Preskoči na glavno vsebino

Lego-dežela za otroke (in njihove očete)


Z avtodomom v Legoland
Ko zavijemo na parkirišče pred Legolandom, nas presenetijo številne slovenske tablice. Vsak peti parkirani avtomobil se je čez Alpe do zgornjega toka Donave pripeljal iz Slovenije, ocenjujemo takole, čez palec. Popolno presenečenje pa napoči, ko zapeljemo na parkirni prostor za avtodome. Neslovenskih tablic skorajda ni videti. Naš stari avtodom se v družbi samih velikih, sodobnih in zloščenih hišic na kolesih počuti kot starček na maturantskem plesu.
 Zabaviščni park Legoland, ki je mlajši brat danskega izvirnika, so postavili ob Donavo, ki je tu naredila šele kakih 150 kilometrov poti do 3000 kilometrov oddaljenega Črnega morja. Pomembnejši podatek za sodobne popotnike pa je, da je Legoland tik ob avtocesti A8 med Muenchnom in Stuttgartom. Na skoraj 600 kilometrov dolgo pot smo se odpravili konec aprila, malo po odprtju, ko so zaradi začetka sezone cene nižje. Posebej to velja za vstopnino, za katero sicer ena družina težko odšteje manj kot stotaka.
Razmeroma dolge poti v nasprotju z avtodomarskimi priporočili zaradi stiske s časom nismo razdelili na dva dela. Otroci so bili na ta račun malce glasnejši. Še dobro, da z avtoceste niso videli vseh gradov, mimo katerih smo se vozili, saj bi se sicer glasnost še povečala. Prvi daljši postanek smo tako naredili “samo” na parkirišču vaške veleblagovnice nekje na Solnograškem, kot se je pokrajini ob Solnogradu reklo nekoč (danes smo prevzeli nemško ime Salzburg). Tja smo zašli ob iskanju najbližje črpalke. Gorivo je sicer v Avstriji na običajnih cestah cenejše kot na avtocestah. Navigacijska naprava nas je pravilno usmerjala, a kaj, ko je bila prva črpalka zaprta, druga pa ukinjena. Ubogi Garmin tega ni vedel. Ko izgubiš pol ure z iskanjem, si hitro izračunaš, da se verjetno sploh ni splačalo zaviti z avtoceste. Dobra volja pa se posebej otrokom hitro povrne, ko se med kuhanjem kosila posedejo na kolesa in norijo po širnem parkirišču. Kolesa so namreč nepogrešljivi del “obvezne opreme” avtodoma. Ne le zaradi praktičnosti in hitrega premikanja po mestih in kampih, ampak tudi zaradi občutka svobode, ki ti ga daje veter v laseh.
Lego kamp

Na cilj, v predmestje Guenzburga na skrajnem zahodnem delu Bavarske, se pripeljemo drugi dan popoldne. Po Legolandski aleji (Legoland Allee) se peljemo do avtokampa Legoland. Otroci so navdušeni že samo ob vožnji mimo vhoda v park, ozaljšanega z velikanskimi lego kockami. V lego kampu, ki ga krasijo vitezi, princese in druga pravljična bitja v velikosti triletnega otroka, pa jih nihče ne ustavi več. Z ženo naju kocke sicer navdušijo, a še vedno ne toliko kot akcijski popust za vstop v park: za otroke vstopnine ni. Ko opravimo birokratske zadevščine s prijavo v kamp in nakupom vstopnic za park, nastopi težka naloga: v skoraj povsem praznem kampu izbrati primerno parcelo. Po večerjici naredimo sprehod po kampu: kajpada najprej obtičimo v prodajalni lego kock. Prodajajo namreč kocke, ki jih sicer v trgovinah sploh ne najdeš. Neserijske legice imajo seveda svojo, ne ravno nizko ceno. Šele ko je denarnica suha, pa se začnemo zares sprehajati po kampu in občudovati lego skulpture. Vsak zase potihem opazimo, da so kocke trdno zlepljene med seboj. Skušnjava bi namreč utegnila biti prevelika.
Lego grad
Naslednji dan se prav zares odpravimo v Legoland. Za vhodom nas navduši Lego grad, o kakršnem vsakdo, ki se je v otroštvu ure in ure igral z lego kockami, še vedno sanja. Mesto sestavljajo stavbarske mojstrovine v miniaturi. Največ je nemških in svetovnih znamenitosti, med katerimi vozijo ladje, vlakci in avtomobilčki. Tudi Benetke, seveda. Vse narejeno v lego tehniki. Roko na srce, veliko kock je tudi neserijskih, ki jih v trgovini ne moreš kupiti.
Preizkusimo vse atrakcije, kar v visoki sezoni zaradi dolgih čakalnih vrst verjetno ne bi bilo možno. Vozimo se z lego ladjicami in lego vlaki. Pa tudi s pravimi lego avtomobilčki. Uspešna vožnja z avtomobilčkom je ustrezno nagrajena: s pravo pravcato izkaznico za lego-vozniški izpit.
Slovenščino slišimo na vsakem koraku, zato se počutimo zelo domače. Najbolj pa nas navduši gusarska bitka. Piratske ladjice z vodnimi topovi, s katerimi na krožni ciljaš in močiš nič hudega sluteče mimoidoče, so naša najljubša atrakcija. Čeprav mokri do kože se po eni vožnji hitro postavimo spet v vrsto. Čakanje ni niti najmanj dolgočasno, saj so vodni topovi tudi na prostoru za čakanje. Bitka se namreč razvname ne le med posameznimi ladijskimi posadkami, ampak tudi s čakajočimi ali mimoidočimi. Težko bi bilo oceniti, kdo v spopadu bolj uživa: otroci ali njihovi očetje. Sam bi rekel, da slednji. Legoland je namreč uradno namenjen otrokom, dejansko pa mogoče še bolj lego očetom.

besedilo in fotografije: TINO LEGIĆ

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…