Srčni ljudje

V stikih z argentinskimi Slovenci zaslutimo duh družbe, ki je iz dežele po Triglavom že pred desetletji praktično izumrla.

Pri tem ne mislim toliko na pluralnost in vrednote demokracije, ki jih podalpski Slovenci skušamo ponotranjiti šele zadnji dve desetletji. Bolj bode v oči srčna kultura. Ali stopnja civiliziranosti, če to izrečemo malce hudobno. Kdor temu ne verjame, naj si postavi naslednja vprašanja. Koliko prebivalcev naše države prebere letno več kot tri knjige? Koliko je med prebranimi knjigami klasičnega leposlovja in koliko sodobnih besedil sumljive kakovosti? Koliko Prešernovih pesmi zna na pamet povprečen Slovenec? Koliko ljudi bi znalo o slovenski zgodovini izpred leta 1941 povedati več kot deset stavkov? Koliko moških v državi ima »zakmašno« obleko? Koliko moških si zna zavezati kravato? Koliko ljudi v državi zna napisati prošnjo za službo z manj kot petimi slovničnimi napakami? Koliko ljudi vstane starcu na avtobusu? Koliko moških dami odpre vrata? Koliko ljudi v državi zdrži en teden brez kletvic in vulgarizmov? Koliko ljudi še spoštuje nedelje kot praznike brez dela?

Prekomorskih rojakov ne želim idealizirati. Ne znajo vsi recitirati Prešerna. Tudi preklinjanja niso imuni. A vendar gre za izjeme in ne za pravilo. Predvsem pa bomo med slovenskimi intelektualci ob Srebrni reki z lučjo pri belem dnevu iskali človeka, ki ne bere knjig ali ki ne zna himne na pamet. Kako pa je s preklinjanjem in poezijo med slovenskimi strankarskimi veljaki?

V ta slovenski svet je leta 2000 vstopil pokojni dr. Andrej Bajuk. Takratni parlamentarec Jelko Kacin mu je v kamero rekel, da naj za govornico ne bere. Da mu ne bo nihče zameril, če bo govoril prosto, pa čeprav bo naredil kakšno napako. Gledalec si je takoj ustvaril vtis, da gre za izseljenca, ki ne zna dobro slovensko. Bajuk pa je v življenju gotovo prebral desetkrat več knjig kot Kacin. Bajuk je znal na pamet več slovenske poezije kot pol državnega zbora skupaj. A nič zato, dobro merjena blatna kepa je dosegla svoj cilj.

Politična levica je Bajuka oblatila in zavrgla, še preden se je ta preselil na svoj novi dom v Ljubljani. To je mogoče še nekako logično in zaradi nizkotnosti večine levičarskih ustvarjalcev javnega mnenja pričakovano. Povsem nelogično pa je, da so mu hrbet začeli obračati somišljeniki. Tudi tisti, ki so ga vabili v Ljubljano. Zato se je postavil na lastne noge in ustanovil stranko, ki z levičarskimi manirami ni hotela imeti nič skupnega. A tudi to ni bilo dobro sprejeto ne med politiki ne med ljudmi. Slednjič je postal grešni kozel še v svoji lastni stranki. Po porazu na volitvah se je povsem umaknil.

Nanj smo hitro vsi pozabili. Novinarji se na Bajuka, na očeta slovenskega evra, niso več obračali, pa čeprav se je gospodarska kriza vse bolj poglabljala. »Ponovno odkrili« so ga šele, ko je umrl za srčno kapjo. Včasih bi temu rekli, da mu je počilo srce.

Srčni ljudje v Sloveniji težko preživijo. Zato se srčni ljudje v vzhodnih Alpah preprosto niti ne rojevajo več.

Tino Mamić

kolumna, objavljena v tedniku Demokracija, 24. avgusta 2011