Preskoči na glavno vsebino

Zorko Simčič - za 90. rojstni dan piše roman

Zorka Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z večnim mladeničem. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja. Simčič, ki bo danes teden praznoval 90. rojstni dan, ima svoj dnevni urnik razdeljen do minute natančno.
Nekaj Simčičevih knjig.
Avtorju članka je najljubša Ob žerjavici
in ognju (VEČ).

Pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič se je rodil v Mariboru v družini primorskih beguncev. Oče je bil iz Biljane, mati Marija Jerman iz bližnje Župe. Tata, kot so ga klicali otroci, Tone Šulinov, mu je pripovedoval, da se je njihov rod nekaj generacij nazaj priselil iz Istre. Da bi to lahko bilo res, govori tudi podatek, da danes živi na Hrvaškem okoli 400 Simčićev, ki so večinoma vsi iz okolice Opatije.

Simčič je kljub fizični oddaljenosti od Brd - živel je v Mariboru, Ljubljani, Italiji in Argentini - ostal navezan na svoj nesojeni rojstni kraj. Zakaj, ne zna povedati. Reče le, da je doma iz Brd. O tem je večkrat takole pripovedoval: “Ko sem nekoč med vojsko - bilo je ponoči - prišel sam v Biljano in poprosil, naj mi pokažejo očetovo hišo, so se mi ob pogledu nanjo zašibila kolena.”
Pustolovec
Na prvi pogled bi rekli, da je bil vse življenje begunec. Rodil se je v družini, ki je pobegnila pred Italijani, nato se je pred nacisti iz Maribora umaknil v Ljubljano, ob koncu vojne pa pred komunisti na Koroško. Pot je nadaljeval v Rim, nato v Trst in slednjič v Buenos Aires (tik pred odhodom na ladjo se je v Brdih na skrivaj srečal s starši). Po osamosvojitvi se je vrnil v Ljubljano. A klenemu Simčiču bi težko rekli begunec. Bolj bi mu pristajala beseda pustolovec; njegov življenjepis se namreč bere kot pustolovska knjiga. Posebej to velja za drugo svetovno vojno.
Uniforme med vojno ni oblekel, razen jugoslovanske v prvih dneh napada in taboriščne v Gonarsu. Takoj po nemškemu napadu je kot prostovoljec odšel v vojsko, da bi branil domovino, a se je podobno kot drugi prostovoljci v Zagrebu, kjer so zavladali ustaši, soočil z novo stvarnostjo: ujetništvom. Pobegnil je na Gorenjsko, po nekaj dneh skrivanja pa se je ustalil v Ljubljani. Ko se se začele racije, so ga odvedli v furlanski Gonars. Iz fašističnega koncentracijskega taborišča se je 180 centimetrov visoki Simčič vrnil napol slep, težak borih 49 kilogramov.
Med študijem na učiteljišču v Ljubljani je, zavzet za odpor, kmalu doživel hladen tuš, ko je gledal, kako je pod partijskimi streli padel njegov prijatelj Jaroslav Kikelj. Ni verjel, da bi lahko bil izdajalec. Dan po umoru je sošolec v razred prinesel fotografijo Kiklja v fašistični uniformi. Simčič je opazil, da je obleka fašista osvetljena z desne, obraz pa z leve. Sošolec pa ga je jezno pogledal in rekel: “Ti, pazi se!”
Svetovljan
Po vojni se je ustalil v Argentini. Čeprav je bil uspešen poslovnež, ki je potoval po vsem svetu, je ostal zvest slovenski skupnosti ob Srebrni reki. Bil je eden tistih, ki jim gredo zasluge za nastanek tako imenovanega slovenskega čudeža v Argentini.
Napisal je roman, ki velja za najboljšega, napisanega zunaj slovenskih meja. Roman Človek na obeh straneh stene je bil napisan leta 1955, izšel pa je dve leti kasneje. Njegov pomen so v Ljubljani priznali šele leta 1993, ko so mu za knjigo podelili nagrado Prešernovega sklada.
Pisal je tudi pesmi, eseje, in drame. Slovenija je nekaj njegovih del dobila šele v zadnjih letih. Njegova drama Zgodaj dopolnjena mladost o spravi pa vse do danes še ni bila uprizorjena. V tem se je znameniti literarni kritik Taras Kermavner zmotil, ko je napovedal, da bo v Ljubljani uprizorjena takoj po padcu komunizma. Je pa celjska Mohojeva ob akademikovem jubileju ta teden izdala njegovo dramo Zgodaj dopolnjena mladost, ki jo umešča v vrh slovenske dramatike. Snov črpa iz tragedije druge svetovne vojne, ki je odnesla skoraj 100.000 slovenskih življenj. Literarni kritik in znanstvenik Jože Pogačnik je o drami zapisal, da gre za “slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci”.
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 12. 8bra 2011

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…