Preskoči na glavno vsebino

Pedro Opeka: “Kdor daje, je srečnejši od tistega, ki sprejema”

Pedro Opeka je Slovenec z Madagaskarja, ki spreminja svet. Sledijo mu tisoči ponosnih delavnih ljudi, ki so nekoč živeli na smetišču. V Slovenijo je prišel ob premieri celovečernega dokumentarnega filma Jožeta Možine Pedro Opeka - dober prijatelj. Film o tem izjemnem človeku, ki najrevnejšim med najrevnejšimi vrača človeško dostojanstvo, je bil na sporedu na božični večer, 25. decembra, na prvem programu nacionalne televizije.
Svetovno znani borec proti revščini Pedro Opeka (63) je nekaj dni pred božičem ponovno preživel v domovini svojih staršev. Njegov urnik, ki se je začel pred 5. uro in končal tudi po polnoči, je bil natrpan z obiski. Vse s ciljem, da bi pomagal svojim ljudem, ki na obrobju milijonske malgaške prestolnice Antananarivo gradijo hiše, šole, ambulante in igrišča. Samo zamejski koroški Slovenci so doslej prispevali denar za kar tisoč hiš. Opeka zato ne skriva velike hvaležnosti do Slovencev, ki jih ocenjuje kot zelo radodarne.
V Sloveniji je ta čas temperatura okoli ledišča, na Madagaskarju pa 23 stopinj Celzija. Se je težko privaditi na zimo?
“Malo se res bojim mraza, da se ne bi prehladil. Telo teh temperatur ni vajeno.”
Zakaj potem velikokrat prihajate v Slovenijo ravno v času največje zime?
“V skrajni revščini ni nobene solidarnosti.
Nobene. Čustva otopijo.”
“Tega pa jaz ne načrtujem! Povabili so me na premiero dokumentarnega filma, in sem vabilo sprejel. Nisem prišel zaradi zime.” (smeh)
Povabil pa je veliko, mar ne?
“Seveda. Tudi to je moje delo. Če vidim, da z obiskom pridobim pomoč za naše reveže, se moram odzvati. Zelo sem hvaležen, da nam pomaga toliko ljudi. Ko sem prvič šel na Madagaskar, sem se k staršem v Buenos Aires na obisk vrnil šele po sedmih letih.”


Se čutite kot vez med bogatim zahodom in tretjim svetom?

“Ti skoki iz tretjega v prvi svet niso lahki. V to se moram prav prisiliti. Tu je toliko bogastva in vsega preveč. Standard se je neverjetno zvišal. Hvala Bogu. A standard po drugi strani ne prinaša sreče. V resnici je ravno obratno. Vsi živimo na istem svetu, kjer pa so tako velike razlike. Ne merimo jih z razmerjem ena proti deset ali dvajset, ampak ena proti 100! Človek lahko v glavi primerja razmerja do 1:20. Tako velikih nesorazmerij pa sploh ne dojame več. To je škandalozno! Da ima človek na zahodu stokrat večje možnosti kot v tretjem svetu! In to na istem planetu, tri ure leta oddaljen od nas. Tega ne morem razumeti. Ko pridem sem, vidim, koliko se potroši denarja za avtoceste, mostove, za olepšave velikih gradenj. Koliko milijonov evrov gre samo za to, da so stavbe malo lepše! Mi pa živimo z nekaj centi na dan. V istem času, na isti Zemlji. Svet je vse bolj globaliziran, a vendar se dve milijardi ljudi komaj preživita. To je velikanska krivica, zoper katero se moramo vsi boriti! Tu na Zahodu je toliko bogastva in vsega preveč. Mi pa živimo z nekaj centi na dan. V istem času, na isti Zemlji.”

Vam je težje vohati zatohli smrad dima na smetišču ali obleči elegantno črno obleko, ko pridete v francosko predsedniško palačo?
“Oboje mi je zelo težko. Obojega se morem privaditi. Spoštovanje moraš imeti do najbolj revnega, pa tudi do najbogatejšega človeka. Po smetišču hodim, ker tako ljudem, ki tam živijo ali delajo, pokažem, da sem z njimi in da me sprejemajo kot prijatelja. Zaradi njih grem tudi k bogatim in vplivnim, da bi se začeli zavedati nečloveških razmer, v katerih živi velik del človeštva. Marsikdo se je že odprl za potrebe revežev. Rečem lahko le: Bogu hvala. Po smetišču hodim, ker tako ljudem, ki tam živijo, pokažem, da sem njihov prijatelj. Zaradi njih grem tudi k bogatim in vplivnim.”
Kako bi to sistemsko rešili?

Režiser in scenarist filma Jože Možina (levo)
ter snemalec in koproducent filma
 Jože Jagrič ob Pedru Opeki v Novi Gorici
23. Xbra 2011

“Sistemsko? Predvsem je treba vse skupaj rešiti hitreje. Mineva me potrpljenje, ko vidim, kako počasi se zahodna politika odziva na lakoto afriških otrok. Pomoč je premajhna in prepočasna. Sistem bi morali povsem spremeniti. A tega ne moreš spremeniti, če ne spremeniš človekovega srca. Vse se dela brez čustev in brez srca. Evropska unija veliko denarja nameni za tretji svet, a se ogromno tega denarja izgubi na poti in za administracijo. Organizacije pošiljajo v tretje države eksperte, ki prihajajo gledat, kaj se dogaja z denarjem. Živijo v najboljših hotelih, napišejo poročila in dobijo honorar. Plačujejo jim, da gledajo revščino! Temu se upiram. Pred nekaj dnevi mi je nek Francoz podaril svoj honorar, ki ga je dobil ob svetovanju za neko pivovarsko podjetje: 8000 evrov. Take honorarje dajejo samo za dajanje nasvetov! Ta dobri človek pa je pošteno povedal, da ima svojo plačo, ki mu zadostuje in lahko pomaga revežem. Tudi intelekt in človekove sposobnosti so dane od zgoraj. Zakaj torej ne bi nekaj od tega, kar nam je bilo dano, delili z najbolj revnimi? Sistem bi morali povsem spremeniti. A tega ne moreš spremeniti, če ne spremeniš človekovega srca.”
Si bogataši, kot lahko rečemo vsem prebivalcem zahoda, z drobtinicami kupujemo pot v nebesa?
“To ste dobro povedali! Drobtinice, samo drobtinice. Vi dajete tretjemu svetu samo drobtinice. Zahodni svet nikoli ni zares pomagal, da bi se tretji svet postavil na noge. Tako si tolažite slabo vest. Nebes se ne da kupiti z denarjem. Nikoli. Denar in nebesa nista povezana. Denar ni slab, čeprav ga velikokrat uporabljamo za slabe namene. V nebesa prideš samo z ljubeznijo in darovanjem. Pa tudi s spoštovanjem in z diskretnostjo. Evangelij pravi, da naj pri darovanju tvoja levica ne ve, kaj dela desnica.”
Vi revežem ne dajete samo pomoči, ampak tudi hišo, zaposlitev in dostojanstvo. Zakaj se vaša metoda ne more razširiti drugam po svetu?
“Nimam formule ali recepta za uspeh. To je prepričanje, zaupanje, da lahko človek zaživi bolje. Tega ne moreš izraziti, to lahko samo živiš. Ljudem na smetišču smo povrnili človeško dostojanstvo. V skrajni revščini ni nobene solidarnosti. Nobene. Vsak mora preživeti in zato skrbi samo zase. Čustva otopijo. V revni kolibi sem na treh kvadratnih metrih videl družino: oče si je kuhal riž sam zase, starejša dva sinova sta si ga tudi kuhala sama in mama ga je kuhala za tri najmanjše otroke. Istočasno v istem prostoru. Iz tega egoizma jih lahko predramiš le tako, da se spustiš k njim, z njimi živiš in delaš. To bi lahko naredili tudi drugi po svetu, a je treba sprejeti izziv. Ne vem, kako bi to strokovno utemeljil. Vem le, kako to živim. Mi nimamo projekta. Mi smo gibanje. Za pravičnost, za humanost in za božje kraljestvo že tu, na zemlji. Zakaj tega ne naredijo tudi drugod? Mogoče jim manjka navdušenja ali ljubezni.”
Kritični ste do zahodnih držav. A tudi Vatikan ni ravno simbol revščine. Kje vidite odgovornost kristjanov?
“Denar je za vsakega človeka veliko breme. Denar prinaša moč, slavo in gospodovanje nad drugimi ljudmi. Ljudje se zaradi denarja klanjajo in ponižujejo. A denar je tudi sredstvo. Denar nam mora služiti, ne pa da mi služimo njemu. Tudi mi krvavo potrebujemo denar. A nam denar ni cilj, ampak sredstvo. Velikokrat sem izkusil, da več kot daješ, več prejmeš. Pa tudi to: kdor daje, je bolj srečen kot tisti, ki prejema. Vsak, ki vidi po televiziji prizor z lačnim otrokom, bi mu v tistem trenutku pomagal. Tudi če je gospodarska kriza še tako velika. O tem sem prepričan. A tega ne moreš narediti prek televizijskega ekrana. Izbrati moramo posrednika ali ustanovo. Tudi v Cerkvi so problemi zaradi denarja. A v Cerkvi so ljudje, ki so zmotljivi, ne angeli. Poznamo tudi škandale. Hvala Bogu, če to pride na dan, saj lahko potem napake popravimo in se poboljšamo. V ponižnosti je velika moč. Moramo pa tudi vedeti, da Vatikan finančno ogromno pomaga Afriki. Je pa res, da bi tudi v Cerkvi lahko pomoč postala hitrejša.”
Čeprav Slovenija ni imela kolonij, pa vseeno veliko Slovencev misli, da so reveži in revne države sami krivi za nerazvitost ...
“Res je, nismo imeli kolonij. Smo pa Evropejci. Slovenec je vedno trdo delal in bil pošten. V glavnem. (smeh) Stoletja smo bili vzgajani v duhu dela in molitve. Moli in delaj! V Afriki ni bilo te miselnosti. Najprej zaradi podnebja. Na temperaturi nad 30 stopinj Celzija preprosto ne moreš biti tako zagnan za delo. Evropi je do delavnosti najbolj pomagalo podnebje. Druga velika ovira je okužena voda. Če zboliš, ne moreš delati. Skupaj z drugimi slovenskimi misijonarji na Madagaskarju sem več časa delal na riževih poljih. V trebuhu so mi našli sedem različnih zajedalcev. Bil sem okužen in brez moči. Noge me niso držale. Tri četrtine vseh tamkajšnjih kmetov je okuženih. Povejte mi, kako naj delajo? Jim lahko rečemo, da so lenuhi? Tam je povprečna življenjska doba dobrih 50 let. Seveda so med njimi tudi lenuhi. Kot povsod. A na splošno Malgaši in Afričani hočejo delati. Mednarodne organizacije pa pošiljajo v tretje države eksperte, ki prihajajo gledat, kaj se dogaja z denarjem. Plačujejo jim, da gledajo revščino! Temu se upiram.”
Težave tretjega sveta so povezane tudi z vladami. Tudi vas bi nekateri radi povlekli v politiko ...
(smeh) “Brez dvoma. Kaj pomeni beseda politika? To je delo za skupno dobro. Danes sicer beseda politika pomeni vse kaj drugega. Zato vedno pravim, da se ne grem politike. V resnici pa je to, kar počnem, da se zavzemam za reveže, politika. Zaradi evangelija in Boga, ki je bog vseh ljudi, brez izjeme, je naša obveza glasno opozarjati na krivice. Ali nima vsak otrok na svetu pravice, da se naje do sitega?”
Rekli ste, da je Slovenija stoletja delala in molila. Danes pa veliko ljudi razmišlja, kako bi čim manj delali. Kako vidite Slovenijo danes?
“Slovenija je v prelomnem času. Smo v gospodarski in politični krizi. A tudi v moralni in duhovni krizi. Kljub maloštevilnosti smo ohranili svojo kulturo in jezik. Ohranili smo svoje navade in ljubezen do slovenske zemlje. To je naša duhovna moč. To je moč naše vere in duha. Krize vedno pridejo. To se vidi tudi v pritisku proti duhovnosti, proti Cerkvi in starim vrednotam. Po drugi strani pa je do krize prišlo tudi zato, ker so ljudje oznanjali vrednote, a teh niso živeli. Med nami bi moralo biti več strpnosti. Različnost ne sme biti ovira, da ne bi delali za skupno dobro. Slovenija ne more, pa tudi ne sme pozabiti svojih korenin. Krščanstvo ne bo izumrlo, ampak se bo oznanjalo na nov način. S prenovljenim duhom in prenovljeno ljubeznijo. S prenovljeno ponižnostjo. Nihče ni brez napak. Ne Cerkev ne država ne politična stranka. Prepričan sem, da se bomo iz krize rešili skupaj. Družba se spreminja, saj se vse bolj sliši glas posameznika. Potrebno je iskati resnico. Slovenija je naša - tudi vseh Slovencev, ki so morali po svetu zaradi tukajšnjih razmer.”
Ali je čudež na malgaškem smetišču kaj povezan s čudežem, ki se je zgodil z vašim očetom ob koncu druge svetovne vojne?
“Seveda. Brez mojih staršev tudi mene ne bi bilo. Mama me je učila solidarnosti, oče delavnosti. Moj oče se je kot edini od 5000 domobranskih ujetnikov po čudežu rešil. Bil je zvezan z žico, ki se je po molitvi k Sveti Družini razvezala. Skočil je iz vrste, se otresel partizanskega stražarja in stekel po bregu navzgor. Na vrhu se je spotaknil in se s padcem rešil pred rafalom. Potem se je mesec dni skrival po gozdovih, nato pa pobegnil v Italijo. Tam je v begunskem taborišču srečal mojo mamo. Zaradi čudežne rešitve se je zaobljubil, da bo postavil kapelico v čast Sveti Družini. Kapelico sem v njegovem imenu postavil jaz na Madagaskarju.”
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice na sveti večer LG 2011
++++++++++++++++++++++++++++
OBROK RIŽA NA DAN - VSAK DANzbiranje denarja za Pedra Opeko, slovenska akcija Misijonske pisarne 
št. računa: SI56 0201 4005 1368 933
IBAN: LJBASI2X, koda namena: CHAR
Dar za Pedra Opeko, sklic 279636
dar za akcijo "Obrok riža na dan", sklic 279012.
Lahko pa tudi kliknete na spodnjo povezavo in vam iz Misijonske pisarne pošljejo položnico.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji