Preskoči na glavno vsebino

Možina: Brez medijev Kučana in Jankovića ne bi bilo

Zgodovinar, sociolog in novinar Jože Možina (45) ustvarja dokumentarne filme, ki prevzamejo. Da, lahko rečemo celo, da spreminjajo gledalce.  S filmom o misijonarju Pedru Opeki skuša vse bolj hitečim zahodnjakom povedati, da je življenje lahko drugačno. Možina govori o politiki in zgodovini brez dlake na jeziku, kar nekaterim ljudem v naši državi ni najbolj po godu. Stvari in pojave v državi je treba poimenovati s pravimi besedami, meni. Prepričan je, da je v naši državi in naciji veliko razlogov za upanje, posebej med preprostimi ljudmi. 
Pred kratkim ste prišli iz Vancouvra. Ste onkraj Luže spet dobili nagrado?
Kanadski filmski festival je film o Opeki prijatelj nagradil z nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja. Bilo je zelo prijetno in prijazno. Ta kanadska in še prej ameriška »normalnost«, ko je neko dobro opravljeno delo cenjeno brez predsodkov, je blagodejna. Posledično pa zbuja določeno grenkobo, ker te normalnosti v naši domovini pogosto ne zmoremo.
Nagrada za odličnost ni prva tuja nagrada. Kje vse po svetu so filmske žirije gledale film o Pedru Opeki? 
Ob Los Angelesu in Vancouvru je film gostoval tudi na festivalu v Milanu, maja bo prejel dve nagradi v Jakarti, še dve nominaciji pa ga čakata v Nici.
Zelo zanimivo in povedno je, da v Portorožu, na glavnem slovenskem filmskem festivalu niste dobili nobene nagrade.  Spomnimo, da so bili v žiriji Mitja Okorn, Zvezdana Mlakar, Demeter Bitenc in Hanka Kastelicova. So potemtakem slovenski filmski kritiki bolj ostri od hollywoodskih?
Ha, ha. Absolutno, tu gre za žirijo, ki diktira raven svetovnega filma in  bržkone bo tako tudi ostalo.  (smeh) No, šalo na stran. Ne gre za nagrade. Tisto, kar je porazno, je odnos plačanih žirantov s strani slovenske države oz. ministrstva za kulturo, ki niso premogli minimalne spodobnosti, da bi si film, ki je bil na uradni projekciji, ogledali. To ni ne kulturno ne profesionalno.
Predsednik žirije Okorn, je potem še izjavil, da so šli ven, ker je film tako dolgočasen, da je med njim šestkrat zaspal. Čeprav je imel dokumentarec rekordno gledanost, tudi ob ponovitvah. Žirantje so namesto opravičila, ker niso opravili svojega dela, čez nekaj tednov objavili žolčno kritiko filma. Podoben besedni linč z izključno »strokovnimi argumenti« je bil stalna praksa komunističnih oblastnikov ves povojni čas. Se zgodovina ponavlja?
Mislim, da ne, ker je Opekovo sporočilo že prevzelo sto tisoče gledalcev, filmu pa so dali veljavo festivali v tujini. Zato so izbruhi slovenskega primitivizma za sam film nepomembni. Res pa je, da razgaljajo uborno in skrb vzbujajočo raven nekaterih klik, ki se imajo za srčiko slovenske kulture. Si predstavljate, da komisija, ki naj bi bila strokovna, ni zmogla sedeti na projekciji filma, ki je imel v Sloveniji že več kot 700.000 ogledov? Veliko Slovencev ima talente za kulturo in znanost, a jih naša elita potepta in prezre. To je  velika nacionalna škoda. S tega vidika se nam zgodovina res ponavlja.
Se vam zdi, da leta 1990 sploh ni bilo preloma z nekdanjim režimom? Totalitarizma sicer ni več, a zdi se, kot da stari kadri pa še vedno prevladujejo v sodstvu, gospodarstvu, javni upravi in medijih.
Da. Tudi, kjer starih kadrov ni več, se je obnovila, celo okrepila, na žalost prav mentalna in funkcionalna praksa nekdanje partije. To je za našo nacionalno državo uničujoče slabo. Sodstvo, ki je bilo udarna pest revolucije in kršenja človekovih pravic po vojni, po letu 1990 ni doživelo nikakršnega prečiščenja. Tam so  še vedno referenca stari partijski eksperti kot je Ljubo Bavcon. Ker naše sodstvo, s častnimi izjemami, ni znalo, pa tudi ne hotelo vzpostaviti evropske pravne države za učinkovit obračun s kriminalom vseh vrst, se je začela majati, sedaj celo podirati celotna struktura nove države. Nekaterim je bilo vse dovoljeno. In so tudi vse nekaznovano počeli. Ob takem pravosodju in z njegovo (ne)močjo, se je zavrtela zgodba kraje družbene lastnine, izčrpavanja podjetij, nesramno izkoriščanje  delavcev… Sodstvo je prvo odgovorno za stanje v državi. Prečiščevanja in kadrovske normalizacije je bilo tu premalo. Končno so stranke kontinuitete tudi v sedanji dobi na najodgovornejša mesta umestile ljudi, ki so bili po možnosti kompromitirani že v komunističnem režimu. Tak primer je izbira generalnega tožilca Fišerja, ki je preganjal župnika in gospodinjo, ker sta obeležila grob nedolžnih žrtev na Lajšah. Ali pa predsednik sodišča Masleša, ki naj bi se norčeval iz ubitih beguncev na jugoslovansko italijanski meji.  Kljub nekaj poskusom so kapitalni - ali bolje, sistemski kriminalci - v Sloveniji še varno na svobodi. Pa tudi, kaj pa naj bo z nacionalno skupnostjo, ki ob skoraj 700 prikritih grobiščih in deset tisočih zločinsko pokončanih ni obsodila niti enega samega zločinca. Država se tako sploh ni moralno odmaknila od zločina. Ne le da noben zločinec ni za zapahi, še visoke državne pokojnine imajo preživeli partijski revolucionarji, med katerimi so seveda tudi odgovorni za množične poboje. Tu je moralni kompas povsem zgrešen, saj če je umor dovoljen in nagrajen umor, je ropanje države proti temu mala stvar.
Prav tisti, ki bi morali skrbeti za pravično družbo, so sedaj posredno zrušili celo vlado Janeza Janše?   
Ko zmanjka vzvodov v pravosodju in se izjalovi afera Patria, nastopi ad hoc rezervna sestava v podobi Korupcijske komisije  na čelu s Goranom Klemenčičem, političnim nasprotnikom pomladne strani, in kontinuiteti ljubim novinarjem Praprotnikom, ki v medijski spregi obračunava s političnim prvakom pomladnikov. Zoran Janković je tu le začasna, kolateralna škoda za dosego višjih interesov – odstranitev glavnega političnega nasprotnika, ki je kot premier ogrozil v gospodarsko drobovje partijske države. Le-to je namreč v krču in bi lahko pristalo v okviru slabe banke.
Je po vašem vpliv starih struktur tako močan tudi v gospodarstvu?
Počelo slovenske ekonomske elite po drugi svetovni vojni je povezano s povojnimi poboji in nasilno zaplembo premoženja predvojnih podjetnikov, obrtnikov in posestnikov. Revolucionarni izbranci so to premoženje sprva upravljala kot državno, potem pa kot družbeno. Po letu 1990 pa so ljudje te  iste združbe oz. njihovi ideološki nasledniki izvorno ukradeno premoženje še - olastninili. Zato tudi imamo pri nas novodobne lastnike in tajkune, ki se vsi po vrsti prištevajo k levici, kar je unikat v Evropi. Levica – oz. revolucija sta zaslužni za njihovo bogastvo. Ta teza ne drži absolutno za vse, a poglavitni tok in počelo slovenske kapitalistične levica najdemo prav tukaj. Zaradi finančne moči obvladuje tudi medije in v veliki meri ustvarja razpoloženje v državi. V zadnjih mesecih, v sedanji gospodarski krizi, se zloraba medijev zločesto stopnjuje. V tem kontekstu vidim tudi »spontanei« proteste, ki so bili v času Janševe vlade kljub nasilništvu medijsko podprti. Sedaj pa protesti izzvenevajo v kulturnih dogodkih in aktivizmu, čeprav so razmere še slabše kot pred meseci.  Verjetno v zadnjih 25 letih ni bilo takšnega medijskega enoumja kot je danes. In to je omogočilo dogodke zadnjih mesecev.
Padec Janševe vlade?
Nova spletka za politično strmoglavljenje pomladne vlade in reševanje prikritih levičarskih bogatašev je cena prihodnosti dveh milijonov državljanov. Navidezno so žrtvovali še Jankovića, ampak gre le za farso. Vse je bilo dobro pripravljeno in medijsko vnaprej zrežirano, vključno z dogovorjenimi »hipnimi« reakcijami Viranta, pa tudi tudi Žerjava. Zato je zadeva učinkovala apokaliptično. No, sedaj je razodetje res tu, ampak ne zaradi Janše. Ceno te pustolovščine pa bomo plačali vsi.
Pa verjamete, da prvak SDS v tem primeru ni kriv?
Zelo težko bi bilo verjet da je, saj korupcijska komisija v bistvenih elementih – pri ceni zemljišča v Trenti in ceni hiše Velenju - evidentno manipulira. Tu tri četrt zgodbe takoj pade. Prav tako komisija ne upošteva dediščine po starših. Tudi način kako so to organizirano spravili v javnost brez možnosti zagovora razgalja spletko.  Ker smo ljudje opremljeni s spominom, je treba tudi upoštevati, kaj vse je partijska kontinuiteta doslej že naprtila Janši: od procesa na Roški, orožja, Depale vasi in Patrie do korupcijske komisije.  Nihče od naših politikov ni bil deležen tudi toliko vulgarnih diskreditacij, kot Janez Janša, njegova soproga in otroci. Nadvse obskurna je zadnja zadeva s PEN, ko ga udbovski sodelavec Taufer zmerja z golaznijo. No, še zadnjič v Kanadi mi je rojakinja zatrjevala, da ve za njegovo kliniko v Avstraliji.  Tako daleč sežejo udbovske lovke.  Najpomembnejši pomladni politik je pač velika tarča kontinuitete.
Zakaj?
Ker je edini slovenski politik, državnik, ki je ogrozil udbomafijsko ekonomsko politično združbo. Le-ta v zakulisju bogati in živi na račun slovenske države in njenih državljanov. Ne glede na to, koliko ga kdo mara ali ne, gre za izredno sposobnega politika, ki ne le da je botroval nastanku slovenske demokracije in države, ampak je državo tudi učinkovito vodil in uspešno predsedoval Evropski uniji. Seveda je delal tudi kadrovske in druge napake, a nasledil je Pahorjevo »ladjo norcev«, vlado, ki se je v krizi brezglavo zadolževala in spravila državo na rob bankrota. Kljub težavam z Viranti in Erjavci ter ob silni medijski gonji je vendarle ladjo zasukal v pravo smer, v smer varčevanja. Takoj po njegovi odstavitvi pa se vse spet podira. Bruselj pač ni Beograd. Janša je politik prve kategorije, zgodovinska osebnost, če hočete, na nasprotni politični strani pa je vladni ekipa iz rezervnih igralcev, ki je v tujini ne jemljejo resno. Ampak to ni smešno.
Kakšna pa je razlika med levo in desno politiko?
Velika in pogosto premajhna. Voditelje na t.i. levici pogosto  nastavlja zakulisje in to jih tudi odstavlja.  Pomladna politika je izvorno transparentna. Predsednik demokratov vodi stranko na volitve, v primeru uspeha pa sestavlja vlado. Pomladni politiki so bolj samostojni pri svojih odločitvah, v večji meri odgovarjajo svoji stranki in bazi od katere so tudi odvisni.  Na t.i. kapitalski levici pa tisti, ki sprejema ključne odločitve, sploh na volitvah sploh ne nastopi. Stranke kot so SD, Pozitivna Slovenija in njihovi sateliti, sploh ne vodijo predsedniki, ampak ključne stvari vlečejo strici iz ozadja. O tem sta povsem resno govorila tudi predsednik in podpredsednik SD. A mislite, da je Borut Pahor obvladal poslance SD? Tudi Lukšič jih ne. On je želel predčasne volitve, a strici iz ozadja so hoteli le takojšnjo zrušitev pomladne vlade, pa naj bo nova vlada kakršnokoli. No, sedaj je imamo.  
Slovenija se nahaja v ključnem trenutku za svoj gospodarski obstoj. S tem se strinjajo na obeh političnih polih. V zadnjem letu je tudi parlament nekaj odločitev sprejel konsezualno. Je to dober znak za svetovnonazorsko razcepljeno Slovenijo?
Dvomim, da je prevladalo spoznanje kaj je dobro za vse.  Za dobre obete v razdeljeni Sloveniji je žal prezgodaj. Poglejte norost. Zlato fiskalno pravilo, ki ne stane nič, pač pa ta ustavna omejitev zadolževanja poveča verodostojnost države in prihrani denar, še vedno ni sprejeto. Pahorjeva vlada je to obljubila in nič naredila, Janševo vlado je levica pri sprejemanju blokirala in še vedno, tudi sedaj ko je na oblasti, in jim teče voda v grlo, blokirajo sami sebe. To je povsem nerazsodno.
Čeprav je predsednica vlade Bratuškova v parlamentu grmela zoper Janševe reforme, pa je sedaj spremenila mnenje in bo precej njegovih projektov peljala naprej. Gre torej Slovenija v pravo smer?
Po obisku Bruslja se premierka vsaj verbalno oklepa reform pomladne vlade, ker je to edina pot. A potrebna so dejanja. V primeru uveljavitve slabe banke ali ob prihodu trojke jo bodo strici žrtvovali, kot je to obredni običaj na levici. Njeni nastopi in izjave močno dražijo zadolževanje. Po nekaterih ocenah se sedaj zadolžujemo za 80 milijonov evrov na mesec dražje kot pod prejšnjo vlado. Akterje slovenske politične levice in njihov medijski pratež ni niti malo sram, ker so državo pahnili v bankrot samo zato, da se znebijo političnega tekmeca in prikrijejo svoje privilegije. Zgodovinsko gledano je tu moč opaziti neko analogijo z dobo druge svetovne vojne, ko so njihovi ideološki predhodniki v jeku okupacije sprožili državljansko vojno in revolucijo za prevzem oblasti, ne glede na žrtve. S tega vidika so za narod pogubni. Zadnji manever z zamenjavo vlade nas bo stal vsej pol milijarde evrov. Si predstavljate? Saj vam je jasno, da tega ne bosta plačala Kučan in Virant…
A vendar od zunaj pogosto slišimo, da so vsi politiki enaki. Da so vsi lopovi. Zato že leta mediji ponavljajo, da je čas za »nove obraze«. Kje lahko dobimo nove obraze? Je to sploh možno?
Na t.i. levici so politiki potrošno blago. Predvsem zato, ker ne najdejo pravega. Poglejte, kaj vse se je že zvrstilo v zadnjih letih. Od tod mantra o novih obrazih. Ti doslej niso prinesli nič novega niti dobrega. V Evropi in svetu so uveljavljeni politiki garancija stabilnosti, ne glede na starost. Dober politik je redkost ne le v Sloveniji, tudi v svetu.
Možina na predavanju v Vipavi
Volivci desne sredine zelo radi glasno kritizirajo vodstva pomladnih strank. Po drugi strani pa se zdi, da zato narašča volilna abstinenca. Kaj menite o tem?
Lahko je kritizirati, veliko težje pa je biti politik, zlasti desne sredine. »Salonski levi«, ki rjovejo svoje politično prepričanje med prepričanimi, v javnosti pa se spremenijo v miši, so pogosta podoba slovenskega volivca. V tujini angažirani volivci zavzeto podpirajo svojega kandidata, ga spremljajo in potem tudi kritizirajo.  To je odgovornost in pravica volivca, ki pa je pred tem v svoj politični angažma vložil bodisi nekaj denarja, časa, znanja… 
Nas bo rešila trojka?
Trojka bo na naš račun za naše razmere zelo brezkompromisno reševala slovensko zgodbo tako, da bo v korist celotne Evrope. Taka so pravila. Standard bo padel na realna tla in večini se bo godilo slabše. Poglejte dogodke zadnjih tednov in pisanje tujih medijev. Odstavitev Janše in prihod leve vlade je usodno pomaknila Slovenijo med problematične in neverodostojne države. Dali so nas na črni spisek. Upajmo, da bo sedanja oblast vendarle uspela zajeziti krizo. To je nujno.
Veliko omenjate medije. So res tako pomembni za kontinuiteto oblasti nekdanjih partijcev?
Zgodovinsko gledano partijska država ni imela zunanje in ne notranje verodostojnosti, zato jo je »utemeljila«  s terorjem in propagando, slednje je z mediji ostalo poglavitno orodje kontinuitete tudi po letu 1990.
Danes imamo internet, svobodo govora, pluralno sestavljen programski svet nacionalne RTVS in več zasebnih medijev, ki so katoliški ali politično desnosredinski. Torej medijska pluralnost obstaja?
Če bi dejansko obstajala, potem Milan Kučan, kot partijski šef nikoli ne bi bil izvoljen na čelo demokratične Slovenije in sedaj ne bi bil samoumevni stric iz ozadja. Po mojem tudi Zoran Jankovič nikoli ne bi bil župan prestolnice, kaj šele kandidat za premiera. Saj to, kar mu je protikorupcijska komisija naprtila za potrebe diskreditacije Janše, počne vsaj 10 let.  Oba in številni drugi, sta produkt medijev. Najprej si razčistimo; pred letom 1990, ko je bilo informacij malo, se je vseeno veliko vedelo. Ljudje so hlepeli po resnici in bili zato, vsaj ob zlomu komunizma bolje informirani. Bolj so vedeli, kaj se dejansko dogaja in kdo je kdo.  Tako čaščena informacijska doba pa je sprožila nepregledno množico informacijske ponudbe, v kateri se večina ne znajde. Rezultat je, da imamo namesto dobro informirane javnosti veliko zmede. Ljudje v poplavi vseh mogočih informacij bistvenih stvari pogosto sploh ne vidijo ali pa so zmanipulirani. Od tu somrak zdrave pameti.
Mediji se lotevajo tudi Cerkve. A nekateri krivijo tudi samo vodstvo Cerkve in njegov odnos do javnosti. Kardinalu Rodetu so mnogi očitali, da ne zna z mediji. Ob finančnem zlomu mariborske nadškofije pa so tudi mnogi krščanski intelektualci nekaterim predstavnikom Cerkve očitali sprenevedanje.
Kardinal Rode je posebna zgodba, njegov prihod na čelo ljubljanske nadškofije in način nastopanja, ki sicer po vsebini ni bil sporen, je levica spretno izkoristila za medijski pogrom proti Cerkvi. Tega takratni nadškof ni upošteval in je nadaljeval v svojem slogu.  Pomislite, da je imel predsedniški kandidat Kučan še leta 1992 v svojem časopisu Predsednik na prvi strani fotografiji s papežem in z nadškofom. Nekaj let pozneje bi bilo slikanje z nadškofom za Kučana škodljiva marketinška poteza. Za mariborsko zgodbo pa ni moč kriviti nobene Udbe, komunistov ali levičarskih medijev. To je pred vsem zadeva ljudi iz ožjega kroga Cerkve, ki so se ukvarjali z napačnimi stvarmi povsem napačen način.
Si je torej Cerkev tudi sama kriva?
Očitno. Poglejte, afera je izbruhnila iz tujine, ker doma ni bilo dovolj moči in zdrave pameti, da bi jo razkrili in pojasnili sami. Seveda so bili zato njeni medijski pospeški toliko večji. Vse drugo je znano. Spomnil bi le še na razočaranje ob poznejšem pastirskem pismu slovenskih škofov, približno leto po izbruhu afere, ko iz besedila ni bilo moč razbrati niti jasnega opravičila, kaj šele, da bi razgrnili, kaj se je zgodilo, kdo je odgovoren in koga bodo ovadili. Mnogi so bili šokirani in prizadeti, posebej taki, ki so vedno, tudi nekritično, zagovarjali vse cerkveno. To sem opazil prvič.  Ne le afera, ki jo lahko interpretirate kot eksces, tudi tu, v »reševanju« zadeve se je pokazalo, da nekateri v vrhu Cerkve niso prav dojeli, kako so videli afero verniki in javnost. Končno so številni izgubljali tudi svoje prihranke, vložene v cerkvene sklade tudi zato, ker se je zanje delalo reklamo v Cerkvi. Vsi imamo napake in včasih hote ali nehote delamo slabo, vendar je po tako evidentnih škandalih jasno obžalovanje prvi korak za nov začetek. Tu pa se poraja skrb, da novega začetka ni. Če je tako, je formalna Cerkev zadnja, ki lahko bere levite na račun pravne države in socialne pravičnosti. Dobro, smo pač v dobi hudih preizkušenj in taki dogodki nas silijo v prehitre sklepe, da je tudi Cerkev del problema in ne rešitve.
Kakšna je pot iz tega?
Dolgotrajna. Nedavno sem bil v krogu klenih duhovnikov in bogoslovcev na Štajerskem. Začutil sem, kakšno breme jim je ta afera naložila. A na srečo jih to ni omajalo, kakor tudi vernikov ne. Nasprotno, v zraku je bil optimizem. Želim pa ob tem izpostaviti še nekaj, kar nam ne bi smelo biti samoumevno. Namreč kako pomembni so duhovniki in redovnice za nas. Pogosto smo do njih preveč kritični in gledamo zgolj na napake. A prav oni so velik blagoslov za narod in to jim moramo pogosteje pokazati. So najbolj izpostavljeni glasniki krščanstva, ki dejansko ponuja odgovore na izzive časa. Pot iz sedanjih težav je v dobrih delih tako v svojem narodu, kot tudi pri drugih narodih po svetu. Gre za misijonsko držo, pa ne le tisto v oddaljenih deželah, ampak tudi tisto doma, ki je lahko še težja.
Je novi papež glasnik teh potrebnih sprememb?
Seveda. Dal je jasen signal v duhu evangelija in izvornega krščanstva. Kako se bo to v Cerkvi prijelo? Gotovo je to nova priložnost.  Med izvolitvijo sem bil v Milanu in v nekem časopisu so ga imenovali »prijatelj revežev«. Enako kot misijonarja Opeko. To je tako prava smer, da bolj ne bi mogla biti. Teologija je čudovita veda, ki sega v največje globine in višine človekovega dojemanja Božjega, vendar krščanstvo učinkuje, ko je v svojem delovanju jasno in preprosto kot evangelij. V 13. stoletju je Cerkev »korigiral« sv. Frančišek Assiški, sedaj je to naloga papeža Frančiška. Ne smemo pa pričakovati preveč. Dovolj bo če bo Cerkev poenostavil, odpravil čim več birokratskega balasta. Ne strinjam se s tistimi, ki mislijo in pričakujejo, da se bo spremenil krčanski nauk. To je nesmisel. Spremeni pa se lahko način. Če bo uspel novi papež sestaviti dobro ekipo sodelavcev, bodo stvari hitreje stekle. Zanimivo, da je red najprej vzpostavil v vatikanskih financah.
Kako lahko papež po vašem obdrži nesporen ugled v katoliškem svetu in širše?
Ugled rimskega škofa, papeža, izvorno izhajajoč iz prvenstva apostola Petra, se v modernem času lahko obdrži le s karizmatično,  moralno ter duhovno čisto osebnostjo, ki ima tudi moč, da pozitivno vizijo uveljavi.  Katoliško občestvo je imelo v zadnjem obdobju velik blagoslov s papeži kot so Janez XXIII., tudi Pavel VI., sploh Janez Pavel II. in tudi Benedikt XVI. Slednji je presodil, da nima več dovolj  moči in hkrati pozval k očiščenju Cerkve, proti verski dvoličnosti in pozunanjenosti. Zelo modra poteza, ki sporoča, da so hipokrizija in cerkveni balast brez verske vsebine, hkrati pa tudi, da sta pohlep in morala resna problema Cerkve in v Vatikana.  Spomnimo na afero s prostituti, ki so jih vozili v Vatikan. Ali na finančne škandale, ki so prizadeli tudi slovensko Cerkev. Kurija, ki  deluje inertno za debelimi vatikanskimi zidovi, brez  odločne roke kaj lahko zaide v samovšečno in od realnega sveta odmaknjeno birokracijo, kjer je odprta pot vsem mogočim anomalijam. To se je v zgodovini že dogajalo in povzročalo razkole.
Dejal bi, da je papež, ki ne mara rdečih čevljev, precej blizu vašemu razmišljanju. Asociacijo dobim tudi na talarje, ki so jih v času italijanske zasedbe Primorske škofje skušali precej neuspešno vsiliti primorskim duhovnikom. Je v Cerkvi preveč zloščenih čevljev in lepih oblačil?
Ne bi znal niti si upal soditi o obleki in obutvi, ha, ha. Je pa pozunanjenost past in ovira resničnosti ter pristnosti. Rdeči čevlji, čeprav simbolizirajo trpljenje prvaka apostolov Petra, res niso nujna oprava. Sedaj, kje je meja med spodobno obleko in gizdalinstvom? No, ja, večmetrske vlečke za kakim cerkvenim dostojanstvenikom bojda niso nujne za nebesa. (smeh) Če pogledamo v zgodovino, se je Cerkev v posameznih zgodovinskih obdobjih, izgubljala v formi, cerkveni učenjaki so se prepirali in ločevali zaradi malenkosti. Tak je bil tudi teološki razlog za razkol z Vzhodom leta 1054. Nenazadnje je bila tudi sejmarska podoba Vatikana, kot jo je videl Luter v začetku XVI. stoletja neposreden povod za protestantski odhod. Daleč od tega, da bi bilo sedaj vse narobe, a problemi očitno so. Po Jezusovem nauku je edina pot do evangelizacije osebni zgled dobronamernosti in skromnosti. In ta pot se začenja v Vatikanu. Prepogosti baročni balast ne deluje kot povabilo sodobnemu človeku, naj sledi Jezusovemu nauku. Moč katoliškega papeža, ki je dejansko prvi služabnik in ne čaščenja potreben odmaknjen verski oblastnik, ni v mogočni Petrovi baziliki, Sikstinski kapeli, ampak v moralni integriteti in osebni moči s katero uveljavlja krščanska načela. V tem je velik čar in trajna moč krščanstva.
Pogosto se vračate v rodne Dobravlje in radi poudarjate primorsko komponento slovenskega naroda. Hkrati pa poudarjate, da je Primorska danes ideološko najbolj naklonjena totalitarizmu.
Primorska daje Slovencem nujno sredozemsko komponento, da ne omagajo za prvim kranjskim plotom. (smeh) Res pa je, da smo v Evropi, z delno izjemo narodov pod Sovjetsko zvezo, tista pokrajina, ki je bila najdalj v kleščah totalitarizmov: najprej fašizma, potem kratko nacizma in na koncu še komunizma. Primorska nikakor ni naklonjena totalitarizmu, še najmanj naša Vipavska. Res pa nekateri, ki jih ni tako veliko kot pa so glasni, menijo, da je en totalitarizem boljši in naš. S tem se demokrat ne more strinjati. Vsi omenjeni -izmi, ki so preganjali, onemogočali in celo množično ubijali drugače misleče, si ne zaslužijo nikakršne pozitivne pozornosti, ampak ostro obsodbo.
Intervju je v krajši obliki izšel v prilogi Družine, mesečniku Slovenski čas 25. aprila 2013 (glej).

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji