"Ni poklica pod soncem, kjer bi bili vsi enaki!"

Upam, da boste vsaj nekatera uredništva objavila moj današnji dopis, kot ste svoječasno moje zgoščene povzetke o osupljivih dosežkih slovenskih ameriških izumiteljev in inovatorjev, ali razna uradna in zasebna  poročila o bogastvu slovenskega arhivskega gradiva iz Amerike in vsega sveta, ki sva ga z ženo Mileno po več kot 65 letih zbiranja in doplačevanja ob zglednem sodelovanju slovenskih diplomatov v njihovih zabojnikih poslala in poklonila Arhivu Republike Slovenije. Občasno sem nekaterim med Vami radevolje ustregel tudi z gradivom, dopisi ali pogovori, ki ste jih izrecno želeli. Kot misleč svoboden človek seveda z isto logiko in etiko podobno kot ves svobodni svet obsojam vse tri vodilne totalitarne sisteme zadnjega  stoletja — fašizem, nacizem, ki sem mu skušal škodovati z več zame smrtno nevarnimi sabotažami  in komunizem, saj  so vsi zadali tudi Slovencem globoke, še zdaj skeleče  rane, med njimi medsebojno nezaupanje in  sovraštvo. Prepričan sem, da imajo prav sredstva javnega obveščanja v strpni,  vedno večji pluralnosti in  odprtosti do različnih pogledov možnost, da zmanjšajo med Slovenci bolečo neenakost priložnosti, razprtije in sovraštvo in pripomorejo k večji slogi, spravi in prepotrebnemu sodelovanju vseh zvestih,  dobronamernih in iskrenih Slovencev v domovini, zamejstvu in po  svetu in tako k lepši bodočnosti našega predolgo trpečega naroda. V tej smeri in v tem  upanju vsem iskreno želim mnogo uspehov in vse  dobro.  

Lep pozdrav,

Edi Gobec, Ph.D., zaslužni profesor sociologije in ravnatelj Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča, Cleveland

(bivši zidarski strežnik, tovarniški delavec,  podpredsednik International Social Science Honor Society & National Confederation of American Ethnic Goups; Outstanding Educator of America, 1971)

Vkljub strategijam lažne zastave, pojdimo množično volit sposobne, poštene in rodoljubne kandidate

Še vedno stopicamo bolj ali manj na istem mestu in tavamo v umetni zameglenosti. Le zakaj? Ker smo nasedli sistematičnim dolgoletnim lažem in prevaram. Poglejmo tale zgovoren primer namernega zavajanja  skozi več desetletij — saj se še mnogi spominjate  privlačne oznake ”ljudska demokracija,” ali ne? Kakšna pa naj končno demokracija bo, če ne ljudska? Že etimološka razlaga besede pomeni vlado ljudstva. Lincoln je demokracijo mojstrsko definiral kot vlado iz ljudstva, po ljudstvu in za Ijudstvo! A kaj nam pove Slovar znanstvenega komunizma (A Dictionary of Scientific Communism, Progress Publishers, Moskva, l980)? Na strani l74 razlloži ljudsko demokracijo kot "obliko diktature proletariata, ustanovljene v več evropskih in azijskih deželah kot rezultat ljudskih demokratičnih revolucij v 1940ih, ki so se razvile v socialistične revolucije”. Skratka, ljudska demokracija je celo po takrat še uradnem marksističnem slovarju v resnici diktatura proletariata, to se pravi diktatura manjšinske (!) komunistične stranke, ki je s pomočjo terorja, kraje (”nacionalizacije”!) in zavajanja prišla do diktatorske moči. Seveda tudi komunizem ni bil nikdar znanstven, saj je od vsega začetka poln kontradikcij, neresnic in prevar, pa nasilja, ki preprečuje vsako znanstveno razpravljanje in preverjanje. Skoraj nobena Marxova napoved se ni izpolnila in zanimivo je, da ta ”največji ekonom”, ki je med drugim zelo zaničeval Slovane in se je prej ali slej spopadel z vsemi sodelavci z izjemo Engelsa, ki ga je rabil za preživetje, ni bil nikdar zmožen s pošteno gospodarsko dejavnostjo preživljati niti samega sebe in svoje družine.

   V dolgem nizu prevar igra odločilno vlogo Marxova strategija lažne zastave. Že Manifest komunistične partije, izdan v nemščini februarja 1848. v Londonu, pove, da bo revolucija dvignila proletariat na položaj vladajočega razreda in vpostavitve demokracije. Vendar vlada enega socialnega razreda nad vsemi drugimi nikdar ne more biti demokracija, ampak je njeno nasprotje, torej diktatura!

         V revolucionarnem letu 1848, ko se je Marx lahko spet vrnil na Prusko, je 1. junija pod njegovim uredništvom izšla prva številka časopisa Neue Rheinische Zeitung. Kot urednik je Marx prepovedal kakršno koli propagiranje komunističnega ali socialističnega programa in celo omembo teh besed, ker je vedel, da bi tako povsem odbil finančne mecene in bralce lista. Svoj časopis je ta načrtovalec diktature že v podnaslovu predstavljal kot ”organ demokracije,” kakih 300 premaskiranih komunistov pa se je vrinilo v demokratična društva in skušalo s svojo navidezno zavzetostjo za ”demokracijo” dobiti v njih vpliv in premoč. Marx sam je postal predsednik svojega Demokratičnega društva, dva njegova pomočnika pa predsednika dveh delavskih ”demokratičnih” društev. Kot je zapisal Engels, "Če bi bili takrat odkrili en sam izvod Komunističnega manifesta, bi bilo časopisa in infiltracije konec" (Leopold Schwarzschild, The Red Prussian, 1947, št. 160, 180-2l6).

   Od začetka komunistične agitacije do padca komunizma in še v ”tranziciji” smo priča Marxovi strategiji lažne zastave. Treba je vedno postati praporščak ideje ali programa, ki v tistem  času najbolj pritegne, pa povsem skriti svoje resnične namene. Tako strategi diktature proletariata, ki je lažna zastava za diktaturo komunistične partije, nastopajo v imenu demokracije. Revolucija se skrije za zastavo enakosti, delavskih pravic ali po potrebi ”osvobodilne fronte” in partijska diktatura pod zastavo ljudske demokracije. Največje trobilo partijskih laži se je skrilo za ime Pravda (Resnica), in ljudje, ki neprestano lažejo, spletkarijo  in zavajajo, radi govorijo o svoji resnici. V času, ko postane jasno, da se partija ne more več obdržati na oblasti in so nujno potrebne temeljite reforme, se komunisti pojavijo na čelu reform, ki so jih s svojo diktaturo najbolj in najdalje preprečevali. Če ljudje mislijo, da je preveč strank, ki se med sabo prerekajo, komunisti poskusijo z novo zastavo 'Združene liste', drugim pa ponudijo še liberalno (namesto "ljudsko") demokracijo, v rezervi pa držijo še nestrankarsko ali nadstrankarsko listo in še kaj, medtem ko partijski strategiji podrejena glasila nastopajo kot povsem neodvisni listi. Razočaranim radi ponujajo nove obraze,  dejansko mačka v žaklju.

         Kdor ne pozna ali vsaj ne sluti Marxove strategije lažne zastave, bo tej ali oni komunistični lažni zastavi in prevari nasedel in partija ga bo izkoristila za svojo oblast in privilegije ali vsaj potisnila v podrejenost, zatišje, otopelost in neaktivnost. Vse bolj se tako pojavljajo znaki družbene odtujitve ali alienacije, nemoči in malodušja: naj počnejo, kar hočejo, jaz se v to umazano politiko ne bom vtikal. Tudi volit ne grem. Saj so vsi enaki.  To je seveda eden največjih absurdov. Ni poklica  pod soncem, kjer bi bili vsi enaki! Tudi  politiki so zmožni in požrtvovalni  ali nezmožni, pošteni in nepošteni ali celo tatinski tajkuni in prodanci, oportunisti in aparatčiki. Tiste, ki se jih še vedno priviligirani komunisti in privrženci, slovenski in priseljeni,  najbolj bojijo, seveda  najbolj in z najnižjimi lažmi,  podtikanji in udarci  neprestano napadajo. Ali še kdo danes verjame izmišljotini o Depali vasi ali o Patriji? Vendar sta obe vsaj začasno dosegli svoj namen in okrepili sebične spletkarje, lažnike in krivičnike. 

         Če smo se v vseh teh letih kaj naučili, potem bomo gotovo nehali nasedati Marxovi strategiji lažne zastave, potegavščin, podtikanj in krivic. Množično bomo izpolnili svojo moralno in državljansko pravico in dolžnost in po resnem premisleku bomo po vesti volili najbolj sposobne, poštene in rodoljubne kandidate. Pokažimo, da smo vkljub prevaram in umetni zameglenosti zmožni končno nekaj doseči za boljšo, bolj pravično in lepšo prihodnost Slovenije!

         Volitve so zlata, če ne edina priložnost! Izkoristimo jo!