Preskoči na glavno vsebino

Pozor, radioaktivni merjasci!

V Nemčiji vse odstreljene divje svinje testirajo za radioaktivnost
Nemški lovci vsako leto ustrelijo več kot tisoč divjih prašičev, ki so radioaktivni. Zato je država prepovedala uživanje netestiranega mesa divjih prašičev. Največ radioaktivnih merjascev je na jugu Nemčije, opažajo pa jih tudi na Češkem. V italijanskem parlamentu so se lani že spraševali, ali lahko radioaktivna divjad pride tudi čez Alpe. Kaj pa v Sloveniji?
Četrt stoletja po jedrski katastrofi v ukrajinskem Černobilu posledice opažajo nemški lovci. Ti letno odstrelijo tudi več kot pol milijona divjih svinj, ki jih potem vse pregledajo strokovnjaki zaradi vsebnosti radioaktivnega cezija.
Divje svinje so se v zadnjih desetletjih v nemških deželah zelo namnožile. Postale so moteče: ena je v nekem berlinskem parku napadla invalida na vozičku, kakih deset jih je zašlo na avtocesto in jo zaprlo za več ur, trop več kot dvajsetih primerkov teh gozdnih zveri pa se je “sprehodil” tudi po ulicah vzhodonemškega mesta Eisenach.
Koliko bekerelov
Strah med prebivalci je velik, posebej, ker se ne bojijo le čekanov, ampak tudi radioaktivnega cezija, ki ga merjasci nosijo v sebi. Do 600 bekerelov radioaktivne snovi na kilogram svinjine je še dovoljeno. A nekateri, predvsem bavarski merjasci nosijo v sebi nekajkrat več strupenega cezija, tudi do 10.000 bekerelov na kilogram.

Zakaj so radioaktivne prav divje svinje, in to celo 15 let po tistem, ko je poginila zadnja svinja, ki je jedrsko katastrofo tudi sama doživela? Vzrok je prehrana. Divje svinje imajo namreč zelo rade gobe, ki rastejo kakih deset ali 15 centimetrov nad tlemi in so “bogate” z radioaktivnim cezijem 137. Srnjad zato, denimo, sploh ni ogrožena.
Ne(radio)aktivna Slovenija
V Sloveniji so v letih po katastrofi precej merili radioaktivnost gob, ki pa mejne vrednosti, 600 bekerelov, po podatkih Instituta Jožefa Stefana skorajda nikoli niso presegle. A vendarle se postavlja vprašanje, ali je kak radioaktiven merjasec morebiti le prečkal Alpe.
Najprej smo se obrnili na slovenske lovce. Lovska zveza Slovenije, ki šteje kar 22.000 članov, je s problematiko posledic radioktivnosti seznanjena, je za PN zatrdil njihov direktor strokovnih služb Srečko Žerjav. “Na naše kraje je takrat padal dež, zato se je na gljivah in gobah zaznala povečana radioaktivnost,” je povedal. V letih po nesreči so z meritvami natančno spremljali posledice, a niso namerili velikih odstopanj, ki bi bila za zdravje škodljive. Tudi kasneje so preventivno še merili morebitno radioaktivnost pri ulovljeni divjadi, a povečanih vrednosti niso zaznali. Divje živali pa da redno pregledujejo strokovnjaki z ljubljanske Veterinarske fakultete.
Na Veterinarski fakulteti so nam odgovorili, da je sicer res, da pregledujejo divjad, a le poginulo. Pri tem jih zanima predvsem morebitna obolelost divjih živali, meritev radioaktivnosti pa sploh ne opravljajo. Tudi za južnonemške radioaktivne merjasce niso še slišali. Napotili so nas na Institut Jožef Stefan in Veterinarsko upravo kmetijskega ministrstva.
Sumljivi cigančki
Višji raziskovalni sodelavec odseka za reaktorsko tehniko dr. Iztok Tiselj nam je prijazno pojasnil nekaj dejstev. Doktor fizike in magister jedrske tehnike pravi, da so koncentracije radioaktivnega cezija po Černobilu v Sloveniji podobne tistim na Bavarskem. Glede gob, ki jih tudi sam rad nabira, pa jedrski strokovnjak pravi, da “različne vrste gob absorbirajo različne količine cezija”. Največ cezija najdemo v cigančkih ali pšeničnih poprhnjenkah (rozites caperata), pove Tiselj, ki teh gob raje ne nabira. Opozarja tudi na različno sestavo tal ravninske Bavarske in gorate Slovenije. Glede aktualne nevarnosti, da bi se na našem krožniku znašel kak radioaktivni zrezek, pa hudomušno pove: “Letno pojem enega ali dva zrezka divje svinjine. Zato me nič ne skrbi radioaktivnost takšnega mesa, tudi če je desetkrat večja od dovoljene. Če pa bi se takšno meso pojavljalo na mojem jedilniku večkrat tedensko, potem bi občasno prinesel kakšen zrezek v analizo mojim kolegom.” Tiselj sicer tudi opozarja: “Vsekakor je pomembno, da nadzirajo tiste vrste hrane, ki se vsakodnevno znajdejo na našem jedilniku. Doze se namreč seštevajo.”
Uradno poročilo o jedrski varnosti, ki ga vsako leto pripravi državni urad za jedrsko varnost, v zadnjih letih ne navaja več vsebnosti cezija 137 v cigančkih in kostanjevkah, vrstah gob, ki so najbolj izpostavljene. Tudi če količina cezija v gozdnih sadežih nekajkrat presega običajno, je namreč še vedno precej pod dovoljeno mejo, pojasnjujejo strokovnjaki v uradnem poročilu. Divjih prašičev poročilo nikjer ne omenja, verjetno zato, ker se z njihovo morebitno radioaktivnostjo ne ukvarjajo.
In kakšen je odnos države do tega vprašanja? Na Veterinarski upravi kmetijskega ministrstva letno pregledajo devet naključno izbranih živali. Le ena od devetih pa je divja, gozdna žival. Doslej povečane radiacije niso zaznali. V zadnjih letih so pregledali vsebnost cezija in stroncija tudi na dveh (2) divjih prašičih. Pri enemu so zaznali 2,5, pri drugemu pa 0,14 bekerela, kar je zanemarljivo.
Prašičji popotniki
Ker stopnja radiacije ustreljenih divjih prašičev v Sloveniji ni sistematično merjena, bi težko ocenili, ali je kakšen bavarski “radioaktivec” prečkal Alpe. Raziskava s telemetrično ovratnico, ki so jo pred dvema letoma lovci in veterinarji nadeli divji svinji, namreč kaže, kako velik je življenjski prostor merjascev.
Divja prašička z ovratnico, ki so ji nadeli ime Erika, je v manj kot dveh mesecih prehodila okoli 500 kilometrov. Od Mozirja se je odpravila vse do Kranjske Gore, tam šla celo malce čez državno mejo na avstrijsko Koroško, nato pa se vrnila nazaj na jug, vse do Škofje Loke, kjer so jo ustrelili. Do južnonemških gozdov Erika sicer ni prišla, saj bi morala prehoditi še nadaljnjih 220 kilometrov. A prav njena življenjska pot kaže, da je vsekakor precej verjetno, da je v zadnjih 25 letih prišlo do stika med “nemškimi” in “slovenskimi” merjasci. Podatki iz avstrijskih raziskav o radioaktivnem mesu nekaterih tamkajšnjih divjih prašičev, ki so presegali 1000 bekerelov, to hipotezo še utrjujejo.
Kakorkoli že, problem radioaktivnih merjascev ni le muha enodnevnica. Radioaktivni cezij ima razpolovno dobo 30 let, kar pomeni, da ga bo čez pet let pol manj kot ga je bilo ob černobilski katastrofi. Strokovnjaki v Nemčiji zato ocenjujejo, da se problema z radioaktivnimi merjasci ne bodo znebili še vsaj 50 let. Toliko časa pa bi veljalo nekaj pozornosti temu problemu posvetiti tudi pri nas.
besedilo in foto: TINO MAMIĆ
Černobilska katastrofa
26. aprila bo minilo 25 let, odkar je razneslo četrti reaktor jedrske elektrarne v ukrajinskem Černobilu v tedanji Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Najhujša nesreča v zgodovini jedrskih elektrarn je povzročila radioaktivno onesnaženje po vsej Evropi. Več kot polovico vsega radioaktivnega prahu je padlo na ozemlju Belorusije. Svetovna zdravstvena organizacija trdi, da je bilo neposrednih smrti zaradi eksplozije 212, združenje zdravnikov za preprečitev jedrske vojne pa število ocenjuje na več deset tisoč. Černobilska nevarnost še vedno ni odstranjena: betonski sarkofag nad ruševinami reaktorja ni neprodušen, morebitni gozdni požari na nikogaršnji zemlji okoli reaktorja pa bi dvignili velike količine radioaktivnega prahu.
Jedrske eksplozije
Države, posebej jedrske sile, zelo prikrivajo podatke o atomskih poskusih. V drugi polovici prejšnjega stoletja je po navedbah Wikipedije osem držav izvedlo več kot 2000 poizkusnih jedrskih eksplozij. Polovica atomskih bomb je bilo ameriških, zadnjo pa je sprožila Severna Koreja 25. maja 2009. 423 jedrskih poskusov v zraku je najbolj onesnažilo severno poloblo, tudi Slovenijo. Meritve so zaznale tudi izpust cezija v španski železarni v Cadizu (1998) in joda iz madžarske elektrarne v Paksu (2003).
Zelena politika
Ekološke stranke, ki so nastale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so po Černobilu dobile nekaj nove politične moči. Zeleni so sodelovali tudi v nekaj vladnih koalicijah (tudi v prvi slovenski demokratični vladi leta 1990), večje moči pa niso nikjer dosegli. V zadnjih dneh, po nesreči v japonski jedrski elektrarni Fukušima, pa so velik preboj dosegli na deželnih volitvah v nemški pokrajini Baden-Württemberg. Pobrali so dobrih 24 odstotkov glasov. Nemška kanclerka Angela Merkel je že priznala poraz svoje demokrščanske stranke CDU.

Pršut divjega prašiča z nemškim poreklom gotovo ni radioaktiven. Za divjačino iz slovenskih gozdov pa podatkov nimamo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…