Lego-dežela za otroke (in njihove očete)

Z avtodomom v Legoland

Ko zavijemo na parkirišče pred Legolandom, nas presenetijo številne slovenske tablice. Vsak peti parkirani avtomobil se je čez Alpe do zgornjega toka Donave pripeljal iz Slovenije, ocenjujemo takole, čez palec. Popolno presenečenje pa napoči, ko zapeljemo na parkirni prostor za avtodome. Neslovenskih tablic skorajda ni videti. Naš stari avtodom se v družbi samih velikih, sodobnih in zloščenih hišic na kolesih počuti kot starček na maturantskem plesu.

 Zabaviščni park Legoland, ki je mlajši brat danskega izvirnika, so postavili ob Donavo, ki je tu naredila šele kakih 150 kilometrov poti do 3000 kilometrov oddaljenega Črnega morja. Pomembnejši podatek za sodobne popotnike pa je, da je Legoland tik ob avtocesti A8 med Muenchnom in Stuttgartom. Na skoraj 600 kilometrov dolgo pot smo se odpravili konec aprila, malo po odprtju, ko so zaradi začetka sezone cene nižje. Posebej to velja za vstopnino, za katero sicer ena družina težko odšteje manj kot stotaka.

Razmeroma dolge poti v nasprotju z avtodomarskimi priporočili zaradi stiske s časom nismo razdelili na dva dela. Otroci so bili na ta račun malce glasnejši. Še dobro, da z avtoceste niso videli vseh gradov, mimo katerih smo se vozili, saj bi se sicer glasnost še povečala. Prvi daljši postanek smo tako naredili “samo” na parkirišču vaške veleblagovnice nekje na Solnograškem, kot se je pokrajini ob Solnogradu reklo nekoč (danes smo prevzeli nemško ime Salzburg). Tja smo zašli ob iskanju najbližje črpalke. Gorivo je sicer v Avstriji na običajnih cestah cenejše kot na avtocestah. Navigacijska naprava nas je pravilno usmerjala, a kaj, ko je bila prva črpalka zaprta, druga pa ukinjena. Ubogi Garmin tega ni vedel. Ko izgubiš pol ure z iskanjem, si hitro izračunaš, da se verjetno sploh ni splačalo zaviti z avtoceste. Dobra volja pa se posebej otrokom hitro povrne, ko se med kuhanjem kosila posedejo na kolesa in norijo po širnem parkirišču. Kolesa so namreč nepogrešljivi del “obvezne opreme” avtodoma. Ne le zaradi praktičnosti in hitrega premikanja po mestih in kampih, ampak tudi zaradi občutka svobode, ki ti ga daje veter v laseh.

Lego kamp

Na cilj, v predmestje Guenzburga na skrajnem zahodnem delu Bavarske, se pripeljemo drugi dan popoldne. Po Legolandski aleji (Legoland Allee) se peljemo do avtokampa Legoland. Otroci so navdušeni že samo ob vožnji mimo vhoda v park, ozaljšanega z velikanskimi lego kockami. V lego kampu, ki ga krasijo vitezi, princese in druga pravljična bitja v velikosti triletnega otroka, pa jih nihče ne ustavi več. Z ženo naju kocke sicer navdušijo, a še vedno ne toliko kot akcijski popust za vstop v park: za otroke vstopnine ni. Ko opravimo birokratske zadevščine s prijavo v kamp in nakupom vstopnic za park, nastopi težka naloga: v skoraj povsem praznem kampu izbrati primerno parcelo. Po večerjici naredimo sprehod po kampu: kajpada najprej obtičimo v prodajalni lego kock. Prodajajo namreč kocke, ki jih sicer v trgovinah sploh ne najdeš. Neserijske legice imajo seveda svojo, ne ravno nizko ceno. Šele ko je denarnica suha, pa se začnemo zares sprehajati po kampu in občudovati lego skulpture. Vsak zase potihem opazimo, da so kocke trdno zlepljene med seboj. Skušnjava bi namreč utegnila biti prevelika.

Lego grad

Naslednji dan se prav zares odpravimo v Legoland. Za vhodom nas navduši Lego grad, o kakršnem vsakdo, ki se je v otroštvu ure in ure igral z lego kockami, še vedno sanja. Mesto sestavljajo stavbarske mojstrovine v miniaturi. Največ je nemških in svetovnih znamenitosti, med katerimi vozijo ladje, vlakci in avtomobilčki. Tudi Benetke, seveda. Vse narejeno v lego tehniki. Roko na srce, veliko kock je tudi neserijskih, ki jih v trgovini ne moreš kupiti.

Preizkusimo vse atrakcije, kar v visoki sezoni zaradi dolgih čakalnih vrst verjetno ne bi bilo možno. Vozimo se z lego ladjicami in lego vlaki. Pa tudi s pravimi lego avtomobilčki. Uspešna vožnja z avtomobilčkom je ustrezno nagrajena: s pravo pravcato izkaznico za lego-vozniški izpit.

Slovenščino slišimo na vsakem koraku, zato se počutimo zelo domače. Najbolj pa nas navduši gusarska bitka. Piratske ladjice z vodnimi topovi, s katerimi na krožni ciljaš in močiš nič hudega sluteče mimoidoče, so naša najljubša atrakcija. Čeprav mokri do kože se po eni vožnji hitro postavimo spet v vrsto. Čakanje ni niti najmanj dolgočasno, saj so vodni topovi tudi na prostoru za čakanje. Bitka se namreč razvname ne le med posameznimi ladijskimi posadkami, ampak tudi s čakajočimi ali mimoidočimi. Težko bi bilo oceniti, kdo v spopadu bolj uživa: otroci ali njihovi očetje. Sam bi rekel, da slednji. Legoland je namreč uradno namenjen otrokom, dejansko pa mogoče še bolj lego očetom.

besedilo in fotografije: TINO LEGIĆ

potopis objavljen v Primorskih novicah 20. avgusta 2011