Mwoja besejda

O temni plati bratomorne vojne se je začelo pisati in govoriti in tega se ne bo dalo več zaustaviti, je na večeru koprskega Kluba krščanskih izobražencev povedal mag. Renato Podbersič. Predstavil je tudi ponatis knjige Revolucionarno nasilje na Primorskem, ki je bila zaradi medijskih napadov nanjo s strani Primorskega dnevnika in Radia Koper zelo hitro razprodana. »Čeprav je bila večina arhivskega gradiva uničena, nekateri trdijo, da celo 90 odstotkov, pa se še  vedno najde cela vrsta novih dokumentov. Poti nazaj ni več. Duh je ušel iz steklenice in nič  več ne bo kot prej,«  je rekel Podbersič. Na dobro obiskanem srečanju v atriju študentskega doma Jadro in družbenega središča Rotunda v Kopru (14.01.2013) je Podbersič opisal nekaj zgovornih primerov revolucionarnega nasilja na Vipavskem in Goriškem. Umor Iva Brica sta pred očmi njegovih sinov na polju naredila 15- in 16-letna partizana domačina po ukazu Aleša Beblerja , ki ima še danes v skora...

V dnevniku Finance pišejo, da je rodovnik lahko tudi poslovna priložnost. Več na povezavi: tukajle   ali tule

Novi dokumentarni film Jožeta Možine o Madagaskarju v dveh delih je filmska poslastica. Prizori narave spominjajo na kadre holivudskih filmskih uspešnic, posnetih v Keniji. Razgibana zgodba pa zadovolji tako ljubitelje potovanj kot etnologe, sociologe in zgodovinarje. Zanimivo in poučno reportažo, ki gledalcu večkrat izvabi nasmešek ali celo smeh, se zato splača ogledati večkrat. Prva predpremiera je bila v Novi Gorici Sprehod s kamero po slikovitem otoku niza zanimivosti iz življenja potomcev ljudi, ki so tjakaj priveslali v čolničkih iz več tisoč kilometrov oddaljene Indonezije pred šestnajstimi stoletji. Mešanje s priseljenci iz črne Afrike in arabskih dežel je ustvarilo raznoliko kulturo s številnimi obrazi. Film odkriva mnoge malgaške tabuje, klane in navade. Premoženje Malgašev pa se meri v povsem drugi valuti kot pri nas: v številu otrok. Tudi sreče, za merjenje katere sicer nimamo vatlov, je na skrivnem otoku veliko več kot na bogatem severu. Veselje se kaže v široko nasme...

Na 500. obletnico smrti koprčanke sv. Nikoloze so v Kopru pri sv. Ani imeli mašo v treh jezikih: slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Vabila pa so natisnili še v glagolici, ki je v teh krajih kot simbol slovenstva kljubovala latinščini in italijanščini vse do konca 19. stoletja. Maša v čast koprski svetnici grškega porekla, ki je umrla  v Italiji in je pokopana na Hrvaškem Nicolosa Bursa se je rodila grškim trgovcem v etnično pretežno italijanskem Kopru (1447), umrla pa v Benetkah (1512). Kot opatinja beneškega samostana je zaslovela zaradi čudežnih ozdravljenj, o katerih zbirajo dokumente tudi dandanes. To je 12. decembra v Kopru potrdil Marjan Jelenić ,  župnik iz hrvaškega Vodnjana, kjer je pokopana sv. Nikoloza. Nikolozino telo je najprej ležalo v Benetkah, kjer so njeno grobnico odprli po šestnajstih letih. Našli so jo nestrohnjeno, kar je še povečalo njeno priljubljenost med Benečani. V Istro so jo prenesli zaradi strahu pred Napoleonom pred dvema s...

Novinarji informativnega programa nacionalne RTV hiše so v zadnjih dneh prekoračili vsako mero dobrega okusa. Novinarke in novinarji RTVS že leta množično kršijo kodeks novinarske etike, saj poročanje mešajo s komentiranjem. To očitno nikogar ne moti. V letih dela za različne slovenske medije sem srečal že ogromno slovenskih novinarjev, ki kodeksa še prebralo ni. S pokrivanjem pouličnih nemirov in demonstracij pa je slovenska medijska srenja pokazala svoj pravi obraz. Tokrat niso samo poročali enostransko, ampak so se prelevili v aktivne udeležence demonstrantov. Hujskaško in navijaško poročanje je demonstracije in nasilništvo še podžgalo. Tega seveda ne opazi ne varuhinja človekovih pravic, ne novinarsko društvo, ne mirovni inštitut ne fakulteta za ustvarjanje javnega mnenja. Mlade demonstrante, ki opozarjajo na diskriminacijo mladih, novinarji niti ne opazijo. Zato ne pišejo o sindikatih, ki se borijo samo za starejše stalno zaposlene ljudi, medtem ko jih mladi pogodbeno zapo...

V zadnjih dneh je po spletu zaokrozilo pismo župana Cankove Draga Vogrinčiča, v katerem opozarja na mojo kolumno v zadnji Demokraciji. Citira naslednji odlomek:  »Kot državljan moram (!) tako medijsko agitatorstvo plačevati. Z mesečnim prispevkom plačujemo institucijo, ki politično favorizira levico in skrajno levico. Dva milijona ljudi morata financirati delovanje  medijske hiše, ki je denimo skozi poročanje o referendumski kampanji za  družinski zakonik velikokrat žalila vrednote več kot milijona ljudi. Nekaj  sto novinarjev si upa milijonu ljudi za njihov denar vsiljevati svoja lastna  politična stališča. Pa kaj smo vsi znoreli? Čas je, da se državljani in plačniki  rtv prispevka levemu režimu, ki vlada nacionalni medijski hiši, upremo.  Saj gre za naš denar. Državljanska nepokorščina s prenehanjem plačevanja.  RTV-prispevka je skrajni ukrep, a drugega izhoda očitno ni.« Vogrinčič opozarja, da je kljub obljubam vodstva RTVS na...

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi. Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi vipavski sorodniki Hrovatini Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver . Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranij...

Meškovo priznanje je zame izjemna čast.  Novinar in urednik Borut Meško je doživljal velike pritiske in šikaniranja. Istočasno, ko je bil protizakonito vržen na cesto, je od zdravnikov izvedel, da ima raka. Smrtnonosno bolezen, tipično posledico psihološkega nasilja. To se je zgodilo v času vlade Boruta Pahorja, ki je za direktorja nacionalne tiskovne agencije STA postavil Bojana Veselinoviča, ta pa je nato izvedel jesensko čiščenje. S pokojnim Meškom sva se o šikaniranju večkrat pogovarjala, saj so metode levičarskih novinarskih agitpropovcev iste. V šali sva jih imenovala al-kaida in talibani.  Zato bi se v tem trenutku rad predvsem poklonil njegovemu spominu.  Foto: www.Demokracija.si, Matic Štojs Na podelitvi mi je bilo, priznam, precej nerodno. Postavili so me ob Viktorja Blažiča, prejemnika Meškovega priznanja za življenjsko delo. Blažič je eden od čedermacov slovenske demokracije in medijske svobode. Njega je pisanje kot mu je velelo srce stalo ob...

TINO MAMIĆ ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA PRISPEVEK K MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE UTEMELJITEV V slovenskem medijskem prostoru, pogosto zastrupljenem z oportunizmom in hlapčevanjem tranzicijski kapitalistični politiki v duhu dvojnih meril, kot redka izjema na zahodu naše dežele izstopa novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamić. Medtem ko se v osrednji Sloveniji še najde krog novinarjev, ki se uspešno zoperstavljajo medijskemu enoumju, pa se na Obali pogosto sam in skoraj prezrt z uredniškim in novinarskim delom bori za resnico in novinarsko avtonomijo. Slednja ga je drago stala, ampak kot pravi, osebna svoboda je pomembnejša od debelejšega kosa kruha. Tino Mamić se je rodil v Šempetru pri Gorici leta 1972. Že od mladih let navdušen za pisanje in družbena vprašanja se je posvetil študiju zgodovine in novinarstva. V prvem letniku je prevzel urejanje mladinskega mesečnika Sončna pesem, ki jo je vsebinsko in oblikovno povsem prenovil. Bil je novinarski mentor celi vrs...

Edini od treh predsedniških kandidatov z neoporečno politično zgodovino, brez afer in velikih napak, ki pa je vendarle dobil le četrtino glasov, je eden redkih slovenskih politikov, ki si je upal povedati, da je doživel poraz.  Politiki se namreč vedno razglašajo za zmagovalce, tudi če dobijo samo desetino napovedanih glasov. Milan Zver je v slogu svoje kampanje, ko je svoja stališča izražal odkrito in brez izmikanja, po objavi volilnih rezultatov z dvignjeno glavo povedal, da je žalosten in da je to njegov osebni poraz. A s slednjim se ne bi strinjal. V naši državi lahko namreč strici iz ozadja kadarkoli na volilni plakat postavijo kogarkoli, a bo vseeno vedno dobil več kot četrtino glasov. V deželi, kjer so mediji skoraj v celoti naklonjeni levi politični opciji, je politična bitka nedemokratična, saj nimajo vsi kandidati enakih možnosti. Zato četrtina glasov desnosredinskemu predsedniškemu kandidatu ni kandidatov poraz, ampak poraz nacije. V nedeljo ni doživel poraza Milan Z...

Na obletnico padca Bastilje, 14. julija 2006, ko sem bil imenovan za novega odgovornega urednika dnevnika Primorske novice, sem po pošti dobil grozilno pismo. Nesel sem ga na policijo, kjer ga najprej niso niti hoteli obravnavati, ker naj ne bi bilo resno. Šele po mojem vztrajanju so ga vzeli v postopek. Namignil sem jim celo, kdo bi utegnil biti avtor. Po nekaj mesecih so me obvestili, da niso ničesar odkrili. Nisem izvedenec, a vendar bi s pomočjo običajnih postopkov lahko hitro izvedeli, od kod je pismo prišlo in kje je bilo natisnjeno.  Čeprav je zadeva na trenutke smešna, pa vendarle tudi kaže na določeno stanje v družbi, kar skrbi. Ne glede na vse skupaj pa je najbolj zanimivo, da se je grožnja v pol leta uresničila (1.decembra 2006), saj sem bil po nekajtedenskem medijskem linču in mobingu odstavljen z mesta odgovornega urednika. Ne glede na to, da sem v zgodovini dnevnika Primorske novice edini urednik, ki je povečal naklado. Zakaj objavljam to danes? Zato, ker sem...

Z novembrom sem zapustil dnevnik Primorske novice, kjer sem bil sedem let redno zaposlen. Poslej delam kot svobodni novinar in zgodovinar - rodoslovec. Zakaj sem sprejel tako odločitev, verjetno ni treba posebej razlagati. Na obzidju Dubrovnika, nekdanje neodvisne republike, ki se je uspešno zoperstavila Turkom in Benečanom,  piše, da se svobode ne proda za vse zaklade sveta. Tino Mamić

Jože Možina in težave, ki jih ima z njim slovenska novinarska in filmska srenja, so simbol slovenske družbe 22 let po uradnem padcu komunizma. Preprosto gre za človeka, ki se na tem prizorišču sploh ne bi smel pojaviti. Je napaka v sistemu, kjer je vrh družbe rezerviran za ljudi s pravim pedigrejem. Tino Mamić (celotno kolumno najdemo na portalu Casnik.si, tukajle )

Rodovnik družine Mamić 1672-2012

Na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu je nagrado za najboljšega režiserja v kategoriji dokumentarnih filmov dobil Jože  Možina za film Pedro Opeka, The Friend of the Poor (prijatelj revežev). Nagrado bo prejel  na svečani podelitvi januarja 2013 v Los Angelesu.  Zanimivo, da so v istem mesecu Jožetu Možini v Hollywoodu pripravili rdečo preprogo, slovenski filmarji v Portorožu pa si njegovega filma na festivalu niso hoteli niti ogledati. Rekorder med dokumentarci Jože Možina v Vipavi                       (foto: Tino Mamić) Njegov film je prebil vse rekorde gledanosti dokumentarnih filmov na nacionalni TV Slovenija. Samo na premieri in prvi ponovitvi si ga je ogledalo pol milijona gledalcev. Vsak četrti prebivalec Slovenije.  O svoji prisotnosti na festivalu v Hollwoodu Možina,  nekdanji direktor TVS, ni obešal na veliki zvon, ampak je prišla na dan povsem slučajno, na bendimi. Novico ...