čakamo, da bo država rešila vse probleme. Vesel sem vseh tistih, ki jim je mar zdrava vzgoja in ki skušajo za to nekaj narediti. Vesel sem, ko vidim, da je zelo veliko mladih staršev, ki si zares želijo biti dovolj dobri starši.”
Majhni otroci majhni problemi, veliki otroci veliki problemi. A vendar je ključna prav vzgoja v prvih letih, ponavljajo strokovnjaki. Je torej takrat, ko se otrok sreča z drogo, že prepozno?
“Prepozno ni nikoli. Dokler je človek živ, ima možnost kaj spremeniti, popraviti. Vendar pa si moramo biti v nečem na jasnem: vzgojna moč staršev je izjemno velika v prvih letih otrokovega življenja. Potem počasi, a nezadržno upada. V ospredje stopajo drugi dejavniki okolja, vse bolj pa tudi otrok sam. Ko je otrok star 15, 18 ali 20 let, je za kako družinsko prevzgojo običajno res že prepozno. Takrat je osebnost že toliko izoblikovana, da se mora odločati in sodelovati v procesu že otrok sam. Namenoma sem uporabil besedo otrok, ker jo uporabljajo tudi starši, ki v takih primerih iščejo pomoč.”
Veliko poti vodi iz sveta zlorabe drog. Katera je najboljša, najkrajša?
“Najboljše in najkrajše poti ni! Krajše poti so praviloma slabše. Če hočemo najboljšo pot, se je potrebno odločati za daljše programe. Osebno še najbolj podpiram razne komune, ki omogočajo zasvojencu, da gre skozi postopen proces nekake rekonstrukcije svoje osebnosti.”
Začeli smo v prvem življenjskem obdobju, končamo v tretjem. Lani ste postali upokojenec. Se vam je življenje umirilo?
“Nisem opazil, in upam, da še dolgo ne bom! Spremenilo se je le to, da zdaj lahko počnem več stvari, ki jih rad počnem!”
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
ABC: Bogdan Žorž (1948-2014) iz Tabora nad Dornberkom je po diplomi iz psihologije delal na novogoriškem Centru za socialno delo. Podiplomsko se je izpopolnjeval v splošni psihoterapiji in geštalt psihoterapiji. Ustvaril je družinski model terapevtske pomoči za otroke in mladostnike. S soprogo sta več let vodila mladinski dom v Čepovanu, kamor so prihajali otroci v stiski. Napisal je devet knjig, pet za Mohorjevo družbo Celje, štiri pa za koprsko Ognjišče. Po njegovi prerani smrti ostaja za njim spomin na velikega človeka, njegove misli pa so za sovje vzeli mnogi starši in vzgojitelji. Hvala Bogu za tega velikega Slovenca.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…