Slovenski kardinal v Gorici (Alojzij Ambrožič)

Danes so k večnemu počitku položili kardinala dr. Alojzija Ambrožiča. Pokojni torontski nadškof je natančno 100 let po smrti prvega prvega slovenskega kardinala Jakoba Missie, ki je bil nadškof v Gorici, obiskal to starodavno mesto ob Soči.

To je bilo v mesecu marcu leta 2002. Na srečanju z mladimi Slovenci in Italijani jih je povabil na svetovni dan mladih tistega poletja v Torontu. Dvodnevno srečanje je mladine z obeh strani državne meje je potekalo v dosledni dvojezičnosti, kar je vredno pohvale, saj je slovenščina na podobnih srečanjih zastopana bolj simbolično.

Takrat je nastal tudi naslednji pogovor s kardinalom, ki sta ga povzela Jurij Paljk in Tino Mamić in je bil objavljen v reviji Ognjišče (št. 4-2002).

Kakšno je bilo vaše prvo srečanje s Svetovnim dnevom mladih? 

Moje prvo srečanje s svetovnim  dnevom mladih je bilo v ameriškem Denverju leta 1993. Udeležil sem se ga z malce skepse, dvoma. Tam pa sem odkril neki novi svet, na katerega sem skoraj pozabil. Ne zato, ker so oni mladi, jaz pa star. Vsa moja teološka vzgoja in vse moje teološko delo sta zelo abstraktna. To nam krni občutek za konkretno in za simbole. Prav simboli nam namreč govorijo veliko bolj zgovorno,  kot se tega zavedamo. Pod te simbole spadajo tudi romanja in božje poti, kar je vedno bilo del krščanskega življenja. Zame je zgodovinsko zanimivo dejstvo, da se je cesar Jožef II. proti  koncu 18. stol. v duhu razsvetljenstva boril proti božjim potem. Tudi v Cerkev po drugem vatikanskem koncilu je prišla nova »razsvetljenska« miselnost, ki pa je drugačna od prej omenjene. Svet, ki ga ustvarjajo mladi, me je pritegnil, posebej pa me je prevzelo navdušenje, domišljija, živahnost in upanje mladih. Takrat sem prvič pomislil na svetovno srečanje mladih v Torontu, ki se sedaj približuje.

Zakaj ste se odločili, da obiščete Gorico?

Povem vam po pravici – grem pač tja, kamor me povabijo. Goriški nadškof me je povabil sem. Prišel sem v Rim po uradni dolžnosti na srečanje vatikanskega sveta za kulturo,  in ker do Gorice ni tako daleč, sem »skočil«še sem. Sicer pa imam z Gorico že dolgoletne stike. Prvič sem bil tukaj leta 1958. Bil sem begunec, otrok družine, ki je leta 1945 bežala na Koroško. Iskal sem stike s Slovenci in jih našel za mejo na Koroškem in tu na Goriškem.

Svet hrepeni po miru, pri tem pa za orodje uporablja vojno. Kaj lahko stori Cerkev pri tem?

Vse vojne so orodje. Cerkev nima politične moči; lahko poseže na diplomatski ravni, nima pa vojaške moči. Cerkev se na eni strani zdi vedno šibka, ker kot država nima svoje vojske. Z druge strani pa vedno ve, kaj hoče. Njeno temeljno sporočilo je vedno isto in oblikuje človekovo vest. Kaj npr. lahko naredim spričo palestinskega vprašanja? Lahko sočustvujem z ljudmi, ki trpijo, upam, da bi se vzpostavil mir. Po svojih močeh pa podprem šole, bolnišnice itd. Cerkvi vedno ostane duhovna in kulturna moč.  

Kaj sodite o razlikah v izražanju vernosti med starejšimi in mlajšimi? 

Mlajši so me v Denverju izredno presenetili. Ob njih sem začrtal svoje meje, omejenost moje formacije. Za nas, pripadnike starejšega rodu, je bila živa tradicija nekake ljudske vernosti. Osebno menim, da bogoslužje danes ne pritegne dovolj osebno; v njej je veliko neosebnega. Seveda moramo z zanosom poudarjati pomen skupnosti, toda pri tem tvegamo, da oseba Jezusa Kristusa včasih izgine. Ravnovesje ni nikdar popolno. 

Mladi so prav tako kot mi zaznamovani z izvirnim grehom; tudi pri njih torej ni vse idealno. Odkril pa sem, da so, kot pravimo pri nas, "good kids", želijo biti dobri, želijo kaj narediti, kaj zgraditi. To je njihov svet. Navsezadnje so naši otroci, odvisni so od nas. Cerkev doživljajo na drugačen način. To je njihova Cerkev. Zanimivo je, da so bili skoraj vsi časnikarji v Denverju v začetku skeptični. Ob stiku z mladimi pa so se ali spreobrnili ali pa se prestrašili... 

Kako potekajo priprave na svetovni dan mladih v Torontu?

Priprave so sistematične. Povedati moram, da se vanje vključene razne vlade: zvezna, pokrajinska in mestna. Vse zelo dobro sodelujejo z nami. Pomembno vlogo igra tudi policija, ki ima pri takem dogodku veliko odgovornost. Šef policije v Torontu, ki je po rodu Furlan, je zelo dober organizator in dober katoličan. Mladi bodo morali v Torontu jesti in spati. Zato skušamo najti družine, ki bi jih sprejele na svojih domovih; prespali bodo tudi po šolah, v velikih šotorih itd. Cela vrsta ljudi dela na tem projektu tudi do 20 ur na dan.

Kje vidite vlogo mladih v Cerkvi?

Preprosto – v mladih laikih, ki postajajo brez dvoma vedno pomembnejši. V današnjem razkristjanjenem svetu so prav krščanski laiki prisotni v medicini, politiki, trgovini, znanosti itd. Laiki odločajo o teh stvareh dan za dnem. Postavljeni so pred izbire, korupcija je povsod prisotna. Pomembno je, da so pošteni v konkretnih življenjskih situacijah.

Pogosto slišimo očitek, da so srečanja s papežem zunanja srečanja brez vsebine... Kaj mislite vi? 

To so romanja. Če se gleda zviška, se dosti ne vidi. Zanimivo pa je, kar sem že povedal, da so bili časnikarji v Denverju na svetovnem dnevu mladih na koncu vsi navdušeni nad dogodkom. Isto se je ponovilo v Parizu. Naši mladi so bili zelo veseli, da so lahko šli pred leti v Denver. Srečni so bili, ker so spoznali, da je lepo biti katoličan, lahko so pokazali, da verujejo, da so srečni v Cerkvi. Vernike je v določenih okoliščinah skoraj sram, da so verni. Tam pa je v mladih zrasla neka samozavest. Vem tudi, da so iz tega vzbrsteli nekateri duhovniški poklici. Maja meseca bom posvetil v duhovnika fanta, ki sem ga prvič srečal v Denverju.

Tudi Poljska je na novo odkrila samo sebe, ko jo je obiskal papež. Komunisti so to skušali zakrivati. Po televiziji so kazali papeža in škofe, niso pa kazali milijonske množice. Tisti pa, ki so bili tam, so to videli in doživeli. Poljska je odkrila samo sebe v tistem obisku. Isto se dogaja tu: mladi odkrijejo sami sebe in svojo pripadnost v stiku z drugimi mladimi.  

So po vašem mnenju duhovniki v Sloveniji dovolj odprti do laikov? 

Kako je v Sloveniji, ne morem povedati, ker ne poznam dovolj tamkajšnjega stanja; lahko pa povem, kako je pri nas. Laiki vedno bolj sodelujejo v župnijskem življenju. Toda to je dvorezen meč. Konec koncev se delo laikov ne sme končati tam. Evharistija pravi: "Ite, missa est!" Pojdite ven, pojdite v svet! Evharistija daje laikom moč in jim pomaga, da živijo svoje življenje kot verniki v družini, na delovnem mestu itd. Danes laiki obiskujejo duhovne vaje, molijo tudi brevir. Nekateri se bolj zavedajo svojih odgovornosti, tudi sodelovanje v župnijah je mnogo večje, kot je bilo nekdaj. 

Dokler ima škof na razpolago duhovnike, bo uporabil te; če pa jih nima, bo uporabil laike. V upravi svoje škofije sem v veliki meri odvisen od laikov. Finančni odbor npr. sestavljajo sami laiki; moj tajnik za "necerkvene" zadeve je laik. To je zelo sposoben in izkušen človek, ki je veliko let delal v bankah in zdaj, hvala Bogu, dela za škofijo. Laiki so vedno bolj odločujoči. In zanimivo je to, da so na splošno bolj konservativni kot duhovščina... 

Kako gledate nase kot Slovenca, kako na Slovenijo in kako na slovensko Cerkev? 

V Kanado sem prišel leta 1948, osemnajst let star. Po več letih je bilo zame najbolj zanimivo to, kako »kanadski« sem postal in kako evropski sem ostal. Gre za zanimivo kombinacijo; ne morem vam razložiti, kako se to zgodi, saj se dogaja iz dneva v dan. Tako je, kot ko se človek nauči jezika; to ne gre od danes do jutri, a nenadoma ga zna in niti ne ve, kako se ga je naučil. Vsak emigrant se mora prej ali slej vprašati, kaj sploh je. Tako sem odkril, da sem Slovenec in tudi Kanadčan. Nisem tak Slovenec, kakršni so Slovenci doma, ker pač ne živim v Sloveniji; tudi nisem tak Kanadčan, kot če bi bil rojen v Kanadi. Za Slovenijo se zanimam, do neke mere spremljam, kar se v njej dogaja. Ko ne bi bil rojen in ko ne bi odraščal v Sloveniji, bi tega zanimanja ne imel. 

Kako gledate na sprejemanje različnosti in na večkulturnost? 

V Torontu obstaja večkulturnost posebne vrste. Pri nas je prisotna škotskoirska prezbiterijanska tradicija; njihova duša je zadržana, ne išče velikih dejanj, zna sklepati kompromise. Toronto je zelo strpno mesto, ker zaupa samo sebi, lastnemu družbenemu tkivu. To je osnovni značaj mesta. Vsi mi, ki smo tam "novi", se temu značaju nehote prilagajamo. Zadržan značaj mi je prirojen, saj sem po rodu iz kranjskega kmečkega okolja. V Torontu se ljudje ne bojijo ne drugih in ne drugačnosti. Ko je moja družina leta 1948 prišla v Toronto, je bilo tam tedaj samo deset odstotkov katoličanov; skoraj vsi so bili po rodu Irci. Zatem se je priselilo skoraj 300.000 Italijanov, prišli so še Portugalci, Južnoameričani in sedaj prihajajo Filipinci, Korejci, Kitajci itd. Jezik druge generacije priseljencev ni več jezik njihovih staršev, ampak angleščina. Svoj materin jezik še govorijo, a vedno manj. V škofiji imamo župnije, kjer se maša daruje v 35 različnih jezikih. Če pa je bilo pred leti v neki župniji pet italijanskih in ena angleška maša, je po tridesetih letih tam pet angleških in ena italijanska maša. Tako se razvija naša družba. Ko sem prišel v Toronto, sem našel Cerkev, ki je bila po značaju pretežno irska. Kakšna bo postala po prihodu vseh teh tokov priseljencev, pa ne vem. 

fotografija iz Gorice, avtor Tino Mamić