Preskoči na glavno vsebino

Zorko Simčič - za 90. rojstni dan piše roman

Zorka Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z večnim mladeničem. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja. Simčič, ki bo danes teden praznoval 90. rojstni dan, ima svoj dnevni urnik razdeljen do minute natančno.
Nekaj Simčičevih knjig.
Avtorju članka je najljubša Ob žerjavici
in ognju (VEČ).

Pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič se je rodil v Mariboru v družini primorskih beguncev. Oče je bil iz Biljane, mati Marija Jerman iz bližnje Župe. Tata, kot so ga klicali otroci, Tone Šulinov, mu je pripovedoval, da se je njihov rod nekaj generacij nazaj priselil iz Istre. Da bi to lahko bilo res, govori tudi podatek, da danes živi na Hrvaškem okoli 400 Simčićev, ki so večinoma vsi iz okolice Opatije.

Simčič je kljub fizični oddaljenosti od Brd - živel je v Mariboru, Ljubljani, Italiji in Argentini - ostal navezan na svoj nesojeni rojstni kraj. Zakaj, ne zna povedati. Reče le, da je doma iz Brd. O tem je večkrat takole pripovedoval: “Ko sem nekoč med vojsko - bilo je ponoči - prišel sam v Biljano in poprosil, naj mi pokažejo očetovo hišo, so se mi ob pogledu nanjo zašibila kolena.”
Pustolovec
Na prvi pogled bi rekli, da je bil vse življenje begunec. Rodil se je v družini, ki je pobegnila pred Italijani, nato se je pred nacisti iz Maribora umaknil v Ljubljano, ob koncu vojne pa pred komunisti na Koroško. Pot je nadaljeval v Rim, nato v Trst in slednjič v Buenos Aires (tik pred odhodom na ladjo se je v Brdih na skrivaj srečal s starši). Po osamosvojitvi se je vrnil v Ljubljano. A klenemu Simčiču bi težko rekli begunec. Bolj bi mu pristajala beseda pustolovec; njegov življenjepis se namreč bere kot pustolovska knjiga. Posebej to velja za drugo svetovno vojno.
Uniforme med vojno ni oblekel, razen jugoslovanske v prvih dneh napada in taboriščne v Gonarsu. Takoj po nemškemu napadu je kot prostovoljec odšel v vojsko, da bi branil domovino, a se je podobno kot drugi prostovoljci v Zagrebu, kjer so zavladali ustaši, soočil z novo stvarnostjo: ujetništvom. Pobegnil je na Gorenjsko, po nekaj dneh skrivanja pa se je ustalil v Ljubljani. Ko se se začele racije, so ga odvedli v furlanski Gonars. Iz fašističnega koncentracijskega taborišča se je 180 centimetrov visoki Simčič vrnil napol slep, težak borih 49 kilogramov.
Med študijem na učiteljišču v Ljubljani je, zavzet za odpor, kmalu doživel hladen tuš, ko je gledal, kako je pod partijskimi streli padel njegov prijatelj Jaroslav Kikelj. Ni verjel, da bi lahko bil izdajalec. Dan po umoru je sošolec v razred prinesel fotografijo Kiklja v fašistični uniformi. Simčič je opazil, da je obleka fašista osvetljena z desne, obraz pa z leve. Sošolec pa ga je jezno pogledal in rekel: “Ti, pazi se!”
Svetovljan
Po vojni se je ustalil v Argentini. Čeprav je bil uspešen poslovnež, ki je potoval po vsem svetu, je ostal zvest slovenski skupnosti ob Srebrni reki. Bil je eden tistih, ki jim gredo zasluge za nastanek tako imenovanega slovenskega čudeža v Argentini.
Napisal je roman, ki velja za najboljšega, napisanega zunaj slovenskih meja. Roman Človek na obeh straneh stene je bil napisan leta 1955, izšel pa je dve leti kasneje. Njegov pomen so v Ljubljani priznali šele leta 1993, ko so mu za knjigo podelili nagrado Prešernovega sklada.
Pisal je tudi pesmi, eseje, in drame. Slovenija je nekaj njegovih del dobila šele v zadnjih letih. Njegova drama Zgodaj dopolnjena mladost o spravi pa vse do danes še ni bila uprizorjena. V tem se je znameniti literarni kritik Taras Kermavner zmotil, ko je napovedal, da bo v Ljubljani uprizorjena takoj po padcu komunizma. Je pa celjska Mohojeva ob akademikovem jubileju ta teden izdala njegovo dramo Zgodaj dopolnjena mladost, ki jo umešča v vrh slovenske dramatike. Snov črpa iz tragedije druge svetovne vojne, ki je odnesla skoraj 100.000 slovenskih življenj. Literarni kritik in znanstvenik Jože Pogačnik je o drami zapisal, da gre za “slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci”.
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 12. 8bra 2011

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost skupaj z Matejem Lahovnikom v ponedeljek, 18. septembra ob 19.15. Vabim k ogledu. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če "južnjak" postane odličen športnik ali politik, postane v trenutku tudi polnokrvni Slovenec. Mehki Ć čez noč utone v pozabo. In dobimo Roka Petroviča, Zorana Jankoviča, Borisa Popoviča itd, itd. In mnogi, tudi novinarji, so se pripravljati o celo skregati, da gre za Slovence. V resnici pa so to Slovenci in HKRATI Hrvati, Srbi, Črnogorci. (VV Faktor 9 KLIK - prvi del, pa tudi v moji kolumni: KLIK)
Da se je Goran Dragić pokrižal trikrat in po srbsko, sem napisal prej kot večina slovenskih medijev. Pa ne, da sem kakšen poseben opazovalec. V slovenskih medijih so določene teme še vedno tabu. Ko slavna osebnost izreče besedo Bog, ga sloven…

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…