Sv. Benedikt, oče Evrope

Sv. Benedikt iz Nursije (god 11. julija) je postavil zahodno meništvo na povsem nove temelje in tako preoblikoval srednjeveško Evropo. Z geslom “moli in delaj” ali v latinščini “ora et labora” je samostane naredil za gospodarska in kulturna središča.

Leta 529 je bizantinski cesar zaprl še zadnjo pogansko šolo v Atenah. Istega leta se je na grič Cassino južno od Rima povzpel menih Benedikt in ustanovil samostan. Benediktova redovna skupnost je začela kulturno, duhovno in gospodarsko prenovo Evrope. Končala se je antika in začel srednji vek.

Benedikt se je rodil leta 480 v plemiški družini v umbrijski Nursiji. Iz Rima, kjer so se bili besedni, pa tudi krvavi boji za verske resnice in papeški prestol, je zbežal v samoto. Po nekaj letih samotarskega življenja v votlini je ustanovil samostan Montecassino in postavil nova, razmeroma stroga redovna pravila.

Evropa, kjer so se še vedno preseljevali celi narodi, je bila opustošena. Benediktovi tovariši in nasledniki, ki so začeli nove samostane ustanavljati po vsej celini, so začeli dežele obnavljati: krčili so gozdove in učili preproste ljudi umno obdelovati zemljo. Germane, ki so prezirali ročno delo, je to povsem spremenilo. Benediktinci in tudi drugi redovi, ki so na novo ali pa na podlagi starih redov nastajali skozi stoletja, so ustanavljali šole, delavnice in bolnišnice. Benedikt je svetopisemske nauke presadil v vsakdanje življenje.

Umrl je na Montecassinu 21. marca 547. Zaradi postnega časa pa so nato njegov god premaknili na 11. julij. Papež ga je postavil za patrona Evrope.

Ime Benedikt izhaja iz latniščine. “Benedictus” pomeni “blagoslovljen”. Ime je razmeroma redko, najdemo pa ga tudi naslednjih različicah: Benedikto, Beneto, Beni, Benito, Beno, v ženski obliki pa Benedikta. Iz imena jenastalo tudi precej priimkov: Benedejčič, Benedik, Benčina, Benedičič ...

fotografije: 

- Kip sv. Benedikta pred smrtjo v Montecassinu

- Benediktov kip (1763) v samostanu Montecassino je bombardiranje leta 1944 čudežno preživel brez večjih poškodb

besedilo in fotografiji: TINO MAMIĆ