Mwoja besejda

Članek, objavljen v dnevniku Primorske novice

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura. Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011). Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jam...

Dinarski kras je kandidat za vpis na Unescov seznam Vrsta slikovitih presihajočih jezer v okolici hrvaškega dalmatinskega mesta Imotski so eden od adutov skupne kandidature Škocjanske jame, ki so na seznamu svetovne dediščine Unesca že četrt stoletja, vodijo projekt, da bi na seznam uvrstili celoten matični kras, tako imenovani Dinarski kras. Gre za kraško območje v petih jadranskih državah med Doberdobskim in Skadarskim jezerom. MATAVUN - Park Škocjanske jame je lani postal nosilec čezmejnega projekta kandidature Dinarskega krasa za Unescov seznam. S kakimi 150 kilometri širine in 650 kilometri dolžine je to največje kraško območje v Evropi in eno največjih na svetu. Za primerjavo, ozemlje 60.000 kvadratnih kilometrov je veliko skoraj za tri Slovenije. Obsega celotni Kras tako na Primorskem kot v zamejstvu, ter Dinarsko gorovje ob vzhodni Jadranski obali. Presihajoče Cerkniško jezero - najprimernejši kandidat za Unesco v Evropi, ki ni na njegovem seznamu Izvirnos...

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu. Zvone Žigon (foto: Tino Mamić) Diplomirani novinar Zvone Žigon , ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”. Dvojna identiteta V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge ...

Končno in pričakovano: kocka je padla. Alea iacta est , so rekli stari Latinci, ko je padla odločitev, ki se je ne da več spremeniti. Škoda, da latinščina ni širše znana, potem bi lahko zapisali kar Acta iacta est . Akta je namreč padla. Z Acto je konec. Odločitev ni presenetljiva, saj so že odmevi v evropskem parlamentu, ki je zelo občutljiv za kršenje človekovih pravic, pokazali, da ratifikacija nima realnih možnosti. Zato se komu tolikšno protestiranje v grotesknih belih maskah s črnimi nasmehi morebiti zdi že pretirano. A vendar moramo vedeti, da je internet glasnik svobode in najmočnejši borec proti cenzuri in samocenzuri. To je posebej pomembno v diktaturah, pa tudi v državah, kjer je medijski pluralizem okrnjen. Protestov za svobodo medijev ni nikoli preveč. Lahko pa oporekamo Anonimnemu iz Maribora, ki je rekel, da se javne razprave v državnem zboru ne bo udeležil, saj nanjo ni bil povabljen. Če bi se malce poučil o delu parlamenta, bi vedel, da so javne razprave namenjene...

Vodni stolp v Divači, kamnita stavba, ki so jo zgradili v sklopu južne železnice leta 1857, bo zaradi širjenja železniške postaje porušena. Tako bo padel še en tehnološki spomenik, ki ga država ni zaščitila. V gradbene odpadke pa se bo spremenilo še več kamnite tehnološke dediščine. Avstrijci so podobno dediščino uvrstili na seznam Unescove dediščine DIVAČA -  Zaradi širjenja železniške postaje v Divači in posledično tudi načrtovane gradnje drugega tira do Kopra bodo porušili več kamnitih stavb, ki so bile zgrajene pred poldrugim stoletjem. Poleg dvoločnega kamnitega mosta, o katerem smo že pisali, bo padla tudi kamnita stavba, ki od daleč ne izgleda nič posebnega. Ko stopimo bliže, pa vidimo, da gre za lep kamnoseški izdelek, ročno delo, kakršnih danes sploh ne gradijo več. Poleg vodnega stolpa, ki je na zunaj podoben  kamniti hiši in je do nedavnega služil  za spanje delavcem železnice, je na železniški postaji še deset drugih manjših  in večjih kamni...

Ob izidu romana v dnevniku Primorske novice

Tehnološka dediščina iz leta 1857 bo porušena (Divača) Objavljeno v dnevniku Primorske novice

O prvem ekološkem mlekomatu v državi, intervju z Nikom Medenom iz Senožeč, dnevnik Primorske novice

Jože Možina, eden najbolj uveljavljenih avtorjev slovenskega dokumentarnega filma, ki je bil večkrat nagrajen tudi v tujini, je Pedra Opeko s kamero obiskal na Madagaskarju. Njegov dokumentarni film govori o eni najlepših resničnih zgodb našega časa. Na božični večer, 25. decembra, je nacionalna televizija predvajala celovečerni dokumentarni film Pedro Opeka - dober prijatelj . Gledalcev pred ekranimi je bilo ogromno. Toliko, da je film postal najbolj gledan dokumentarni film TVS zadnjih let. “Pedro je preprost v izrazu, močan v besedi in mogočen v dejanjih,” pravi režiser in scenarist filma Jože Možina (desno), ki je Opeko na Madagaskarju obiskal dvakrat Foto: STANE KERIN   Primorski režiser Jože Možina (43), ki je hkrati tudi scenarist poldrugo uro dolgega filma, je znan po tem, da ustvarja z manjšo ekipo. Skupaj s snemalcem Jožetom Jagričem sta se celovečerca lotila kar sama. Vzroka sta dva: nižja cena in pristnejši stik z ljudmi. “V vsako novo kultu...

Pedro Opeka je Slovenec z Madagaskarja, ki spreminja svet. Sledijo mu tisoči ponosnih delavnih ljudi, ki so nekoč živeli na smetišču. V Slovenijo je prišel ob premieri celovečernega dokumentarnega filma Jožeta Možine Pedro Opeka - dober prijatelj . Film o tem izjemnem človeku, ki najrevnejšim med najrevnejšimi vrača človeško dostojanstvo, je bil na sporedu na božični večer, 25. decembra, na prvem programu nacionalne televizije. Svetovno znani borec proti revščini Pedro Opeka (63) je nekaj dni pred božičem ponovno preživel v domovini svojih staršev. Njegov urnik, ki se je začel pred 5. uro in končal tudi po polnoči, je bil natrpan z obiski. Vse s ciljem, da bi pomagal svojim ljudem, ki na obrobju milijonske malgaške prestolnice Antananarivo gradijo hiše, šole, ambulante in igrišča. Samo zamejski koroški Slovenci so doslej prispevali denar za kar tisoč hiš. Opeka zato ne skriva velike hvaležnosti do Slovencev, ki jih ocenjuje kot zelo radodarne. V Sloveniji je ta čas tempera...