Preskoči na glavno vsebino

Svobode se ne proda niti za vse zaklade sveta (Dubrovnik)

Noga, ki je v klancu do konca tiščala plin našega avtodoma, je nenadoma sama zdrsnila s pedala. Prekrasen razgled na Dubrovnik me prevzame. Z veliko težavo nogo prisilim, da spet pritisne na pedal za plin, in na prvem izogibališču se ustavimo. Živa razglednica: bleščeča belina mesta, ki se stiska med temnomodrim morjem in strmim kamnitim pobočjem, poraščenim s temnozelenim grmičevjem in šopi rumenih cvetic.
V Dubrovnik smo se pripeljali z juga, po dveh tednih pohajkovanja po Črni gori. V bližini mesta najdemo v kraju Srebreno majhen avtokamp. Dva dni skoraj samo počivam. Osvežujoča in kristalno čista voda, kljub mivki in parkiranim čolnom. Veliko olajšanje čutimo tudi, ker ni več treba natančno preverjati poštenosti vsakega natakarja. Starejša otroka sta venomer v vodi, najmlajši še ne enoletnik pa ostaja trdno na kopnem. Trmasto, pravzaprav. Ko mu pomočim noge v resda junija še malce hladni južni Jadran, glasno zagodrnja in protestira ob vsesplošnem hahljanju ležečih na plaži. Spočiti nadaljujemo pot proti Dubrovniku.
Dubrovnik v cvetju
Že takoj po izvozu z jadranske magistrale človeku postane jasno, zakaj taka turistična slava tega mesta-republike: ogromno cvetja, bujni oleandri in košate bugenvileje, ki se jih ženski del ekipe kar ne more nagledati. Tu vijolične lepotice, ki jim vedno znova pozabim ime, v višino presegajo tudi več nadstropij. V mestu najdemo urejeno, čisto in poceni parkirišče. Za uro parkiranja v najprestižnejšem turističnem mestu Jadrana odštejemo manj kot evro.
Za avtodom je enaka cena kot za avtomobil. V nasprotju s prakso bližnjih črnogorskih mestnih parkirišč, kjer je ura parkiranja za avtodom tudi nekajkrat dražja od cene za avtomobil. Edina napaka, ki pa je povezana z geografskimi danostmi, so stopnice, ki vodijo do obzidanega strogega središča mesta. Kako bi to oviro premagali invalidi z vozički, ne vem. Mi pa smo zaradi prenašanja otroškega vozička na poti nazaj dihali na škrge. Kot da ne bi tovorili plastičnega otroškega vozička, ampak železnega rudarskega.
Zgodovina svobode
Prelepo mesto, kamniti konglomerat slavne zgodovine z vrsto obzidij, ki se že prav nepregledno pnejo eno čez drugega, je paša za oči slehernika, za zgodovinarja pa paradiž. Dubrovnik je bil svoja država, srednjeveška republika, ki je kljubovala vsem turškim sultanom, Beneški republiki in Avstriji. In tolikokrat poudarjena glavna ideja, ki jo je uničil šele Napoleon s svetovno armado za zeleno mizo: LIBERTAS. Spomnim se, kako smo se na fakulteti učili o številu oslov v posameznih karavanah, ki so prihajale v Dubrovnik. Nismo razumeli, zakaj bi se tega morali učiti. Danes, ko se o tem delu zgodovine ne spomnim skorajda ničesar več, pa vem, zakaj bi bilo dobro vedeti vse podrobnosti o karavanah. To ti da plastičnost, da si predstavljaš obseg trgovanja in samega mesta.
Mesto Dubrovnik leži na dalmatinskem jugu, kakih 300 kilometrov stran od nas. Do njega vodi jadranska magistrala, cesta tisočih ovinkov, saj je obala zelo razčlenjena. Nova avtocesta, ki pelje v Dalmacijo pa Primorcem pride prav le, če na pot odpravimo mimo Ljubljane in Zagreba.
V zgodovini je Dubrovnik slaven zaradi svoje države, republike. Dubrovniška republika je država z najdaljšim trajanjem na južnoslovanskem prostoru. Neodvisna je bila namreč točno 450 let. S sosedami in velesilami je vedno znala obdržati vse glavne atribute lastne državnosti. Dubrovniška republika je tako vedno ohranila svoje ozemlje, državljanstva, denar, zastavo in zunanjo politiko. Še danes se spomin nanjo ohranja v hrvaškem grbu, v katerega kroni najdemo dubrovniški simbol.
Dubrovnik je bil najprej bizantinsko trgovsko mestece, ki je živelo predvsem od pomorstva. Z ladjami so pluli daleč po Sredozemlju, kupovali blago in ga nato iz Dubrovnika vozili v gorato zaledje Balkana in Srednje Evrope. Okolica mesta pa je bila naseljena že v prazgodovini.
Po zlomu beneške republike  v vzhodnem Jadranu je Dubrovnik še bolj zaživel. Dubrovčani so zato hoteli priznati nadoblast ogrsko-hrvaškega kraljestva, a le, da bi dobili vojaško zaščito. Sami pa so ostali gospodarsko popolnoma neodvisni in ... bogati.
Kljub plačevanju vojaške zaščite ogrsko-hrvaškemu kralju, je mesto, denimo, ohranilo svoje konzulate po vsem Sredozemlju, ki jih je bilo več kot 70. Od Lizbone do Aleksandrije in od ukrajinske Odese do Tripolija v Libiji. Eno predstaništvo so imelu tudi v »našem« Trstu.
Mestne oblasti bi lahko za vstop v mesto mirno zaračunavale vstopnino, saj gre za pravi muzej na prostem. Med sprehodom po Stradunu mi v spomin in ušesa pride stara skladba Tereze Kesovije o tej široki glavni mestni ulici, prekrasni svetleči se beli promenadi. In ko zvon mestne ure odbije, mi v ušesih zazveni refren njenih “dubrovačkih zvonova”.
Cerkva in spomenikov je preprosto preveč, da bi jih lahko tu naštevali. Omenimo le nekaj biserov. Za ogled knežje palače, v kateri je po mesec dni noč in dan živel in delal vsakokratni vladajoči knez, nimamo dovolj denarja: plačilnih kartic ne sprejemajo, evrov pa tudi ne, kljub zasoljeni ceni. Petdesetak kun (dobrih sedem evrov) za odraslega in pol toliko za vsakega otroka. Zato si raje za precej manj denarja pred veličastno palačo med katedralo in cerkvijo sv. Blaža privoščimo kavo in sladoled.
Oblegani biser Unesca
Sveti Vlaho, ali po naše sveti Blaž, je patron in zaščitnik Dubrovnika. K njemu so se v cerkvi svetega Vlaha priporočali v vseh vojnih vihrah. Zadnjič je bilo to med srbsko agresijo, ko je srbska in črnogorska vojska obstreljevala mesto. Zadeli so tudi znamenito katedralo.
Dubrovnik je zadnjo vojno preizkušnjo preživel nedavno v srbski vojaški agresiji na Hrvaškem. Niti zaščita Unesca in Združenih narodov ni pomagala. Biser svetovne arhitekture je pred mednarodno javnostjo bil zakrit v dim. Bombardiranje so prenašal e televizije vsega sveta. Srbske bombe in granate so poškodovale tudi več sto let stare stavbe in ulice.
Zgodovinsko jedro mesta je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. V času srbske vojaške agresije na Slovenijo in Hrvaško se napadalci na neprecenljive zgodovinske spomenike niso ozirali. O silovitosti srbskega barbarizma pričajo podatki o škodi na nekaterih najpomembnejših spomenikih. Frančiškanski samostan je zadelo 37 granat in povzročilo pravo opustošenje. Podobno je bilo v dominikanskem samostanu. Na kupoli stolne cerkve je po bombardiranju zazijala velika luknja, del strehe se je porušil, močno je bilo poškodovano pročelje.
Posebej dramatični so bili decembrski dnevi leta 1991. V bombardiranju mesta je bilo ubitih več kot 150 neoboroženih meščanov, 20.000 prebivalcev pa je moralo v naglici zapustiti svoje domove, ki so jih srbski agresorji takoj zatem požgali in porušili.
Zavetnik mesta Sveti Blaž je še edini pomenil upanje meščanom, poskritim v kleteh. Molitev je bila uslišana po dolgih treh mesecih obleganja.
Etika
Človeka še danes navdušuje tudi dubrovniška etika, poštenost njihovega trgovanja, zaradi katerega so zasloveli in obogateli. Nad ložo palače Sponza (1522), neke vrste zakladnico republike, piše: “Prepovedano nam je goljufati in krivo meriti. Ko tehtam blago, sam Bog tehta z mano.” V latinščini, kajpada.
Dubrovnik obiskovalca prevzame zaradi svetosti, ki so jo pripisovali svobodi. Geslo, ki je vklesano v kamen nad vhodom trdnjave Lovrijenac, bi si morala dati nad porton vsaka hiša: “Non bene pro toto libertas venditur auro.” In po naše? Svoboda se ne proda niti za vse zaklade sveta. Prevod je seveda moj in ne ustreza povsem, a rima je vendar rima.
Mogočno obzidje opazujemo samo od spodaj, saj bi bilo vzpenjanje z otroškim vozičkom po ozkih stopniščih v tisti vročini podobno poskusu samomora. “Tako ali tako si moramo kaj pustiti za prihodnjič,” me polna optimizma razvedri moja draga.

Sv. Blaž varuje glavna mestna vrata z dvižnim mostom.

Najlepši pogled na Dubrovnik se odpira kar z jadranske magistrale.
V tej palači je moral dubrovniški knez živeti dan in noč.
Bleščeče bel kamniti zvonik z uro na Stradunu.


Besedilo in fotografije:
TINO MAMIĆ

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji