Kulturni boj tudi v zunanji politiki

Ko primerjamo današnje časnike in učbenike s tistimi izpred 30 let, ugotovimo, da se vsebina ni veliko spremenila. Posebej, ko gre za izrazoslovje.

Pustimo ob strani vnebovpijoče primere samocenzure prevajalcev in novinarjev, ko kakšen tuji politik omeni Boga.  Levičarji so kulturni boj vpletli prav v vse pore družbenega življenja. Tako smo 12. julija v vseh medijih (celo v nekaterih verskih) ponovno poslušali o spopadih med protestanti in katoliki na Severnem Irskem. Kulturnobojaši so namreč ta dolgoletni spopad na irskem otoku že davno nazaj razglasili za versko vojno, saj je vera opij ljudstva in kriva za vse slabo na svetu.

Površni opazovalec bo temu oporekal, saj se izraza protestanti in katoliki za nasprotujoči si sili na Severnem Irskem uporabljata tudi v drugih zahodnoevropskih jezikih. Delno imajo prav. A vendar je s Slovenijo velika razlika. Namreč, izraza na zahodu nimata takega negativnega predznaka kot pri nas, in sta vrednostno povsem nevtralna. Hkrati pa zahodni mediji velikokrat na prvem mestu govorijo o  (irskih) nacionalistih in (britanskih) unionistih. Zelo pogosto jih imenujejo tudi (britanski) rojalisti in (irski ) republikanci.  Spor med enimi in drugimi je namreč zgodovinski spor med dvema nacijama.  Irci so v stoletjih angleške nadvlade skoraj povsem opustili svojo keltsko materinščino in prevzeli angleščino. Zato je za Irce namesto irščine postala differentia specifica, po kateri so se ločili od britanskih prišlekov, rimokatoliška veroizpoved. A to ne pomeni, da so zaradi katolištva postali drugačni od protestantskih Britancev. Tudi Wikipedija pravi, da je severnoirski spor etnično-politični konflikt. Raziskave pa kažejo, da se večina prebivalstva identificira bodisi za Irce, bodisi za Britance.

Danes tovrstna terminologija slovenskih medijev postaja pravzprav že komična, saj živimo v razkristjanjenem svetu.  Na Severnem Irskem živi kakih 14 odstotkov ljudi brez vere. Kam jih prištevajo naši zunanjepolitični eksperti, med protestante ali katolike? Med katoliki je večina takih, ki v cerkev zaidejo samo še krstih, pogrebih in porokah. Zaradi katolištva niso v ničemer drugačni od nekatolikov. Desetina katolikov pa se nima za Irce, ampak za Britance. Ali lahko torej tej skupini lahko sploh še rečemo katoliki? Med probritanskim delom prebivalstva je sekularizacija še močnejša. Versko so neenotni tudi zato, ker pripadajo različnim protestantskim cerkvam (največ prezbiterijanski in anglikanski).  

A vsi ti argumenti kulturnobojašem seveda ne pomenijo nič. Zanje je važno samo, kako ostati zvesti hlapci ideologiji. Pa čeprav jo pri življenju drži samo še sovraštvo do krščanstva.

Tino Mamić

Objavljeno v tedniku Demokracija julija 2011