Preskoči na glavno vsebino

Možina je možina

Franc Možina je bil na dan bendime že zgodaj pred svojo hišo v Dobravljah na Vipavskem, kjer je  sprejemal trgače. Pod slamnatim klobukom prešeren nasmeh, v rokah pa fouč (kosir).  Nekdanji politični zapornik je kljub letom - kot že priimek pove - pravi možina. (Članek je nastal leta 1992.)
Nekdanji politični zapornik Franc Možina (1928-2023)
Kmet Franc Možina, ki je septembra 2023 praznoval 95. rojstni dan, dokazuje, da so stari Latinci imeli prav, ko so rekli Nomen est omen. Izrek, ki ga težko prevedemo v treh besedah, namreč trdi, da ime pokaže človekovo nrav. Beseda »možina« pomeni v slovanskih jezikih starešina. V sodobni slovenščini pa velikega in močnega moškega, pa tudi takega, ki zna uveljaviti svoje mnenje. V drugih slovanskih jezikih pa najdemo izraz tudi v pomenu starešine Lahko si predstavljamo, da je Francov daljni prednik, ki so mu nadeli priimek Možina, bil bodisi krepke rasti bodisi je rad moževal, kot se je nekoč reklo modrovanju ali resnemu moškemu pogovoru. Za Franca Možino, vedno zanimivega sogovornika, velja oboje. Mogoče je zato tudi njegovo vino nekaj posebnega. Franc žahtno mešanico iz muškata, kraljevine, klarnice, poljšakice in rebule, kupcu natoči med živahnim pripovedovanjem. V hramu (vinski kleti) s počrnelimi tramovi ki šteje več stoletij, je ozračje za pripovedovanje zgodb idealno. Franc ima metuzalemski spomin. Zgodb pozna ogromno. Veselih in tragičnih.
Zvezda je zamenjala trobojnico 
Rad obnavlja pripovedi svojega očeta, ki je med boji v prvi svetovni vojni padel v rusko ujetništvo in doživel oktobrsko revolucijo. Takrat je spoznal, kaj prinaša komunistična revolucija. Zato ga je začelo skrbeti, ko so partizani na kapah slovenske trobojnice zamenjali z rdečo zvezdo. Tudi Franc se dobro spominja prve partizanske kape starejšega brata, ki je imela našito slovensko zastavo brez zvezde. Nekje bi še morala biti spravljena, pravi. »Kolikor se spominjam, se je v začetkih o odpornikih proti Italijanom govorilo kot o četaših. Tako so ljudje takrat imenovali četnike. Tudi sam sem kot fantič ob napadu na Jugoslavijo raznašal pošto s kraljevim grbom.  Partizane, kot odpornike smo pri naši hiši vedno podpirali.«
Tri generacije Možinovih na trgatvi: Franc s klobukom, sin Jože (znani novinar in zgodovinar) in vnuk Marko
V odporniško gibanje je bil vključen tudi njegov oče kot gospodarski referent. Imel je zelo nehvaležno nalogo  - za partizane je moral odbirati živino po vasi. Vsake toliko so morali oddati eno kravo. »Sem mu rekel: 'Tata, najprej morate dati vi.' Je rekel: 'Seveda.' Med ljudmi pa je bila nekaka nejevolja, nihče ni rad dal krave. A so ljudje do neke mere razumeli.« Nekdo pa ga je vendarle izdal Nemcem. Aretirali so ga in zaprli v vipavski grad. Mama je za pomoč prosila kriškega  župnika Andreja Simčiča, ta pa  šturskega župnika Srečka Gregorca, ki se je nato s  kolesom odpeljal v Vipavo in s pomočjo še nekega barona v dramatičnih okoliščinah izposloval očetovo rešitev.

»Pravijo: fašizem, fašizem. A ne gre za fašiste, ampak za Italijane. Italijan je bil naj bo fašist ali komunist, vedno nerazpoložen do nas, Slovencev. Čeprav so nam oni delali krivico pa so se oni do nas obnašali, kot da bi mi njim delali krivice. Enako kot nato komunisti.«

»Za nas je bilo važno, da se  rešimo Italijanov,«  pove Možina, ki so ga štirinajstletnega, v Rovigu izključili iz semenišča. Zakaj? Ker je kljub prepovedi govoril slovensko. Predstojnika je razkačil, ker v svojo obrambo povedal, da spoštovanje materinega jezika, kot pot do zveličanja učil že svetniški kandidat Slomšek. »Sem rekel ravnatelju: če je naš svetnik rekel, da je preklet, kdor materinski jezik zataji, je tisti, ki govori obratno – hudič. No, in potem ni bilo drugače kot - marš ven!«
Kako je dober fašist postal dober komunist
Fašizem je tudi sicer njihovo družino gospodarsko zelo prizadel. Ko so fašisti, tudi zaradi slabega poslovanja nekaterih domačinov, spravili na kolena dobravsko vinarsko zadrugo, je moral oče kot porok skupaj z nekaterimi  drugimi plačati ogromen znesek. To je za več let ogrozilo  obstoj Možinove kmetije in družine. Pod Italijo so bili zanje izredno težki časi, Jugoslavijo pa so imeli za nekaj svetega. Težko so čakali na priključitev »h Jugoslauji«, pove Možina v sočnem dobravskem narečju A Možina ve o vojnih dogodkih povedati tudi marsikaj, česar v zgodovinskih knjigah ne najdemo. Denimo, kako je v Gorici briški partizan Ferdinand Zuljan protestiral pri komandantu, ker se je zaupno pogovarjal z nekim nekdanjim briškim fašistom in ovaduhom. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«
Starejši brat Mirko je bil mobiliziran v partizane. Prostovoljnih odhodov takrat ni bilo kaj dosti, se spominja Franc, ki je zato moral prevzeti kmetijo. »A potem, po vojni, smo bili razočarani. Kmet je bil vseskozi po vojni preganjan in zaničevan. Dobesedno.« Opisuje, kako so jih začeli siliti v kolhoze, kot so novi oblastniki takrat dejali zadrugam. Za predsednika so postavili – železničarja. »Saj je bil dobričina. A o kmetijstvu ni imel pojma. Nikoli namreč ni delal na zemlji,« se spominja Možina. Potem so sklicali sestanek. V dobravski šoli. Vsi ljudje niso niti mogli noter. A Možina se spominja, da so med njimi sedeli agenti udbe. Govornik jim je grozil, da bodo kmetom, ki ne bodo vstopili v zadrugo, tako povečali davke, da bodo obubožali. Mladi pa so dobili uradne pozive na delo v tovarno v Kočevju. »Žlica, vilica in gremo v indústrijo,« se slikovito izrazi. Dvajsetletni Možina, ki je kot deček ponoči vozil hrano za partizane iz Vitovelj na Krnico v Trnovskem  gozdu, je vstal in povedal: »Poslušajte, kaj pa delate? To ni prav. Mi, ki smo s partizani delili zadnji kos kruha, smo sedaj prišli v tak položaj, da se vas bojimo. To je krivično.« Govor je sprožil negodovanje tudi med drugimi vaščani in navdušenje nad kolhozništvom je izpuhtelo. Sestanek je propadel.
Možina v hramu.
V lager, ker je "razburjal ljudstvo"
Odgovor oblasti je prišel tri dni kasneje, na kresni večer. Okoli polnoči sta prišla agent udbe in miličnik in ga odvedla. V solkanskih zaporih so ga dva meseca zasliševali. »Vsi smo morali nepremično gledati v točko na stropu, ki so nam jo določili,« se spominja. Danes ve, zakaj so ga zaprli: od njega so hoteli izsiliti priznanje, da ga je k uporništvu nahujskal kriški župnik Andrej Simčič. A to jim ni uspelo. Možina je odločno zatrdil, da je povedal, kar je sam čutil. Zato so ga brez sodnega procesa zaradi kršenja javnega reda in miru – »razburjal je ljudstvo« - obsodili na administrativno kazen. A kazen je bila v tistih povojnih letih drakonska: 27 mesecev težkega prisilnega dela. Domači o obsodbi in napotitvi v koncentracijsko taborišče niso vedeli nič. Vedeli niso niti, če je sploh še živ. Šele mesece kasneje je lahko domov poslal dopisnico, da se ima dobro. Poslali so ga v delovnem taborišče Litostroj v Ljubljani, ki je bil s stražnimi stolpi, bodečo žico in mitraljezi pravi slovenski gulag sredi Ljubljane. Razmere so bile strahotne: trdo so delali, hkrati pa doživljali fizično in psihološko mučenje. Možakarji, ki so preživeli nemške lagerje so pripovedovali, da je tu zaradi mučenja neprimerno huje. V capah oblečeni so ure in ure pozimi morali stati na dežju. Če si bil prepočasen, si jih dobil z lopato po hrbtu. Če je kdo pobral košček cigareta ali oglodanega kruha, ki so ga jim nastavljali, so se sadistično znašali nad vsemi taboriščniki. Pozimi so moža, ki naj  bi ga žena  z nekega nasipa videla, maličili in postavili pod snežno  kapnico, dokler se ni  zgrudil.
Franc s soprogo Marijo, ki je tudi veliko prestala zaradi komunističnega nasilja. O tem kakor tudi o Francovem stricu tigrovcu Vladimirju Kavčiču, ki so ga komunisti med vojno skušali umoriti, govori knjiga Le vkup, le vkup uboga gmajna (MD Celovec 2011), ki jo je uredil Jože Dežman. Direktor nacionalnega arhiva ARS Dežman je srečanje z Možino opisal kot "privilegij".
»Enega leta v takih razmerah ne bi preživel,« se lagerja spominja Možina, ki še danes ne razume, zakaj je bila potrebna taka surovost. »Če je že treba delati, če že delamo skorja brez hrane, v teh capah, zakaj potem še tak teror, pretepanje in kazenski ekzecirji. Da smo dobili tisto ubogo hrano, smo se morali tudi po 30 krat uleči na tla in spet vstati. Zakaj pretepati ljudi, stare kmete in izobražence? Večen krik, sama surovost,« pripoveduje, kaj so preživljali kmečki gospodarji samo zato, ker niso uspeli zadostiti obveznim oddajam.
Delovna taborišča, v katerih je suženjska dela v Sloveniji opravljalo več tisoč ljudi, je jugoslovanski diktator Josip Broz Tito zaradi pritiskov zahodnih držav, ki se jim je po sporu s Stalinom moral prikupiti, razpustil. Amnestija je doletela tudi Možino, ki je bil februarja 1950 pogojno izpuščen. Ne dolgo zatem je bil vpoklican v vojsko. Poslali so ga v kazensko brigado v Mostar. Kot politično neprimerna pa so označili tudi njegova oba sinova tudi še v osemdesetih letih. Podobno je bilo v šoli. Možina se spominja, kako so njegova mlajša brata v osnovni šoli ovirali s krivičnimi ocenami in zapostavljanjem, da se ne bi morebiti odločili za duhovniški poklic. Zaradi te potencialne nevarnosti so jima tako onemogočili nadaljevati šolanje.

Možina o trpljenju pripoveduje brez zagrenjenosti in s humorjem. Eden od dvojice, ki sta ga aretirala, je še vedno živ in živi v Vrtojbi, pove. Ko sta se pred leti nekoč srečala, ga je lepo pozdravil in mu rekel: »O, midva se poznava. Iz ne preveč lepih časov. No, no, zadeve se spreminjajo.« A bivši udbovec mu ni odgovoril in se je naredil neumnega. O njunem položaju danes, po tolikih desetletjih, bi veliko povedal podatek o njunih pokojninah. Franc, dobiva nizko, kmečko pokojnino. Udbovec pa verjetno precej drugačno…
Možinovo "Bejlu z Griča". Po njem ne boli glava.
Možina prav iz tistih časov okoli leta 1950 hrani tudi zelo lepe spomine. Takrat so namreč na roke kopali za vinograd na Griču, ki ga še danes obdelujejo. Gre za enega najstarejših vinogradov na Vipavskem z različnimi starimi in avtohtonimi sortami. Trte so nižje, prehodi pa ozki. Namesto s traktorjem so vinograd obdelovali z rogačkami, nekakšnimi motikami s po dvema klinoma. In s šapami, velikimi motikami. Okopavanje je sodilo med najtežja kmečka dela.
Franc Možina zadnja leta dela malo manj. A še vedno malodane sam obreže vse tri vinograde. Počasi, pazljivo in z velikim občutkom za trto. Vzgoja trt mu je bila vedno v veliko veselje. In zato je toliko bolj razočaran, ker mu v zadnjih  nekaj letih iz vipavske kmetijske zadruge za kakovostno grozdje niso plačali še niti centa. Možina svoje vino prideluje klasično, tako kot njegovi predniki – grozdje vre v lesenem plavniku, dozori pa v hrastovem sodu. Letos so Možinovi bendimo končali prav v vinogradu na Griču. Počasi in spoštljivo so obirali zlate jagode tudi Možinovi potomci – hčeri in sinova s kupom vnukov. Zunanji opazovalci bi opazili, da se priimek v svojem izvornem pomenu ohranja tudi v naslednjih rodovih.                                                             
                                                                                                      TINO MAMIĆ

NOTA BENE:
Franc Možina je o svojem življenju spregovoril v oddaji Pričevalci (KLIK) in treh dokumentarnih oddajah serije Moja zgodba, ki jih pripravlja zgodovinar Jože Dežman. Oddaje so dosegljive tudi na spletu v arhivu Radia Ognjišče (glej datume 15., 22. in 29. 9. 2010).
O Možinovih spominih na drugo svetovno vojno je pričevanje objavil zgodovinar dr. Renato Podbersič v knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem (SCNR 2011) na strani 147.
Možinovo dokumentirano pričevanje o taborišču Litostroj najdemo tudi v knjigi Osvobojeni gradimo dr. Milka Mikole (Ministrstvo za pravosodje 2006) na strani 318.
Članek s skoraj identično vsebino je prvič izšel v dnevniku Primorske novice na praznik združitve Primorske z matico Slovenijo 15. septembra 2012.

Komentarji

  1. zgodba mi je nekam znana oziroma spominja na tisto iz romana Taborski zvonovi. priporočam v branje!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zvonar in oskrbnik cerkve France Možina st.,ki je dolga leta skrbel za dobraveljsko cerkev pri sv. Petru, nas je otroke opozarjal, naj pridemo k verouku in pouku materinščine pravočasno, naj ne zamujamo. Naš učitelj je bil med vojno župnik Andrej Simčič iz Svetega Križa (sedaj Vipavski Križ). France Možina st. je bil oče Franceta Možine in stari oče Jožeta Možine, nekdanjega direktorja nacionalne RTV Ljubljana. Franceta st. in vse člane Možinove družine se spominjam kot napredne in narodno zavedne. Možina st. je bil gospodarski referent na vasi, delal je za partizane in je bil izdan. Župnik Simčič je posredoval zanj prek šturskega župnika Gregorca. V prvi svetovni vojni je bil ujetnik v Ukrajini, doživel je rusko revolucijo in državljansko vojno, spoznal je boljševistično nasilje, spominjal se je vznesenih govorov ruskih komisarjev, zato je bil do komunizma zadržan. Pogosto sem se ustavila v njihovi hiši, na levi strani na koncu zaselka Hrobači in se pri njih počutila kot doma. Kako sta njegov sin France in njun vnuk Jože podobna svoji materi oziroma noni. Še se jo dobro spominjam. Francetova brata Vinko in Ivan sta bila moja sošolca, njuna sestra Mara pa v otroštvu moja prijateljica. V Solkanu nas je večkrat obiskal tudi njihov brat Slavko, ki živi v Portorožu. Ko obiščem Dobravlje, se s Francetom vedno kaj pogovoriva in obujava spomine na stare čase. France je bil tudi prijatelj mojega strica pesnika Stanka Breščaka. Možinove sem vključila tudi v mojo knjigo MOJ OČE - ČRNI BRAT.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov