Poetična psihologija

Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile

(Mohorjeva Celovec, 17,90 evra, 306 str., 2011)

Ko vzamemo v roke psihološki priročnik, pričakujemo suhoparno strokovno besedilo. Včasih tudi dolgočasno in sleherniku mestoma nerazumljivo. Hermetično, če uporabimo strokovno tujko. Knjiga priljubljene psihologinje Alenke Rebula iz Sesljana pri Devinu pa je nekaj povsem drugega. Že prvih nekaj stavkov odkrije drugi avtoričin talent, besedno umetnost. Pesnica svoja psihološka opažanja zapiše z izbranimi besedami, ki tu in tam prehajajo že v liriko. To pa je očitno tudi recept za knjižni uspeh: knjiga Globine, ki so nas rodile, je v zadnjih treh letih doživel že tri ponatise oziroma dopolnjene izdaje. Staviti bi si upal, da tudi ta zadnji ne bo poslednji. Letos je namreč izšla že osma izdaja njenega knjižnega psihološkega prvenca Blagor ženskam (Založništvo tržaškega tiska).

Rebula je proučevalka človeških globin, ki se začnejo v otroštvu. Naše otroštvo je ključ za razumevanje sebe in svojega odnosa do bližnjih. »Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.«

Največji del knjige opisuje razvojna obdobja predšolskega otroka. Prva leta so namreč daleč najpomembnejša za oblikovanje človeka in njegove duševnosti. Neprijetna doživetja iz ranega otroštva lahko dolgo tlijo v nas, a pridejo z vso silo na dan, ko že odrasli doživljamo največje stiske. Zamere do staršev lahko zato ostanejo še dolgo po njihovi smrti, poudarja Rebula. Kljub tem neizprosnim ugotovitvam pa Rebula v vsej knjigi jasno nakazuje tudi smer rešitve. Lahko bi rekli, da je optimistična psihologinja, veliko bolj kot mnogi znani psihologi. Zato namesto Freudovega izraza libido (gon po uživanju, ki ga ljudje velikokrat dojemamo le kot spolno slo) uporablja izraz »razvojne težnje«. Pa tudi sicer veliko govori o potrebi po umirjenosti, miru in počlovečenju odraslih.

Kaj je torej ključ za pravo vzgojo? Rebula tako kot tudi drugi psihologi odgovarja, da recepta ni. Starši morajo namreč spremljati otrokove težnje, dokler se te ne razvijejo v obvladane sposobnosti. Ključ do uspeha je po njenih besedah srečanje z otrokom in vzpostavitev pristnega stika z njim. Sicer pa bi morali, tako Rebula, vprašanje, kaj je dobra vzgoja, vsaj deloma nadomestiti z drugimi vprašanji: »Kako naj omogočimo samoprečiščevanje vzgojiteljev? Kako naj se osvobodimo notranjih senc, prividov in samoprevar? Kako naj izpeljemo kulturno in etično preobrazbo, zaradi katere bo postalo pomembno najprej duševno zdravje vzgojiteljev in šele nato postopki ravnanja z otrokom?«

Starši velikokrat obupujejo nad svojo vzgojo, ker da so vse »zafurali«, saj so otroci vedno prehitro rasejo. A Alenka Rebula odgovarja, da ljubezen oživlja. Prepozno ni nikoli. »Otroci nas vabijo v prerojenje. Vsak dan neslišno ponavljajo, da ni nikoli prepozno za srečanje in da čas za ljubezen še ni minil. Zato je to predvsem knjiga o upanju.«

sorodni članki (psihologija)

Intervju z Alenko Rebula
Dr. Tanja Repič o pedofiliji
Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot (Dddr. +tijan Gostečnik)
Največje zlo niso slabi, ampak idealni starsi (Bogdan Žorž)
Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik (Vili Ščuka)

Objavljeno v tedniku Bonbon 10. majnika 2011