Mwoja besejda

Mag. Renato Podbersič o judovskih vojakih na Soški fronti in v prvi svetovni vojni: Objavljeno v dnevniku Primorske novice

Svetilka je ugasnila zaradi preobilice olja Goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, ki je svetovno slavo v filozofiji dosegel šele po svoji prerani smrti, upodablja roman Drugo morje. Njegova smrt je opisana kot svetilka, ki ne ugasne zaradi pomanjkanja, ampak preobilice olja. Carlo Michelstaedter (1887-1910) je bil goriški pisatelj, pesnik, slikar in filozof. V rodni Gorici, na vrhu Raštela, so mu pred leti postavili kip. Razvil je svojo lastno filozofijo prepričanja,  ki je bila takrat na ravni sodobnih evropskih filozofskih tokov. Samo nekaj ur zatem, ko je končal svojo diplomsko nalogo (ta je postala nato svetovno znana kot knjiga Prepričanje in retorika),  se je ustrelil s pištolo. Kratki roman Drugo morje Claudia Magrisa je za primorskega bralca posebej zanimiv, saj se dogaja v naših krajih in odkriva precej neznane zgodbe iz začetka prejšnjega stoletja. Opisuje življenje goriškega filozofa, slikarja in poeta Carla Michelstaedterja, ki je pokop...

Unesco ima poleg znanega seznama svetovne dediščine še novejši seznam nesnovne ali žive kulturne dediščine. Ta z leti pridobiva na pomenu, hkrati pa ponuja več možnosti za nove slovenske vpise. Na Primorskem so nadlje na tej poti prišli cerkljanski laufarji. Paška čipka, foto: Tino Mamić Unesco je za etnološke posebnosti, ki niso mogle priti na seznam dediščine, pred nekaj leti ustvaril novo listo. V poštev pridejo običaji, verstva, znanja in duhovna dediščina, ki se prenašajo iz roda v rod. To imenujemo živa dediščina ali nesnovna kulturna dediščina. Tudi za ta alternativni seznam, ki se uradno imenuje Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, je Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v velikem zaostanku. Hrvaški zgled V štirih letih od nastanka je samo Hrvaška na seznam spravila že ducat svoji etnoloških posebnosti. Že leta 2009 so dosegli osem vpisov:  pustne maske zvončari iz Kastva, šagra sv. Blaža v Dubrovniku, hrvaška čipka, križev p...

Evropska unija je sistem, ki je preprečil vojne. Države se po vstopu v zvezo niso nikoli več spopadle. Slovenija se je z vstopom v EU leta 2004 rešila morebitne ponovitve agresije iz leta 1991. A vendar EU nima mehanizma, ki bi preprečil morebitno državljansko vojno. To dokazuje v manjši meri terorizem v Baskiji, predvsem pa državljanska vojna na Severnem Irskem. Le-ta je divjala kljub EU in je pr enehala predvsem zaradi prizadevanj Dublina, Belfasta in Londona, ne pa Bruslja. Slovenija je potemtakem varna pred Beogradom in Rimom, ne pa pred domačimi komunisti, ki lahko ponovno zanetijo bratomorno vojno. Enkrat so to že naredili. Ali se lahko ponovi leto 1941? Seveda, saj se iz bratomornega klanja kot nacija nismo ničesar naučili. Razlika med komunisti iz 1941 in 2012 je, da so bili prvi navajeni živeti v opoziciji, drugi pa tega ne znajo in nočejo. Razlika med zunanjimi okoliščinami med 1941 in 2012 je tudi velika. Okupacija je bila tako skrajno stanje, da so ga komunisti izk...

Članek, objavljen v dnevniku Primorske novice

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura. Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011). Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jam...

Dinarski kras je kandidat za vpis na Unescov seznam Vrsta slikovitih presihajočih jezer v okolici hrvaškega dalmatinskega mesta Imotski so eden od adutov skupne kandidature Škocjanske jame, ki so na seznamu svetovne dediščine Unesca že četrt stoletja, vodijo projekt, da bi na seznam uvrstili celoten matični kras, tako imenovani Dinarski kras. Gre za kraško območje v petih jadranskih državah med Doberdobskim in Skadarskim jezerom. MATAVUN - Park Škocjanske jame je lani postal nosilec čezmejnega projekta kandidature Dinarskega krasa za Unescov seznam. S kakimi 150 kilometri širine in 650 kilometri dolžine je to največje kraško območje v Evropi in eno največjih na svetu. Za primerjavo, ozemlje 60.000 kvadratnih kilometrov je veliko skoraj za tri Slovenije. Obsega celotni Kras tako na Primorskem kot v zamejstvu, ter Dinarsko gorovje ob vzhodni Jadranski obali. Presihajoče Cerkniško jezero - najprimernejši kandidat za Unesco v Evropi, ki ni na njegovem seznamu Izvirnos...

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu. Zvone Žigon (foto: Tino Mamić) Diplomirani novinar Zvone Žigon , ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”. Dvojna identiteta V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge ...

Končno in pričakovano: kocka je padla. Alea iacta est , so rekli stari Latinci, ko je padla odločitev, ki se je ne da več spremeniti. Škoda, da latinščina ni širše znana, potem bi lahko zapisali kar Acta iacta est . Akta je namreč padla. Z Acto je konec. Odločitev ni presenetljiva, saj so že odmevi v evropskem parlamentu, ki je zelo občutljiv za kršenje človekovih pravic, pokazali, da ratifikacija nima realnih možnosti. Zato se komu tolikšno protestiranje v grotesknih belih maskah s črnimi nasmehi morebiti zdi že pretirano. A vendar moramo vedeti, da je internet glasnik svobode in najmočnejši borec proti cenzuri in samocenzuri. To je posebej pomembno v diktaturah, pa tudi v državah, kjer je medijski pluralizem okrnjen. Protestov za svobodo medijev ni nikoli preveč. Lahko pa oporekamo Anonimnemu iz Maribora, ki je rekel, da se javne razprave v državnem zboru ne bo udeležil, saj nanjo ni bil povabljen. Če bi se malce poučil o delu parlamenta, bi vedel, da so javne razprave namenjene...

Vodni stolp v Divači, kamnita stavba, ki so jo zgradili v sklopu južne železnice leta 1857, bo zaradi širjenja železniške postaje porušena. Tako bo padel še en tehnološki spomenik, ki ga država ni zaščitila. V gradbene odpadke pa se bo spremenilo še več kamnite tehnološke dediščine. Avstrijci so podobno dediščino uvrstili na seznam Unescove dediščine DIVAČA -  Zaradi širjenja železniške postaje v Divači in posledično tudi načrtovane gradnje drugega tira do Kopra bodo porušili več kamnitih stavb, ki so bile zgrajene pred poldrugim stoletjem. Poleg dvoločnega kamnitega mosta, o katerem smo že pisali, bo padla tudi kamnita stavba, ki od daleč ne izgleda nič posebnega. Ko stopimo bliže, pa vidimo, da gre za lep kamnoseški izdelek, ročno delo, kakršnih danes sploh ne gradijo več. Poleg vodnega stolpa, ki je na zunaj podoben  kamniti hiši in je do nedavnega služil  za spanje delavcem železnice, je na železniški postaji še deset drugih manjših  in večjih kamni...

Ob izidu romana v dnevniku Primorske novice

Tehnološka dediščina iz leta 1857 bo porušena (Divača) Objavljeno v dnevniku Primorske novice

O prvem ekološkem mlekomatu v državi, intervju z Nikom Medenom iz Senožeč, dnevnik Primorske novice