Mwoja besejda

članki o Rebuli Roman Ob babilonski reki izpod peresa akademika Alojza Rebule (Celjska Mohorjeva družba, 2007) posega v tragično majsko obdobje konca druge svetovne vojne, ko se je čez Karavanke v strahu pred novo zmagovito oblastjo prelila reka beguncev. Med dvajset tisoč ljudmi je bila dobra polovica domobranskih vojakov, ki so orožje predali Britancem. London je skoraj vse vojne ujetnike zahrbtno predal Titovim partizanom. Kaj se je nato zgodilo, poznamo: smrt so storili žalostno v kraških breznih, rudnikih in jamah, kjer njihove kosti ležijo vse do danes. Zakaj se je bratomorna vojna tako žalostno končala, je vprašanje, ki zahteva poznavanje notranjepolitičnih razmer v Sloveniji pred okupacijo in po njej. Čeprav objektivne zgodovinske ocene večplastnega dogajanja v tem trenutku ne more podati nihče, pa se je Rebula - kot že večkrat - temu zelo približal, ko je različne interpretacije položil v literarne like z različnih svetovnonazorskih bregov. Za glavna junaka ob babilonski rek...

Mladenič na parkirišču v Kotorju, ki nam brez vsakega sramu naračuna štirikratno ceno za uro parkiranja, na očitek, da nas skuša napetnajstiti, mirno odgovori: "Pa koga bomo, če ne naše?" In s tem smo se hočeš-nočeš v prelepi, a vendar "naši" Črni gori srečali neštetokrat. Lepote Črne gore, o katerih vedo veliko povedati generacije, ki so odraščale v rajnki Jugoslaviji, so res izjemne. V letih po razpadu Juge se je turistom še bolj priljubila zaradi nizkih cen. Ki pa jih danes nepreklicno ni več. Večina Slovencev v deželo pod Lovčenom prihaja iz hrvaškega Dubrovnika. Črna gora jih pričaka z najlepšim koščkom svoje razčlenjene obale, zalivom Boke Kotorske. Boka je bila v zgodovini tesno povezana s Hrvaško, Srbi in Črnogorci pa so postali večinski narod ozkega in vijugastega zaliva šele po nastanku prve jugoslovanske države (1918). Danes Boka skoraj v celoti pripada Črni gori, le delček, rt Prevlaka, je ostal hrvaški. In še glede tega koščka si državi nista edini, saj...

drugi članki o Rebuli Rebulov zadnji dnevnik Pod vrhom tisočletja (Mladika, Trst, 320 str., 25 evrov) je dragoceno pričevanje o zadnjih petih letih minulega tisočletja, kot jih je doživljal umetnik, mislec, kulturnik, kristjan, Primorec in soprog. Še kakšno lastnost uglednega akademika Alojza Rebule bi našli in prepoznali med branjem utrinkov zadnjih let pred jubilejnim svetim letom 2000. Kako pomembno je bilo in kako napačno so ga nekateri razumeli, je pisatelj razkril že v romanu Maranatha (Celovec 1996), ki ga prav z nekaterimi razmišljanji iz dnevnika sedaj bolje razumemo. Pravzaprav so prav njegovi dnevniki - kar osem jih je že uzrlo luč sveta, poleg teh, ki redno izhajajo v Zvonu - ključ do razumevanja ozadij njegovega plodnega literarnega ustvarjanja. Rebulovi romani namreč nimajo uvodov ali spremnih besed, zato bralci o resničnih imenih junakov lahko le ugibajo. Rebula pa tudi ne govori prav veliko o svojih delih; v svoji skromnosti se celo ponatisov otepa. Nekaj drobcev o us...

Ko je prvi moški pračlovek v zgodovini ostanke pečenega zajca po kosilu sam vrgel ven iz jame, se je začel nepovraten proces, katerega skrajni dosežek je tudi delitev porodniškega dopusta (uradno se to sicer imenuje dopust za nego otroka) med oba starša. Dokler tega ne preizkusiš na lastni koži, je govorjenje o tem podobno debati o občutkih, ki jih ima človek med hojo po luni: o tem se sicer da marsikaj prebrati, a je vse skupaj le teoretiziranje. Da ne bo dvoma: drage bralke, moški na porodniški ne prinese popolne razbremenitve, zato to ni nekaj oh-in-sploh fantastičnega. Ko se v račun vzame še materinski čut (ali nagon, če rečem po moško), pa lahko vse skupaj za žensko postane že mučno. Tudi najina odločitev, da si deliva porodniško, ni nastala zaradi vere v enakopravnost moških in žensk, ampak bolj zato, ker bi nas sicer teh nekaj mesec drago stalo. Žena je namreč samostojna podjetnica, kar pomeni, da bi od države dobila minimalno nadomestilo (niti 500 evrov ne). Ko temu doda...

Že v srednji šoli sem nekoč napisal šolski spis o begunski brezdomni družini iz Bosne, ki se ji konec prejšnjega stoletja v Sloveniji rodi otrok na smetišču. Idejo sem seveda dobil od znanega pisatelja. Prijatelj, ki je spis prebral, je bil ogorčen: "Pa ja ne moreš napisati, da je Jezus Bosan'c." A sem vztrajal. Spis je sicer ostal nekje založen, saj si ga tudi v šoli nisem upal pokazati (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi s tako temo utegnil zaslužiti cvek) in sem nanj pozabil.          Ponovno sem se na to pisanje spomnil čez nekaj let, ko sem prebral prvi članek o delu Petra Opeke. Peter oziroma Pedro Pablo, kot mu je uradno ime, saj se je rodil slovenskim staršem v Argentini, je namreč reševal življenja tisočev (da, dobesedno tisočev - ne gre za besedno dramatiziranje) otrok, ki so umirali na smetiščih Madagaskarja. Brezdomne otroke in njihove starše je opogumljal in jim pomagal, da so začeli ustvarjati s svojimi rokami. Kljub...

Pedro Opeka, slovenski misijonar, ki so ga odlikovali papež, francoski predsednik in monaški knez Pedro Opeka, Slovenec, ki se je rodil v Argentini, študiral v Ljubljani in se zaposlil na Madagaskarju, je pred dnevi obiskal v Evropo. V Rimu in Ljubljani je dobil dve visoki odličji, potem pa se še pred božičem vrnil k svojim bratom, kot imenuje smetiščarje in reveže na afriškem otoku v Indijskem oceanu. Bojevnik upanja, kot imenujejo Pedra Pabla Opeko (60), je za brezdomce na smetiščih začel graditi nov svet. Dobesedno, saj ga je oče naučil, kako živeti od dela svojih rok. Z zidarskim znanjem je začel graditi šole, ambulante in hiše za revne Malgaše, ki so živeli na smetiščih v predmestju otoške prestolnice. Po osemnajstih letih se nekdanji brezdomci samozavestno sprehajajo po lepih in urejenih mestih, ki so jih zgradili s trdim delom. Četrt milijona ljudi se je že obrnilo na slovenskega misijonarja, ki je po vsej državi postavil kar 72 osnovnih šol. Od pekla do pekla Sve...

V Las Vegasu imajo veliko več igralnic kot v Sloveniji. Zgradili so jih v vseh mogočih oblikah. V vsej poplavi kiča, ki spremlja igralnice po vsem svetu, pa verjetno ne bomo našli prav nobene, ki bi jo uredili kar v - mrliški vežici. V tem je Slovenija edinstvena. Gorico so včasih zaradi močne judovske skupnosti, ki je živela tam, imenovali kar Jeruzalem na Soči. Goriški Judje so bili prisotni v mestu že ob njegovem nastanku in se kljub preganjanjem ohranili vse do danes. Najhujše je bilo v času druge svetovne vojne, ko je holokavst terjal žrtve tudi v fašistični Italiji. Nekaj let zatem, ko je bil članek objavljen, so novogoriške občinske oblasti iz vežice vendarle umaknili casino in prostore  prepustili - baru. To je verjetno edini bar na svetu,  kjer lahko človek popije kavo v mrliški vežici. Goriški geto “Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Njihovo prvotno domovanje je bilo v starem delu mesta, stisnjeno v pobočje pod gr...

Dolga pot iz Žabelj v Bruselj Ciril Štokelj je Primorec, ki v tem trenutku v mednarodni diplomaciji kotira najviše. Nekdanji duhovnik, ki se je izšolal na prestižni vatikanski diplomatski akademiji, je drugi človek v kabinetu predsednika evropskega parlamenta Hansa Gerta Pöteringa. Iz časa, ko je iz vatikanske prestopil v slovensko diplomacijo, kroži anekdota. Takratni premier Janez Drnovšek se je na nekem protokolarnem srečanju s takratnim nadškofom Francom Rodetom pohvalil s Štokljem kot najsposobnejšem slovenskem veleposlaniku. Rode pa mu je z nasmeškom odvrnil: “Seveda, saj smo vam ga mi izšolali.” V karieri ste naredili nekaj velikih preskokov. “Najprej sem delal v vatikanski diplomatski službi, potem v slovenski, zdaj sem v evropskem parlamentu. Tri različne izkušnje. Sedanja služba v kabinetu predsednika parlamenta je dinamična, z veliko možnost-mi za ustvarjanje. Kot diplomat svoje države zastopaš in braniš le svojo državo, tu pa se dela za vso EU kot skupni projekt vseh držav...

Narodni muzej v Ljubljani hrani med svojimi umetniškimi in zgodovinskimi zakladi veliko predmetov iz vse Slovenije. Tudi “primorsko” neandertalčevo piščal, ki so jo našli leta 1995 v jami Divje babe nad reko Idrijco. V muzealstvu in arheologiji od nekdaj velja pravilo močnejšega. Nacionalni muzeji imajo povsod privilegij, da hranijo najlepše najdbe in muzejske primerke iz vse države. Zaradi sprememb državnih meja je zato marsikaj iz Slovenije ostalo na Dunaju. Nič čudnega, če so vse glasnejši tisti, ki zahtevajo, da se umetnine vrnejo domov: posebej so glasni, denimo, v Egiptu in Grčiji, od koder so v svetovne prestolnice romali vagoni in vagoni najlepših starin. Slovenski nacionalni muzej V Sloveniji imamo - tako kot v drugih državah - svoj nacionalni muzej v prestolnici. Imenuje se narodni muzej, čeprav bi bilo ustreznejše poimenovanje nacionalni, saj hrani najdbe iz ozemlja vse države, ne le predmete, ki so povezani s slovenskim narodom. Knjiga Stopinje v preteklost , ki jo ...