Preskoči na glavno vsebino

Intervju: novinarji v službi politike


Tino Mamić: Veliko novinarjev in urednikov je v službi politike, ne pa javnosti
Avtor: Uroš Kokošar, Planet Siol, 28. april 2013 (ponatis)
Novi predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je prepričan, da "Slovenija medijsko ni normalna država, zato je sploh ne moremo primerjati z drugimi državami".Z nekdanjim odgovornim urednikom Primorskih novic in novim predsednikom Združenja novinarjev in publicistov Tinom Mamićem smo se pogovarjali o položaju in stanju novinarstva v Sloveniji. 

Gospodarska kriza se je dodobra dotaknila tudi medijev, saj skorajda ni medija, ki se ne bi ukvarjal s finančnimi težavami. Bi lahko rekli, da je tudi zaradi tega novinarstvo v krizi?
Ravno obratno. Tehnološki razvoj je v zadnjih letih pripomogel, da se informacije veliko bolj svobodno širijo kot nekoč. Novinarji imamo danes veliko več možnosti za objavljanje kot nekoč. V krizi je deloma tisk, čeprav vemo, da ne knjiga ne časopis vsaj v tem stoletju gotovo ne bosta izginila. V Sloveniji pa je stanje drugačno. Pri nas so v veliki krizi medijska podjetja, predvsem gre za tradicionalne tiskane časnike. A vzrok niso trendi, kot to pojasnjujejo lastniki in uredniki. Glavni vzrok je, da je veliko novinarjev in urednikov v službi svojega svetovnega nazora ali politike, ne pa javnosti. S tem v zvezi je tudi stalno kršenje novinarskega kodeksa, ki prepoveduje mešanje komentarjev v poročilo o dogodku. Komentar mora namreč biti jasno ločen od novice. Tu je kršitev malo morje. Novinarji se ne zavedajo, da imajo bralci pravico, da izvejo osnovne podatke o dogodku brez novinarjevega mnenja. Zdaj se dogaja, da bralci svojo avtonomijo pokažejo tako, da odjavijo časnik. Nasprotno pa so vsi mediji, ki so v zadnjih letih dobili bolj pluralno podobo, zabeležili rast branosti in gledanosti. Večinoma se je kmalu zgodil preobrat in "kontrarevolucija", kar se je takoj pokazalo na padcu branosti. Številke so zelo zgovorne.

Kakšne spremembe na medijskem področju pričakujete v naslednjih letih? Kaj se bo dogajalo s tiskanimi mediji, utegne gledalce izgubiti tudi TV, kakšno prihodnost napovedujete spletu?
Težko napovedujem prihodnost (smeh). Novic je vsak dan več. Lahko rečemo, da kar preveč. Zato bo vse več poskusov povzemanja novic. Televizijski dnevniki se ne bodo daljšali in umetno nategovali, ampak verjetno ravno obratno. Spletni portali bodo pri tem gotovo odigrali veliko vlogo. Prej ali slej – pravzaprav me čudi, da se to še ni zgodilo – bi televizijo moral nadomestiti računalnik. Mogoče gre za velikanski vpliv televizije, ki ne dopusti razvoja interneta v tej smeri. Pri tiskanih medijih pa čakam na dan, ko bom lahko naročil jutranji časnik, ki bo vseboval samo članke in strani iz medijev, ki jih bom sam izbral. 

Mnogi menijo, da je tudi novinarstvo, tako kot politika, razdeljeno. Je in kje se to opazi? 
V kolikšni meri je novinarstvo sploh še neodvisno?
Ko sem v volilnem štabu SD nekoč z novinarji čakal rezultate volitev, sem doživel nekaj zelo pomenljivega. Ko smo čakali, da vodje socialdemokratov povedo številke, sem rezultate vzporednih volitev dobil po SMS-u. Pisk je slišal fotoreporter uglednega slovenskega medija pred menoj, s katerim se sploh nisva poznala, in vprašal: "Koliko so dobili naši?" Ali je treba k temu še kaj dodati? Kolega je predvideval, da so vsi novinarji enakega mnenja in da so levičarji "naši". Pa saj to je neverjetno. V resničnem svetu seveda imamo novinarje različnega mnenja. S tem ni nič narobe. Problem pa je, če se ta opredeljenost kaže navzven. Za mnoge novinarje, ki hočejo biti nevtralni, pa to pomeni, da jih v prevladujočih medijih imenujejo "ta desni". Mnogi, ki svetovnonazorsko niso levičarji, zato raje utihnejo ali pa tulijo z volkovi. 

Vse prevečkrat se zdi, da je vpliv politike, gospodarstva ter takšnih in drugačnih lobijev ogromen. Lahko posamezen medij sploh preživi brez vpliva naštetih?
Vedno so vplivi. Vedno so kimavčki in hlapci. Vedno pa se najdejo pokončni novinarji, ki si upajo kaj glasno povedati. Slovenska politika je doživela demokracijo leta 1990. Od takrat imamo dve polovici, ki si lahko konkurirata. Pred sto leti smo imeli dva splošnoinformativna dnevnika, ki sta bila en klerikalen, drugi liberalen. Danes imamo štiri resne splošnoinformativne dnevnike, a nobenega desnosredinskega. Ali je normalno? Novinarji bi se morali postaviti na lastne noge. Morali bi si dvigniti samozavest tako, da bi se bolj poglobili v zadeve. Hkrati pa bi se morali otresti prepričanja, da je treba pisati tako, da bo dobro za "naše". Šele ko bo to storjeno, lahko razmišljamo o tem, kako dvigniti avtonomijo medijev.

Verjetno ste se tudi vi kot odgovorni urednik Primorskih novic spopadali s takšnimi in drugačnimi pritiski. Tudi političnimi?
Seveda. Ko sem postal urednik, se je prodaja začela povečevati. V polletnem obdobju sem ustvaril trend rasti. Ta se je obrnil navzdol en mesec za tem, ko so me odstavili. Povod je bil komentar, ko sem se postavil za novinarko, ki jo je verbalno napadel politik. Noben urednik dnevnika Primorske novice do zdaj se ne more pohvaliti s trendom rasti prodaje. Lani sem doživel cenzuro, zaradi "nerazumljivega" stavka, ki ga je izrekel svetovno znani strokovnjak. Rekel je, da on lahko reče o Kučanu, da je slab, ker se nikogar v državi ne boji in za svoje multinacionalno podjetje ne potrebuje slovenskih bank. Nekakovosten in nerazumljiv članek sem potem objavil na blogu – ljudje so se seveda krohotali, mediji pa povzeli. In sem dobil pisno opozorilo pred odpovedjo. Da ne omenjam, kako so me uredniki smešili pred novinarskim kolektivom. To je klasični mobing. Ko sem urejal Primorske novice, sem seveda zahteval, da se vedno objavlja tako leve kot desne. Zato sem bil tarča tako levih kot desnih politikov. Pravzaprav mi je to v ponos.

Ob vsaki menjavi vlade se dogajajo tudi menjave odgovornih urednikov različnih medijev. Je takšna praksa tudi recimo v EU?
Z menjavami načeloma ni nič narobe. Lastnik lahko vedno menja urednika. Problem Slovenije je, da v medijih ena politična opcija povsem prevladuje. Potem pa ti isti mediji kričijo, ko skuša kakšna vlada to uravnotežiti s svojimi mediji ali svojimi ljudmi. Normalnost je, ko se da približno enako prostora levim in desnim. Slovenija medijsko ni normalna država, zato je sploh ne moremo primerjati z drugimi državami. Ali je še kje kakšna država na naši celini, kjer bi mediji zmrznili, ko kak državnik omeni besedo Bog? Pri nas nekateri mediji celo Boga cenzurirajo.

Mamić na podelitvi Meškove nagrade
Foto: Matjaž Tavčar, arhiv portala Planet Siol
Na splošno velja, da je lahko novinar praktično vsak, brez ustrezne izobrazbe. Zakaj se je to sploh zgodilo? 
Slovenski novinar je edini poklic na našem planetu, za katerega ni potrebna formalna izobrazba. Poskusite dobiti službo kuharja brez kuharske šole. Veliko slovenskih novinarjev nima fakultetne izobrazbe, a ne glede na to lahko pišejo o vsem in dobivajo enako plačo kot njihovi kolegi s fakulteto. Povejte mi, ali je to prav? Ali je to prav do mladih novinarjev, ki so dobri, delavni in izobraženi, pa morajo preživeti kot samostojni podjetniki?

Bi bila rešitev v ustanovitvi zbornice, recimo tako kot jo ima zdravniški ceh, ki določa vsa pravila delovanja?
Kakovost slovenskega novinarstva se zaradi zbornice ne bo povečala. Prej obratno. Kdo bo sedel v zbornici? Uredniki, ki so v svojem bistvu politiki. Z regulacijo bi samo povečali birokracijo. Bi pa v javnosti bila slika slovenskega novinarstva veliko lepša. To pa res. Če bi naredili zbornico, v katero bi za regulatorje z žrebom izbrali sto bralcev, bi to mogoče celo pilo vodo. 

Kako lahko in boste na čelu ZNP-ja skušali dvigniti raven novinarstva, ki je trenutno na zelo nizki točki?
Naša naloga je, da se izogibamo biti v službi politike in da spoštujemo novinarski kodeks. Dobro bi bilo, da bi si ga vsi novinarji prebrali. Nič ni narobe, če ima novinar politično prepričanje. Ravno obratno. Dobro je, da ga v komentarju tudi pove. Na RTVS nimamo skorajda nobenih komentarjev. Poročanje pa je pretežno v službi interesov politične levice. Naročnino pa plačujejo vsi državljani. To preprosto ni pošteno. Zato na to moramo opozoriti.



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…