Mwoja besejda

Boris Pahor, prvi Primorec in Slovenec, ki je nominiran za nagrado Saharov Evropskega parlamenta, je z nominacijo dobil veliko pozornost med evropskimi poslanci različnih strankarskih  barv. Nagrado Saharov za svobodo misli vsako jesen podeljuje Evropski parlament (EP) že od leta 1988 naprej. Letos prvič je nominiran tudi Slovenec, pisatelj Boris Pahor (98). Nagrado, imenovano po ruskemu izumitelju vodikove bombe in mirovnemu oporečniku  Andreju Saharovu , EP namenja ljudem, zaslužnim za boj z nestrpnostjo, fanatizmom in zatiranjem. 51 podpisnikov Predlog je podal poslanec  Milan Zver iz Evropske ljudske stranke (EPP) oziroma njene članice Slovenske demokratske stranke (SDS), ki je zbral 51 poslanskih podpisov. Sopredlagatelja sta njegova poslanska kolega  Lojze Peterle (NSi) in Romana Jordan Cizelj (SDS). To je edina nominacija s podpisi, saj druge štiri predlagale poslanske skupine.  Glede na predloge lahko tudi sklepamo, kateri predlog ima verjetno...

Igralec Gregor Čušin ima pet svojih monokomedij in šest otrok. S predstavami gostuje po vsej državi in ni mu težko iti v še tako oddaljeno vas. Njegova razmišljanja so velikokrat šokantna, saj si česa podobnega slehernik ne upa izreči. Čušin je zelo nenavaden igralec. V monokomedijah, ki jih napiše in uprizori sam, se dotika tem, ki so za druge nedotakljive. V manj kot desetih letih je samostojno nastopil že okoli 800 krat. Priimek Čušin diši po Primorski, kar  sogovornik tudi potrdi: “Vsi Čušini izhajamo iz Podbele pri Kobaridu.” Njegov stari oče se je namreč preselil iz Podbele pod Kobariškim Stolom na Koroško Belo pod Karavanški Stol. Vaš glas seže v vsako vas, saj ste glas posodili že mnogim likom v risankah. Katera vam je najljubša? “Najbolj so mi všeč vloge, kjer mi ni treba spreminjati glasu in je zato najmanj naporno. (smeh) Sicer pa mi je bila najbolj všeč vloga polža Fonza v risanki Vrtni palček Primož. Polža, ki požreta vse kar vidita, stalno nagajata palčku...

Palestina vložila prošnjo za članstvo v OZN - Primorske novice

Slikar Tone Kralj, ki se je proti fašizmu boril s čopičem, in poslikal kar 43 primorskih cerkva, je v naši državi precej pozabljen, saj več njegovih del propada. To je ugotovitev ljubljanskega srečanja poznavalcev in ljubiteljev Kraljeve umetnosti. LJUBLJANA * Srečanje v ljubljanski knjigarni celjske Mohorjeve družbe je imelo polemični naslov "Tone Kralj - umetnik križa ali križani umetnik?" Vodil ga je primorski bogoslovec, študent teologije iz Kamenj na Vipavskem  Blaž Batagelj , ki se je pogovarjal s Tonetom Zrncem , urednikom, kulturnikom in duhovnikom iz kanadskega Toronta. Batagelj je poudaril, da Ljubljana Kralja ni sprejela, zato je prišel na Primorsko. Hkrati pa Slovenija tudi danes pozablja na Kraljevo dediščino, ki jo je ponekod že zelo načel zob časa. Batagelj je predstavil še neobjavljen dokument, pismo Hermenegilda Srebrniča . Srebrnič, ki je bolj poznan pod imenom Herman, je bil župnik v Soči, ko je Kralj med drugo svetovno vojno slikal v dolini Trente. V pi...

Eden najbolj zanimivih svetniških osebnosti stare zaveze je prerok Jona. Njegova zgodba je zanimiva, ker se je jezil na Boga. Prerok Jona, ki goduje 21. septembra,  je po nezanesljivem viru živel v osmem stoletju pred Kristusom. Bog mu je naročil, naj pojde v Ninive, in tamkajšnje prebivalce nagovori k spreobrnjenju. A njemu to ni bilo všeč, saj Ninivljani niso bili Judje, ampak Asirci. Zato ni hotel, da bi Bog pomagal drugim kot Judom. Pobegnil je in se vkrcal na ladjo. A ladjo je dosegel vihar. Ko so mornarji ugotovili, da je neurje poslal Bog zaradi Jonovega pobega, so ga vrgli čez krov. Morje se je hipoma umirilo, Jona pa je požrla “velika riba”. Biblicisti domnevajo, da je šlo za kita. Jona je v kitovem trebuhu molil, in po treh dneh in treh nočeh ga je kit izbljuval na kopno. Prerok je nato odšel v Ninive in jih prepričal, da spremenijo svoje navade. Bog zato svoje grožnje, da jih bo uničil, ni uresničil. A Jona z uspehom ni bil zadovoljen. Jezil se je na Boga, ki je b...

Psihoterapevtka Nataša Bider Humar svetuje parom, ki bi se radi razvezali, in tudi partnerjem, ki se znajdejo  v vrtincu prevar, nasilja in zlorab. Pravi, da skoraj vsak par, ki vstopi skozi vrata njene posvetovalnice v Kamniku, prej ali slej odide domov ponovno zaljubljen. Kakšen je torej njen recept za ljubezen? V Sloveniji  razpade vsako leto več  zakonskih in zunajzakonskih zvez. Kaj je v ozadju tega problema, smo povprašali Natašo Bider Humar, strokovno direktorico Centra za družinsko terapijo Kamnik. Profesorica filozofije in umetnostne zgodovine, ki je s podiplomskim študijem postala specialistka zakonske in družinske terapije, je doslej pomagala že več kot sto parom v težavah. Kako se lahko zgodi, da diplomirana filozofinja postane psihoterapevtka? (nasmeh) “Zelo preprosto. V filozofiji se sprašujemo o bistvu sveta in bistvu odnosov.  Res je na prvi pogled malce nenavadno. A vendar je med slovenskimi psihoterapevti vse več filozofov. Psihoterapija je zame n...

Sloviti stolpnici svetovnega trgovinskega centra (WTC) kljub uničenju trdno ostajata v svetovnem spominu. Polkilometrska stolpa, ki sta se sesula v prah pred desetletjem kmalu zatem, ko so se samomorilski islamski skrajneži z ugrabljenima potniškima letaloma zaleteli vanju, sta bili nekoč najvišji stavbi planeta. Newyorška dvojčka sta bila simbol uspešnega, bogatega in demokratičnega Zahoda, katerega blaginja pa ne seže na vse konce sveta. Letos mineva deset let od sesutja slovitih dvojčkov, ki sta dominirala v gozdu velikanskih stolpnic velemesta, ki ga imenujejo tudi Veliko jabolko (Big Apple). Stavbi Svetovnega trgovinskega centra (World Trade Center, WTC) sta ob postavitvi leta 1973 v višino merili ena 417, druga pa 415 metrov; skupaj z anteno pa kar 526 metrov. Za boljšo predstavo: 110 nadstropij, kar približno ustreza višini Sabotina nad Novo Gorico. Mogočno, impresivno Dvojčka sta New Yorku iz zadnjih treh desetletij prejšnjega stoletja dajala značilno podobo. Obiskovalec ...

Sobotni koncert dalmatinskih klap v portoroškem Avditoriju je navdušil. Spontani aplavzi med pesmimi, ritmično ploskanje in pripevanje   so dokaz, da je ta glasbena zvrst v Sloveniji še vedno izredno priljubljena. Nenazadnje na to kažejo tudi same klape, ki so začele peti v – slovenščini. Tudi v soboto smo tako slišali klapske izvedbe treh slovenskih skladb: Solinar, Bele snežinka in Dan ljubezni . Slednjo je zapela klapa Cambi iz Kaštela pri Splitu, ki je le nekaj dni pred tem imela največji samostojni koncert kake klape, saj jih je na splitskem stadionu Poljud poslušalo več kot 10.000 ljudi. O izredni kakovosti pol stoletja stare klape Cambi, ki praktično na vsakem festivalu, kjer se pojavi, odnese domov prvo nagrado, se je prepričala tudi portoroška publika. Tudi vse druge klape so prišle iz Dalmacije. Izjema je bila le »domačinka«, piranska klapa Solinar . Če je kdo pomislil, da gre za poceni kopijo povprečne hrvaške klape, se je uštel. Znani slovenski pevec hrvaških korenin ...

V stikih z argentinskimi Slovenci zaslutimo duh družbe, ki je iz dežele po Triglavom že pred desetletji praktično izumrla. Pri tem ne mislim toliko na pluralnost in vrednote demokracije, ki jih podalpski Slovenci skušamo ponotranjiti šele zadnji dve desetletji. Bolj bode v oči srčna kultura. Ali stopnja civiliziranosti, če to izrečemo malce hudobno. Kdor temu ne verjame, naj si postavi naslednja vprašanja. Koliko prebivalcev naše države prebere letno več kot tri knjige? Koliko je med prebranimi knjigami klasičnega leposlovja in koliko sodobnih besedil sumljive kakovosti? Koliko Prešernovih pesmi zna na pamet povprečen Slovenec? Koliko ljudi bi znalo o slovenski zgodovini izpred leta 1941 povedati več kot deset stavkov? Koliko moških v državi ima »zakmašno« obleko? Koliko moških si zna zavezati kravato? Koliko ljudi v državi zna napisati prošnjo za službo z manj kot petimi slovničnimi napakami? Koliko ljudi vstane starcu na avtobusu? Koliko moških dami odpre vrata? Koliko ljudi v držav...

Noga, ki je v klancu do konca tiščala plin našega avtodoma, je nenadoma sama zdrsnila s pedala. Prekrasen razgled na Dubrovnik me prevzame. Z veliko težavo nogo prisilim, da spet pritisne na pedal za plin, in na prvem izogibališču se ustavimo. Živa razglednica: bleščeča belina mesta, ki se stiska med temnomodrim morjem in strmim kamnitim pobočjem, poraščenim s temnozelenim grmičevjem in šopi rumenih cvetic. V Dubrovnik smo se pripeljali z juga, po dveh tednih pohajkovanja po Črni gori. V bližini mesta najdemo v kraju Srebreno majhen avtokamp. Dva dni skoraj samo počivam. Osvežujoča in kristalno čista voda, kljub mivki in parkiranim čolnom. Veliko olajšanje čutimo tudi, ker ni več treba natančno preverjati poštenosti vsakega natakarja. Starejša otroka sta venomer v vodi, najmlajši še ne enoletnik pa ostaja trdno na kopnem. Trmasto, pravzaprav. Ko mu pomočim noge v resda junija še malce hladni južni Jadran, glasno zagodrnja in protestira ob vsesplošnem hahljanju ležečih na plaži. Spočiti...