Mwoja besejda

Že v srednji šoli sem nekoč napisal šolski spis o begunski brezdomni družini iz Bosne, ki se ji konec prejšnjega stoletja v Sloveniji rodi otrok na smetišču. Idejo sem seveda dobil od znanega pisatelja. Prijatelj, ki je spis prebral, je bil ogorčen: "Pa ja ne moreš napisati, da je Jezus Bosan'c." A sem vztrajal. Spis je sicer ostal nekje založen, saj si ga tudi v šoli nisem upal pokazati (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi s tako temo utegnil zaslužiti cvek) in sem nanj pozabil.          Ponovno sem se na to pisanje spomnil čez nekaj let, ko sem prebral prvi članek o delu Petra Opeke. Peter oziroma Pedro Pablo, kot mu je uradno ime, saj se je rodil slovenskim staršem v Argentini, je namreč reševal življenja tisočev (da, dobesedno tisočev - ne gre za besedno dramatiziranje) otrok, ki so umirali na smetiščih Madagaskarja. Brezdomne otroke in njihove starše je opogumljal in jim pomagal, da so začeli ustvarjati s svojimi rokami. Kljub...

Pedro Opeka, slovenski misijonar, ki so ga odlikovali papež, francoski predsednik in monaški knez Pedro Opeka, Slovenec, ki se je rodil v Argentini, študiral v Ljubljani in se zaposlil na Madagaskarju, je pred dnevi obiskal v Evropo. V Rimu in Ljubljani je dobil dve visoki odličji, potem pa se še pred božičem vrnil k svojim bratom, kot imenuje smetiščarje in reveže na afriškem otoku v Indijskem oceanu. Bojevnik upanja, kot imenujejo Pedra Pabla Opeko (60), je za brezdomce na smetiščih začel graditi nov svet. Dobesedno, saj ga je oče naučil, kako živeti od dela svojih rok. Z zidarskim znanjem je začel graditi šole, ambulante in hiše za revne Malgaše, ki so živeli na smetiščih v predmestju otoške prestolnice. Po osemnajstih letih se nekdanji brezdomci samozavestno sprehajajo po lepih in urejenih mestih, ki so jih zgradili s trdim delom. Četrt milijona ljudi se je že obrnilo na slovenskega misijonarja, ki je po vsej državi postavil kar 72 osnovnih šol. Od pekla do pekla Sve...

V Las Vegasu imajo veliko več igralnic kot v Sloveniji. Zgradili so jih v vseh mogočih oblikah. V vsej poplavi kiča, ki spremlja igralnice po vsem svetu, pa verjetno ne bomo našli prav nobene, ki bi jo uredili kar v - mrliški vežici. V tem je Slovenija edinstvena. Gorico so včasih zaradi močne judovske skupnosti, ki je živela tam, imenovali kar Jeruzalem na Soči. Goriški Judje so bili prisotni v mestu že ob njegovem nastanku in se kljub preganjanjem ohranili vse do danes. Najhujše je bilo v času druge svetovne vojne, ko je holokavst terjal žrtve tudi v fašistični Italiji. Nekaj let zatem, ko je bil članek objavljen, so novogoriške občinske oblasti iz vežice vendarle umaknili casino in prostore  prepustili - baru. To je verjetno edini bar na svetu,  kjer lahko človek popije kavo v mrliški vežici. Goriški geto “Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Njihovo prvotno domovanje je bilo v starem delu mesta, stisnjeno v pobočje pod gr...

Dolga pot iz Žabelj v Bruselj Ciril Štokelj je Primorec, ki v tem trenutku v mednarodni diplomaciji kotira najviše. Nekdanji duhovnik, ki se je izšolal na prestižni vatikanski diplomatski akademiji, je drugi človek v kabinetu predsednika evropskega parlamenta Hansa Gerta Pöteringa. Iz časa, ko je iz vatikanske prestopil v slovensko diplomacijo, kroži anekdota. Takratni premier Janez Drnovšek se je na nekem protokolarnem srečanju s takratnim nadškofom Francom Rodetom pohvalil s Štokljem kot najsposobnejšem slovenskem veleposlaniku. Rode pa mu je z nasmeškom odvrnil: “Seveda, saj smo vam ga mi izšolali.” V karieri ste naredili nekaj velikih preskokov. “Najprej sem delal v vatikanski diplomatski službi, potem v slovenski, zdaj sem v evropskem parlamentu. Tri različne izkušnje. Sedanja služba v kabinetu predsednika parlamenta je dinamična, z veliko možnost-mi za ustvarjanje. Kot diplomat svoje države zastopaš in braniš le svojo državo, tu pa se dela za vso EU kot skupni projekt vseh držav...

Narodni muzej v Ljubljani hrani med svojimi umetniškimi in zgodovinskimi zakladi veliko predmetov iz vse Slovenije. Tudi “primorsko” neandertalčevo piščal, ki so jo našli leta 1995 v jami Divje babe nad reko Idrijco. V muzealstvu in arheologiji od nekdaj velja pravilo močnejšega. Nacionalni muzeji imajo povsod privilegij, da hranijo najlepše najdbe in muzejske primerke iz vse države. Zaradi sprememb državnih meja je zato marsikaj iz Slovenije ostalo na Dunaju. Nič čudnega, če so vse glasnejši tisti, ki zahtevajo, da se umetnine vrnejo domov: posebej so glasni, denimo, v Egiptu in Grčiji, od koder so v svetovne prestolnice romali vagoni in vagoni najlepših starin. Slovenski nacionalni muzej V Sloveniji imamo - tako kot v drugih državah - svoj nacionalni muzej v prestolnici. Imenuje se narodni muzej, čeprav bi bilo ustreznejše poimenovanje nacionalni, saj hrani najdbe iz ozemlja vse države, ne le predmete, ki so povezani s slovenskim narodom. Knjiga Stopinje v preteklost , ki jo ...

Knjiga o umoru pred šestimi desetletji sorodni članek o Terčelju sorodni članek o Terčelju o Alojzu Rebuli Življenje Filipa Terčelja, pesnika, pisatelja, urednika in duhovnika, je natanko pred 60 leti prekinila nasilna smrt. Pretresljivo človeško usodo kulturnika, ki se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah, danes predmestju Šturij na Vipavskem, opisuje roman Nokturno za Primorsko. Alojz Rebula je lani zanj prejel kresnika in odličje Škofije Koper. Zgodba človeka potegne, da podoživi "čas, ko so čez Vipavsko dolino vršeli demoni". To je “drugi del ” Kaplana Martina Čedermaca, opis tragične življenjske zgodbe primorskega duhovnika med fašizmom, okupacijo in komunizmom. Na prvi strani romana nastopi priljubljeni primorski skladatelj Vinko Vodopivec. Rebula namreč v svoje romane rad postavlja znane osebnosti iz slovenske in primorske zgodovine. Tako je, denimo, opisal srečanje papeža z Martinom Krpanom pod Nanosom (Zeleno izgnanstvo). Zamejski pisatelj svojim...

Pot Tomaža Mikuša (36) do duhovništva je bila zapletena. Pred koncem študija metalurgije se je odločil za duhovniški poklic, vstopil v bogoslovje in začel študirati še teologijo. Sredi študija je “prestopil” v red jezuitov, ki imajo daljšo pripravo na duhovniški poklic. V Padovi je bil bolj kot nad študijem filozofije navdušen nad umetnostjo in duhovnimi plesi. Po treh letih teologije v Dublinu se je vrnil v Slovenijo, kjer bo, do naslednjega odhoda, delal v Mladinskem informacijskem centru MIC v Ljubljani. Doma ste v precej oddaljenem kraju. “Doma sem v majhni gorski vasici na robu planote med Idrijo in Žirmi, kjer se gruča kakšnih desetih hiš stiska okrog hribčka s cerkvico sv. Marije Magdalene. Prvotno se je vas imenovala Gora sv. Magdalene, sedaj pa nosi ime Gore. Vedno se rad vračam na našo domačijo v zavetju gozda, kakih 200 metrov proč od vasi. Otroštvo sem preživel v družbi starejše sestre Cvetke in mlajšega brata Pavleta. To pravim, ker v vasi nisem imel veliko vrstnikov in ...

Žlahtna beseda o slovenstvu, slovenski in primorski zgodovini drugi članki o Rebuli Alojza Rebulo imajo nekateri za najboljšega sodobnega slovenskega pisatelja. Njemu pa gre že naziv pisatelj na živce in se dosledno imenuje le upokojeni učitelj klasičnih jezikov. O njegovi priljubljenosti pričajo številni razprodani romani, žal pa sam v svoji skromnosti praktično ne dovoljuje ponatisov. V času komunizma mu Ljubljana ni bila naklonjena, čeprav je svoje knjige izdajal tudi v Sloveniji. Prešernovo nagrado je, tako kot njegov pisateljski in zamejski sopotnik Boris Pahor , dobil šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Rebula je odraščal v liberalni družini v kraškem Šempolaju, svoje prvo delo napisal v italijanščini, nato pa stopil na pot iskanja slovenstva in krščanstva, kar ga spremlja do danes. Branje njegovih knjig je za knjigoljuba poslastica zaradi jezikovnih prijemov, s katerimi je opisal ustoličevanje na Gosposvetskem polju, življenje Rimljanov na Primorskem pred prihodom ...

Bolje je biti Slovenec kot Italijan Kongres Slovenske skupnosti (SSk) ob 30 obletnici njene ustanovitve je bil nekaj posebnega. Tako kot je danes poseben tudi položaj slovenske manjšine, vpete med napredujočo asimilacijo in počasno pridobivanje političnih pravic. Prvi dan kongresa je bil za širšo javnost. Na tržaški pomorski postaji se je zbralo veliko uglednih gostov na čelu s slovenskima ministroma Dimitrijem Ruplom in Andrejem Bručanom ter predsednikom Furlanije Julijske krajine Riccardom Illyjem . Kljub vljudnostnemu značaju govorov uglednih gostov se je na kongresu razvnela polemika, ki jo je sprožil novi in stari tajnik SSk Damijan Terpin z izjavo: “ Vsedržavni tajnik Levih demokratov Piero Fassino si je že dvakrat upal ožigosati Slovence kot genocidni narod.” Prvak SSk je o stranki Levih demokratov dejal, da je za sodelovanje najprej potrebno medsebojno priznanje, ki pomeni tudi volilni zakon, ki bi omogočil preživetje. Fassinu v bran se je po nasvetu sodelavca postavil I...

Armenija: zakaj slovenska politika molči o poldrugem milijonu žrtev V zadnjih tednih smo ob številnih obletnicah praktično pozabili, da je pred 90 leti Turčija začela genocid nad Armenci, ki je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je v zadnjih letih uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno... V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v AO, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja. Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armence...