Preskoči na glavno vsebino

S. Andreja Godnič: Dežela, kjer je zemlja kot nutela

Vedno nasmejana Kraševka Andreja Godnič si je pred tremi leti zavihtela kitaro na ramo in se usedla na letalo za Peru. Po osmih letih čakanja na dovoljenje je slednjič dosegla svoj življenjski cilj. Zaživela je v visokogorskih Andih, v vasi Pucara, ki leži 3400 metrov nad morjem. Oziroma natančneje, nad Tihim oceanom.
Sestro uršulinko Andrejo Godnič (40) smo obiskali v njenem rodnem Komnu. Na borjaču je pazila na tri nečake, ki jih je kar razganjalo od živahnosti. Na dopustu, kakor se uradno imenuje prvi obisk po treh letih dela na misijonu v daljnem Peruju, nima niti trenutka miru. Priljubljena uršulinka dan za dnem po vsej državi organizira predavanja, delavnice, oratorije, srečanja in duhovne vaje. Dela je toliko, da je celo svoj spletni dnevnik (blog) za ta čas zamrznila.
Človeka si takoj pridobi z izrednim smislom za humor in zvonkim smehom, ki ga raztresa naokoli. Ne spominjam se, da bi kdaj spregovorila tri zaporedne stavke brez dovtipa ali šale. Tudi o najbolj resnih stvareh.
Kaj se mora zgoditi, da se Kraševka preseli v višave Andov?
“Že 20 let sem v adrenalinskih položajih. (smeh) Že to, da gre Kraševka med uršulinke, nune, včasih sproža adrenalin. Podobno, kot je bilo ob vstopu v samostan, je bilo tudi ob odhodu v Peru. V sebi stalno čutiš nekakšno žejo. Piješ, a se ne odžejaš. Čutila sem, da sem ustvarjena za neko drugo kulturo. Vprašala sem predstojnice v Rimu, ali bi to šlo.”
Je bilo težko dobiti dovoljenje?
“Čakala sem osem let. Prvo uradno prošnjo pa sem poslala že leta 1996, šest let po vstopu v samostan.”
Da gre Kraševka danes v samostan, je precej redko. Kako se to zgodi?
“Ha, ha. Tega pa res ne vem. (smeh) Po človeško je to res nemogoče. S človeškega stališča sem imela pri 18 letih veliko bolj vabljive možnosti, kot je samostan. A notranji glas je bil močnejši od vseh ponudb. To je božje in ne človeško, tega se ne da razložiti.”
A vendar, poskusite.
“Bila sem na srednji turistični šoli, aktivna v župniji, zaljubljena ... A vedno mi je nekaj manjkalo. Tega ne privoščim nikomur. (smeh) Toliko časa se poglabljaš, tuhtaš in se 'martvaš', da slednjič ugotoviš: Bog te kliče. To je božji klic. Bog te pokliče in ti pustiš vse, da greš za njim. To pomeni tudi tveganje. To ni podobno karieri ali poroki, kar je 'preverjeno'. Ko pa ti Bog reče, da boš srečen, se ti zdi, da je to kot slab vic, nemogoče. A vendar začutiš, da lahko narediš ta korak in se odpoveš vsem sanjam in načrtom. To je bilo zame zelo težko. Misijonski klic pa je bil kot klic znotraj klica. Povsem isto kot prvič. Ko sprejmeš tveganje in prideš v novo okolje, pa začutiš, da je to tisto pravo. Ne čutiš več tiste žeje po nečem neznanem in čutiš se izpolnjenega.”
V laičnem jeziku bi temu rekli vrhunec kariere?
“Ja, tako nekako.”
In kako je to videti od blizu?
“Ha, ha, ha. Iz slovenskega zornega kota je ta vrhunec kariere malce beden, saj še stranišča nimam. (smeh) Živim v perujskih Andih, v bližini mesta Huancayo, v vasi Pucara s 1500 prebivalci, v župniji, ki ima devet podružnic. Te vasice so tudi na višini več kot 4000 metrov. Ko sem prišla, sem nadomeščala župnika, ki ga takrat ni bilo.”
Kakšen je vaš delovni dan?
“Zjutraj imam meditacijo, nato zmolimo hvalnice s sestrami in pozajtrkujemo. Poklepetamo seveda tudi. Potem sedem v kombi in se odpeljem do podružne vasi. Tam odklenem župnijsko hišo in okoli devetih začno prihajati ljudje. Eni pridejo zaradi administrativnih zadev, kot so potrdila o krstu ipd. Drugi prihajajo zaradi družinskih težav. To je lahko alkoholizem ali pa tudi preprosto dejstvo, da so jim ukradli edinega vola. Z nasvetom ali prevozom lahko pomagam tudi pri zdravstvenih težavah. Radi mi pripovedujejo tudi o duhovnih stvareh in vprašajo za mnenje. Velik pomen ima tudi izobraževanje. Sestre jih učimo vse, od angleščine do kitare. Včasih pridejo ljudje tudi zaradi duhov, ki strašijo. Potem grem to pogledat in preverit, za kaj gre. Neka gospa je prišla k meni po sinovem samomoru. Da jo sinov duh straši in prebuja. Skupaj smo šli v hišo in se pogovorili. Prišli smo do korenin. Sinu samomora niso odpustili, zato ga globoko užaljeni obsojajo. Naredili smo obred sprave, o čemer govori tudi psihologija. Dali so za mašo, in zdaj spančkajo kot dojenčki.”
Za hobije verjetno ni časa? Vaša ljubezen je bil turizem.
“Pravzaprav imam hobi. Znanje o turizmu, ki sem ga dobila v Izoli, mi danes pride prav, saj se tudi ti kraji turistično razvijajo. Vsak, kdor se odpove svojim turističnim genom, prejme stokratni turizem v čisti obliki. V naši okolici je veliko arheoloških najdišč in etnoloških posebnosti. Plemena in kraljestva so se dolgo upirala Inkom. Šele zadnjih 30 let pred prihodom konkvistadorjev so jih Inki zavojevali. Sanjamo o turi s konji za turiste. Redno prihajajo študentje antropologije iz glavnega mesta Lime in gremo skupaj kaj raziskat. Pospremim jih v oddaljene vasi, kjer ljudje še vedno živijo povsem po starem: s starimi rituali in predkrščanskim verovanjem. Zelo pestro je.”
Je krščanstvo v Andih drugačno od evropskega?
“Imamo klasično liturgično leto s krščanskimi prazniki kot ves svet. Razlika pa je, da smo mi za pol leta zadaj. Naš koledar in življenjski ritem sta drugačna. Tako kot v času Inkov se naše leto začne junija. Uradno sicer ne, a ko pogledam življenjski ritem po vaseh, je začetek leta 24. junija. Takrat imamo veliko pobožnost svetega Križa. Vsaka vas ima na robu postavljen velik križ. Naš je zelen, sedem metrov visok. Postavimo ga vsako leto na novo. Nekoč so bile to t. i. poganske višine, danes pa je križ kot zaščita vasi. Pred prihodom Špancev je imel vsak pomembnejši hrib svojega duha, apuja. Da bi jim vaščani izkazali hvaležnost, jim darujejo. Ritual 'pagapuja' se je ohranil vse do danes. V andskem verovanju ni agresivnosti, kot je kazen za greh ali nagrada za dobro delo. Ljudje so apuje hoteli pridobiti na svojo stran z darovi. Neke vrste podkupovanje, da si pridobiš zaščito. Ljudje ne prosijo za konkretne stiske in ne postavljajo zahtev. Do apujev gojijo veliko spoštovanje. Ko greš prvič na njivo, opraviš obred. Mater Zemljo, ki jo doživljajo kot živo, prosijo, da jim dovoli obdelovati njivo. Imajo zelo integralen, celovit način življenja, ki je zemlji prijazen in zato zelo ekološki. V praksi sicer še vedno najdemo ljudi, ki onesnažujejo. A vendar je spoštljivost do narave zelo globoka. Če v španščini rečeš 'falta respeto', kar pomeni, da je bil nekdo nespoštljiv, je to veliko veliko močnejša beseda kot v slovenščini. Latinska Amerika je globoko verna. Vsi verjamejo v Boga. Povsem običajno je, če predsednik - sicer socialist - reče, da je Bog z nami in da smo mi njegovi.”
Ali so Evropejci v Ameriko sploh prinesli kaj dobrega? Posebej če pomislimo na grozovit genocid? Ali ne bi bilo bolje, če Evropejci sploh ne bi prišli tja?
“Vsekakor. Sama sem samo tri leta v Peruju. A že ta dežela je tako velika, da jo težko spoznaš. Toliko zgodovine in kulture. Zelo malo vem o tem. Lahko govorim samo o svojih občutkih, saj nisem zmogla še vsega predelati. (smeh) Vprašati se moramo, kakšno vlogo je pri osvajanju Amerike imela Cerkev. Odgovor je klasično preprost, saj se ponavlja skozi vso zgodovino. Imamo dve struji v Cerkvi. Ena podpira oblast, druga pa se bori za ljudi in njihove pravice. Vsak človek ima namreč pravico živeti dostojno življenje. Razlika pa je tudi med zavojevalci v Latinski Ameriki in tistimi v Severni. V Peruju so se takoj, že v prvi generaciji, začeli poročati z domačinkami. Tudi ko je šlo za črnske sužnje. Neverjetno, a poglejmo prve tri perujske svetnike. Prva je Rosa iz Lime, hči španskih osvajalcev. Drugi, San Martin de Porres, je temnopolt, saj je sin Španca in črnke. Tretji, Santo Toribio de Mogrovejo, pa je v Španiji rojeni belec, ki se je prvi naučil indijanskega jezika kečua in prepotoval in raziskal vse Ande. Kot škof je naročil prevod katekizma v jezik kečua in duhovnikom naročil strpnost do indijanske kulture. To so trije povsem različni svetovi, ki dokazujejo, da je bila božja beseda v Peruju zelo rodovitna. Domačini mi pojasnjujejo, da je želja po Bogu prevladala in premagala agresijo evropskih osvajalcev. Že Inki so imeli v prestolnici Machu Pichu (pred kratkim smo praznovali stoletnico odkritja) tempelj treh oken za tri božanstva: Bog Stvarnik (Hanan Pacha), Bog Srednik (Uku Pacha) in Bog Posvečevalec (Cay Pacha). Krščanstvo pa ima sveto Trojico, zato je lahko njihovo vero vzelo kot temelj in jo nadgradilo.”
Včasih so misijonarji stara verstva zatirali ali preoblikovali. In danes?
“Ko sem prvič šla z domačini strašit neko jezero, se mi je to zdelo povsem nerazumljivo. Drugo leto mi je postalo zanimivo, ker mi je odkrilo njihovo razmišljanje. Tretje leto pa sem ugotovila, da o vsem tem nimam pojma. (smeh) Sama zelo težko odgovarjam na tako vprašanje. Nekdo, ki je v misijonih že 20 ali 30 let, bi mogoče to znal bolje povedati. V treh letih sem ugotovila, da potrebujem čas, da bom lahko začela dojemati njihov miselni svet. To je zame velika ovira, če hočem obuti njihove copate. Ne morem, ne smem in ni prav, da s svojimi kriteriji analiziram njihove navade in si ustvarim mnenje. To bi bilo nasilje. Misijonska metoda zahteva, da najprej poskušam samo opazovati. Ko vidim, da smo si različni kot dan in noč, pa nastopi druga stopnja: pustim jih, da oni mene 'evangelizirajo'. Jaz imam neko izkušnjo Boga, a hkrati verjamem, da imajo oni svojo. Bog že deluje v njih tudi brez mene. Zato moram dovoliti, da začnem dojemati Boga na njihov način. Mogoče sicer v nedeljo ne gredo k maši, ampak hkrati delajo in živijo z Bogom. Zato si lahko medsebojno podelimo izkušnjo Boga. Spreminjamo se vzajemno.”
Andi so znani po koki. Jo domačini še vedno žvečijo?
“Ljudje so izredno delavni. Znajo se sicer tudi zabavati, saj je vsaka dva meseca fešta, ki traja ves teden. To je res žur. (smeh) Koka je staro zelišče, še iz predinkovskih časov. Zemlja v Andih je drugačna od naše. Težka, mastna, podobna nuteli. Od devetih do petih je treba na tej zemlji delati. Pred začetkom dela se moje stare 'bakice' posedejo v krog, si iz posušenih listov koke naredijo kroglico in jo dajo v kot ust. Med delom jo žvečijo in počasi srkajo sok. Zakaj? Tako ne čutijo lakote, da jim malce adrenalina in jih hkrati malo otopi. To je obred. Tudi bdenje pri mrliču ali pogreb sta povezana s koko. Enkrat mesečno imamo 'rabuto', ko se zbere vsa vaška skupnost. Vaški starešina mora nabaviti kokine liste za vse. Starejši veliko žvečijo, mlajši vedno manj.”
Zakaj ta razlika?
“Mlajši niso več toliko na njivah, ampak mnogi delajo ali študirajo v mestu. Njihov urnik je zelo pester in ni tako monoton kot osemurno kopanje na njivi. Zraven pa je tudi napor, saj je za učinek treba kar precej žvečiti. Zato mladih ne prepriča več.”
Kakšne so posledice žvečenja koke?
“Mnenja so sicer različna. Sama vidim ljudi, ki žvečijo koko vsak dan. Imajo steklen pogled, veliko je tudi raka na želodcu. Količina opojnih snovi v listu koke je v primerjavi s kokainom neznatna. Če si kdo želi priti na obisk k meni, da si bo lahko v vsaki trgovini kupil list koke in se ves dan zadeval, se to ne bo izšlo.” (smeh)
Kaj pa maca, ki je v zadnjih mesecih pri nas izredno priljubljena? Poznam dekle, ki ji je napitek pomagal uravnati menstruacijo, in žensko, ki se je začela ob pitju hitro rediti.
“No, reče se ji maka, le napiše se s 'c'. Pri nas je prehranjevanje drugačno. Brez maščob. Večina nima niti štedilnikov. Ogromno je žitaric. Poleg 3000 vrst krompirja, seveda. (smeh) Maka je posebno hranljiva žitarica. A vendar ni kaka energetska bomba. Še vedno imamo redbul. (smeh) Domačini zelišča dobro poznajo in veliko uporabljajo. Maka je samo ena od običajnih žitaric.”
Obiskov iz Slovenije nimate veliko?
“Nasprotno. Vsako leto prihajajo študentje prostovoljci iz društva Pota, ki si sami plačajo letalsko karto in pridejo pomagat. Pomagajo pri pouku, imajo delavnice za otroke, oratorije. Malo je pri tem tudi turizma, a ne preveč.”
Ali imajo to možnost tudi starejši?
“Seveda. Podobnih organizacij prostovoljcev je ogromno. Za velike in majhne. (smeh) Če bi kdo rad prišel pomagat in ima dovolj zdravo srce za življenje na 4000 metrih nadmorske višine, naj v spletni iskalnik vpiše 'expandperu.org' in si pogleda ... Dobrodošli!”
.....................................................................ABC: Andreja Godnič
Sestra mag. Andreja Godnič se je rodila 6. avgusta 1971 v Gabrovici na Krasu. Po srednji turistični šoli je vstopila v uršulinski red. Diplomirala in magistrirala je iz teologije. Po večnih zaobljubah je leta 2000 prvič šla v Peru za pol leta. Kot redovnica se je posvečala mladim, bila pa je tudi predstojnica samostanskih skupnosti v Mariboru in Škofji Loki. Trenutno je na obisku v Sloveniji, septembra pa se vrača v Peru.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…