Preskoči na glavno vsebino

Lego-dežela za otroke (in njihove očete)


Z avtodomom v Legoland
Ko zavijemo na parkirišče pred Legolandom, nas presenetijo številne slovenske tablice. Vsak peti parkirani avtomobil se je čez Alpe do zgornjega toka Donave pripeljal iz Slovenije, ocenjujemo takole, čez palec. Popolno presenečenje pa napoči, ko zapeljemo na parkirni prostor za avtodome. Neslovenskih tablic skorajda ni videti. Naš stari avtodom se v družbi samih velikih, sodobnih in zloščenih hišic na kolesih počuti kot starček na maturantskem plesu.
 Zabaviščni park Legoland, ki je mlajši brat danskega izvirnika, so postavili ob Donavo, ki je tu naredila šele kakih 150 kilometrov poti do 3000 kilometrov oddaljenega Črnega morja. Pomembnejši podatek za sodobne popotnike pa je, da je Legoland tik ob avtocesti A8 med Muenchnom in Stuttgartom. Na skoraj 600 kilometrov dolgo pot smo se odpravili konec aprila, malo po odprtju, ko so zaradi začetka sezone cene nižje. Posebej to velja za vstopnino, za katero sicer ena družina težko odšteje manj kot stotaka.
Razmeroma dolge poti v nasprotju z avtodomarskimi priporočili zaradi stiske s časom nismo razdelili na dva dela. Otroci so bili na ta račun malce glasnejši. Še dobro, da z avtoceste niso videli vseh gradov, mimo katerih smo se vozili, saj bi se sicer glasnost še povečala. Prvi daljši postanek smo tako naredili “samo” na parkirišču vaške veleblagovnice nekje na Solnograškem, kot se je pokrajini ob Solnogradu reklo nekoč (danes smo prevzeli nemško ime Salzburg). Tja smo zašli ob iskanju najbližje črpalke. Gorivo je sicer v Avstriji na običajnih cestah cenejše kot na avtocestah. Navigacijska naprava nas je pravilno usmerjala, a kaj, ko je bila prva črpalka zaprta, druga pa ukinjena. Ubogi Garmin tega ni vedel. Ko izgubiš pol ure z iskanjem, si hitro izračunaš, da se verjetno sploh ni splačalo zaviti z avtoceste. Dobra volja pa se posebej otrokom hitro povrne, ko se med kuhanjem kosila posedejo na kolesa in norijo po širnem parkirišču. Kolesa so namreč nepogrešljivi del “obvezne opreme” avtodoma. Ne le zaradi praktičnosti in hitrega premikanja po mestih in kampih, ampak tudi zaradi občutka svobode, ki ti ga daje veter v laseh.
Lego kamp

Na cilj, v predmestje Guenzburga na skrajnem zahodnem delu Bavarske, se pripeljemo drugi dan popoldne. Po Legolandski aleji (Legoland Allee) se peljemo do avtokampa Legoland. Otroci so navdušeni že samo ob vožnji mimo vhoda v park, ozaljšanega z velikanskimi lego kockami. V lego kampu, ki ga krasijo vitezi, princese in druga pravljična bitja v velikosti triletnega otroka, pa jih nihče ne ustavi več. Z ženo naju kocke sicer navdušijo, a še vedno ne toliko kot akcijski popust za vstop v park: za otroke vstopnine ni. Ko opravimo birokratske zadevščine s prijavo v kamp in nakupom vstopnic za park, nastopi težka naloga: v skoraj povsem praznem kampu izbrati primerno parcelo. Po večerjici naredimo sprehod po kampu: kajpada najprej obtičimo v prodajalni lego kock. Prodajajo namreč kocke, ki jih sicer v trgovinah sploh ne najdeš. Neserijske legice imajo seveda svojo, ne ravno nizko ceno. Šele ko je denarnica suha, pa se začnemo zares sprehajati po kampu in občudovati lego skulpture. Vsak zase potihem opazimo, da so kocke trdno zlepljene med seboj. Skušnjava bi namreč utegnila biti prevelika.
Lego grad
Naslednji dan se prav zares odpravimo v Legoland. Za vhodom nas navduši Lego grad, o kakršnem vsakdo, ki se je v otroštvu ure in ure igral z lego kockami, še vedno sanja. Mesto sestavljajo stavbarske mojstrovine v miniaturi. Največ je nemških in svetovnih znamenitosti, med katerimi vozijo ladje, vlakci in avtomobilčki. Tudi Benetke, seveda. Vse narejeno v lego tehniki. Roko na srce, veliko kock je tudi neserijskih, ki jih v trgovini ne moreš kupiti.
Preizkusimo vse atrakcije, kar v visoki sezoni zaradi dolgih čakalnih vrst verjetno ne bi bilo možno. Vozimo se z lego ladjicami in lego vlaki. Pa tudi s pravimi lego avtomobilčki. Uspešna vožnja z avtomobilčkom je ustrezno nagrajena: s pravo pravcato izkaznico za lego-vozniški izpit.
Slovenščino slišimo na vsakem koraku, zato se počutimo zelo domače. Najbolj pa nas navduši gusarska bitka. Piratske ladjice z vodnimi topovi, s katerimi na krožni ciljaš in močiš nič hudega sluteče mimoidoče, so naša najljubša atrakcija. Čeprav mokri do kože se po eni vožnji hitro postavimo spet v vrsto. Čakanje ni niti najmanj dolgočasno, saj so vodni topovi tudi na prostoru za čakanje. Bitka se namreč razvname ne le med posameznimi ladijskimi posadkami, ampak tudi s čakajočimi ali mimoidočimi. Težko bi bilo oceniti, kdo v spopadu bolj uživa: otroci ali njihovi očetje. Sam bi rekel, da slednji. Legoland je namreč uradno namenjen otrokom, dejansko pa mogoče še bolj lego očetom.

besedilo in fotografije: TINO LEGIĆ

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov