Veliki Nick

“Ko ti spodleti, poskusi še enkrat. Če je imel Bog načrt zame, ga ima tudi za vas,” je rekel človek brez rok in nog pred polno športno dvorano Bonifika, ki kar ni mogla nehati ploskati. Mladi Avstralec srbskih korenin je s pripovedovanjem svojih življenjskih izkušenj sprožal salve smeha. Ganjeni so bili vsi. Do solz.

Nick Vujičić, invalid, ki je od rojstva naprej brez okončin,  je prejšnji teden prepotoval Slovenijo. Da je navdušil, opogumil in ganil tisoče, so opazili vsi. Le redki pa so sploh omenili, kaj je najbolj poudarjal in kaj je bil glavni namen njegovega obiska. »Če bom živel 90 let in se bo zaradi mojega pričevanja spreobrnil en sam človek, je bilo moje življenje izpolnjeno.«

Večina slovenskih medijev je Nickovo stalno omenjanje Boga kot pot do življenjskega smisla povsem spregledala. Redki so opazili, da sploh ne gre za za »motivatorja«, ampak predvsem za misijonarja. Tudi v Kopru je bilo kar nekaj poslušalcev, ki so ploskali samo takrat, ko ni govoril o Bogu...

Zakaj se je tak rodil

A prav resno Boga ni jemal niti sam Nick. Starša, Srba, ki sta se v Avstralijo priselila iz Vojvodine, sta mu kot globoko verna kristjana vedno govorila o Bogu. Kot pripadnika protestantske ločine nazarencev sta doživljala preganjanje v takratni komunistični Jugoslaviji. Mala krščanska nazarenska skupnost, ki jo je ustanovil Švicar Jakob Wirz pred 200 leti namreč ne zavrača le političnega udejstvovanja in časti, ampak tudi nošenje orožja. Civilno služenje obezne vojaške obveznosti v Titovini ni bilo možno, oporečniki pa so morali v zapor. To je bil razlog za selitev pod Južni križ.

A tudi tam ju je čakala velika, povse drugačna preizkušnja. Ko je Borisu Vujičiču žena Duška 4. decembra 1982 v Melbournu povila Nicka, sta vstopila v povsem novo življenjsko obdobje. Pastor in medicinska sestra sta bila v začetku obupana: za telesno okvaro njunega prvorojenca ni bilo nobene znanstvene medicinske razlage. Spraševala sta se, zakaj jima je Bog poslal tako preizkušnjo.

Nick pa je bil nanj jezen. »Če si vsemogočen, kot pravijo, zakaj mi ne daš rok in nog? Saj piše v Sv. Pismu, da se nam bo dalo, če bomo le prosili!?« Že kot osemletnik je mami rekel, da bi se najraje ubil. Pri desetih je to tudi poskusil. Hotel se je utopiti v kadi. Primislil si je v zadnjem trenutku, ker staršema ni hotel povzročiti tako velike bolečine. Poslušalci so ob pripovedovanju onemeli. A živahni osemindvajsetletnik je že nekaj trenutkov zatem moral utihniti zaradi bučnega aplavza, saj je pojasnil, da je lažje odraščati brez rok in nog kot brez ljubečih staršev. »Odrastel sem v srbskem domu,« je povedal v tekoči srbščini, kar so poslušalci sprejeli z glasnim odobravanjem. Med govorom je tudi sicer večkrat uporabil kako srbsko besedo, ki je zaradi podobnosti s slovenščino »prehitela« simultano prevajalko. Tudi prevajalka ob Nickovi hudomušnosti velikokrat ni mogla zadržati smeha. Med živahnim pripovedovanjem je namreč uporabljal fraze kot »zašibila so se mi kolena« in »skoraj bi mi roke odpadle od napora«.

»Zdravniki so rekli, da ne bom mogel nikoli hoditi,« je povedal Nick, ki nima rok, namesto nog pa ima le štrclja – enega skoraj neopaznega, drugega pa v velikosti dlani z dvema prstoma. »A poglejte me sedaj. Celo skačem,« je demonstriral z odskokom. Zdravniki mutacije niso znali razložiti ne takrat ne danes. Dali so ji samo ime, tetra-amelia, in ugotovili, da gre za izredno redko obliko bolezni.

Nicku je bilo najtežje mu je bilo, ker ni imel nobenega zgleda. Želel si je, da bi spoznal starejšega invalida z enako napako, ki bi bil poročen in imel otroke, saj bi šele tako lahko verjel, da je kaj takega možno. A ga ni bilo. Danes sicer vemo, da se je s tako boleznijo šest let pred Nickom (1976) na Japonskem rodil Hirotada Ototake, uspešni športni novinar. Zato je bil toliko bolj vesel nedavno, ko je v ZDA srečal malčka brez rok in nog: »Zdaj sem njegov starejši brat.«

Najprej sta skrivnost smisla Nickove drugačnosti dojela starša. Šele pri devetnajstih pa jo je dojel tudi sam. Pomagal si je s Sv. pismom. »Vsaka stiska ima svoj namen,« je povedal v Kopru. In nadaljeval: »Samo pozitivno razmišljanje pa ne bo dovolj.«  Za ljubezen do soseda niso potrebne roke in noge. Nadaljuje s primerom. Obiskal ga je miljarder in se mu v joku  potožil. Ne zato, ker je izgubil pol premoženja. Njegova 14-letna hči se ni mogla pogledati v ogledalo, ker je bila tako nesrečna s svojo pojavo. »Starši tega ne morejo spremeniti. Bog pa to lahko naredi,« je pojasnil Nick Vujičić. Da je premagal depresijo, mu je pomagal Bog s pomočjo Nickove najljubše knjige, Sv. Pisma.

Srečen človek

Danes je Nick Vujičić izredno srečen človek. Počasi in s premolki pove: »Verjamem v Boga. Zato sem bogat. Pa čeprav nimam niti svoje lastne hiše. A sem izjemno bogat.«

Uspešnost živahnega tetraamelika pa lahko merimo tudi s številkami. Poslušalo ga je že nekaj milijonov ljudi v 24 državah na petih kontinentih. V tem trenutku ga čaka 35.000 vabil za gostovanja po vsem svetu. Gostuje tudi v revnih državah, kjer se je srečal s travmatično izkušnjo, saj bi nekatera plemena novorojenčka tetraamelika preprosto izpostavila. Ustanovil je mednarodno neprofitno organizacijo »Life without Limbs« ali po  naše Življenje brez okončin, ki ji tudi predseduje. Preživlja se s svojim podjetjem za motivacijske govore. Hkrati je tudi pridigar Krščanske apostolske cerkve.

V goste ga posebej radi vabijo kristjani in krščanske organizacije. Na sončno stran Alp ga je  povabilo društvo za osebnostni razvoj iz Loga pri Brezovici Zaživi življenje. Društvo za poletje načrtuje izdajo Nickove avtobiografije v slovenščini. Na koncertih pa ga je spremljal stoglavi mladinski pevski zbor Pala, ki deluje v okviru ljubljanske protestantske skupnosti baptistov. Dirigirala je ljubljanska pevka Katarina Bordner, ki je v premoru med pesmimi še podojila svojega malčka. Pri organizaciji pa je bilo poleg slovenskih protestantskih skupnosti tudi več katoliških prostovoljcev. K množičnemu obisku je pomagala tudi razmeroma nizka cena, deset evrov. Poleg petih velikih koncertov na Ptuju, v Kopru, Mariboru, Kočevju in Ljubljani, je imel Nick Vujičić še celo serijo srečanj po šolah in različnih uradih.

Še večji doseg »človeka, ki premika meje« pa vidimo na svetovnem spletu. Spletni portal Youtube je poln vidoposnetkov govorov in dokumentarnih posnetkov iz Nickovega življenja. Samo posnetek z naslovom »Poglej vase, ko si boš ogledal to« si je ogledalo že 19 milijonov ljudi. Ob tem podatku je vsaka beseda odveč.

Vsem Slovencem

Nekoliko se je poučil tudi o slovenski zgodovini. Omenil je Primoža Trubarja in prvo slovensko knjigo. »Kdo jo je prebral, naj dvigne roko!« Tisoči rok v dvorani so otrpnili. Niti ena sama se ni dvignila. »Vsem Slovencom gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa prosim,« so bile prve slovenske natisnjene besede v knjigi, je povedal Vujičić.

V opravičilo je prevajalka povedala, da gre pri Katekizmu iz leta 1550 za staro slovenščino, ki jo najdemo samo v bibliofilskih ponatisih. A Vujičić je dejal, da lahko iste besede najdemo tudi v lepi sodobni slovenščini, saj bibilijo prodajajo tudi pred vrati dvorane. Ljudje so sporočilo dobro slišali – po koncu prireditve je bila stojnica Svetopisemske družbe Slovenije oblegana.

Napeto pa so ga opazovali in poslušali številni otroci. Nick ima zelo rad otroke. Tudi on njega. Povedal je, da je pred dvema tednoma obiskal nekaj družin. Ko se  je ena poslavljala, je dve in pol letna deklica za slovo hotela vse objeti. Slednjič je prišla do Nicka in obstala. Kako naj ga objame, saj on nima rok? Hitro se je znašla: roki je prekrižala na hrbu in se privila k njemu.

Triletnim dekletcem vsi očetje rečejo princeske, pove Nick. A to ni samo besedičenje. Vsi ljudje smo Božji otroci. Njegovi sinovi in hčere. Hči kralja pa je princeska. Tako je razložil Nick, ki si tudi sam želi ustvariti družino. A to se ne bo zgodilo, dokler ne bo srečal dekleta, ki mu je namenjeno, je poudaril. »Ali veste, zakaj sem pri 28. še vedno devičnik?« Posebej mladi poslušalci so dvignili glave v napetem pričakovanju. »Veste zakaj je Bog ustvaril spolnost? Za zakon. Želim si doživeti trenutek, ko bom svojo ženo pogledal v oči in rekel: 'Čakal sem te.' Radi bi svojim otrokom pogledal v oči in jim dejal: 'Čakal sem vašo mamo. In ona je čakala mene'.«

A pravo čakanje bo trajalo še dlje. Ob koncu koprskega večera je s poudarkom počasi izrekel:

 »Komaj čakam na nebesa. Komaj čakam. Tam bo veliko časa za objeme.«

OKVIR

Nick Vujičić, ali uradno Nicholas James Vujicic, je diplomiral iz računovodstva in finančnega poslovanja. Še prej pa sta starša z velikim trudom dosegla, da so ga sploh sprejeli v osnovno šolo, saj so bile za invalide le posebne šole. Nick lahko živi sam, saj se sam tudi obrije, počeše, umije zobe in opravlja celo vrsto hišnih opravil. Je navdušen športnik: plava, igra golf in celo nogomet. Na računalniku s prstoma na nogi doseže neverjetno hitrost več kot 40 besed na minuto.

- besedilo: Tino Mamić                                                                    objavljeno v tedniku Reporter, 11. aprila 2011
- fotografije (v zaporedju od zgoraj navzdol):
Nick s Sv. pismom:
https://picasaweb.google.com/lh/photo/Rpc4WmhOY2QL0TZpCicFWg
Nick kot malček:
http://religiousfreaks.com/2007/02/06/nick-vujicic-a-miracle-of-god/
Nick na rokah:
http://petruccia.wordpress.com/2008/04/28/do-you-think-life-is-hard-check-this-out/