V Sloveniji je skoraj nemogoče posvojiti otroka, v tujini pa znašajo stroški najmanj 10.000 evrov. Čeprav se se z neplodnostjo sooča že vsak peti par, je posvojitev otroka težavna in pot do nje dolgotrajna. Posvojitev že v nekaj mesecih pa je mogoča, če se odpravimo v tujino, kjer za postopek odštejemo vsaj deset tisočakov. A posvojitev ni pravljica, opozarjajo poznavalci.
V Sloveniji ima težave s spočetjem otroka že vsak peti par. Zaradi onesnaženosti (predvsem gre za pesticide v podtalnici) in vse bolj stresnega življenja bo v prihodnosti neplodnost problem vsakega tretjega para. Čeprav statistika ne pritrjuje tem izračunom, ki so jih naredili mednarodni strokovnjaki, pa so klinike za zdravljenje neplodnosti vse bolj obiskane. Precej neplodnih parov namreč statistika ne zajema: takih, ki že imajo enega otroka, ali takih, ki se nočejo zdraviti na kliniki. Nekateri pari se odločajo za biomedicinske postopke, ki so za druge etično sporni, tretji razmišljajo o posvojitvi.
Neplodnost med mlajšimi pari običajno ne predstavlja težav. Pravzaprav obratno, plodnost marsikomu predstavlja težavo, ki jo odpravlja dolga vrsta kontracepcijskih sredstev. Študij, iskanje zaposlitve in načelo najprej štalca, potem kravca odločitev za rojstvo podaljšujejo tja proti tridesetemu letu. Čeprav je, zdravstveno gledano, idealna starost ženske za rojstvo otroka od 20. do 24. leta, so tako mlade mamice vse večja redkost.
Ker se vse več parov za rojstvo otroka odloča po tridesetem letu, ko je možnosti za zanositev pol manj kot desetletje pred tem, se hitro zgodi, da se soočijo z neplodnostjo. Strokovnjaki pravijo, da o neplodnosti para govorimo, ko ženska kljub rednim spolnim odnosom dva- do trikrat tedensko v enem letu ne zanosi. Zdravljenje velikokrat ni preprosto in traja mesece ali celo leta.
In tako velikokrat nastopi panika. Koliko zgodb ljudje pripovedujejo o parih, ki so poskusili vse, nato pa obupali in dobili otroka po naravni poti! Enako velja za pare, ki so zaradi neplodnosti posvojili otroka, nato pa dobili še svojega rodnega otroka.
29 srečnežev
V Sloveniji je posvojitev težavna, saj na otroka čaka več kot 300 parov, medtem ko je posvojenih otrok letno le nekaj več kot 30. Letos je bilo srečnih parov, ki so bili izbrani, 29. Izbranci so srečni zato, ker strokovnjaki centrov za socialno delo za otroka vedno iščejo najprimernejše starše, ne pa obratno.
Posvojitev je pravica otroka, ne pa neplodnega para. Desetletno čakanje torej še ne pomeni, da je par prvi v vrsti. Lani je bilo v vsej državi posvojitev 39, predlani pa 37. Nekaj je bilo mednarodnih, nekaj domačih, a točnih številk ni. “S tako dolgega seznama je seveda nemogoče primerjati vse med seboj,“ pojasnjuje strokovna sodelavka Centra za socialno delo Ajdovščina Janja Batič. Zato v praksi najprej iščejo primerne posvojitelje po geografskem ključu, nadaljuje ajdovska diplomirana psihologinja: “Tako kot pri rejništvu najprej pogledamo po okolici, po Primorskem.” Par, ki se odloči za posvojitev, najprej opravi vse postopke na svojem centru za socialno delo. Strokovna ekipa centra pripravi socialno, psihološko in pedagoško poročilo o kandidatih, pove Batičeva.
Slavnostna posvojitev
Posvojitev je lahko tudi svečan dogodek, ko nadomestni starši dobijo otrokov rojstni list. Dogodek ima velik pomen tako za posvojenca kot tudi za njegovo novo sorodstvo. V rojstnem listu so kot starši vpisani posvojitelji.
Nekateri kandidati za posvojitelje se zaradi majhnih možnosti odločijo, da bi vzeli otroka tudi v rejo, nadaljuje psihologinja. Glavna razlika ali problem pri odločitvi za rejo ali posvojitev so stiki z biološkimi starši in sorodniki. Pri rejništvu se stiki spodbujajo, pri posvojitvi pa o tem odloča samo posvojitelj, ki se v skladu z roditeljskimi pravicami lahko odloči, da stike prepreči, razloži Batičeva: “Pri nas je ogromno dolgotrajnih rejništev, čeprav bi rejništvo načeloma moralo biti začasno, kratkotrajno, s ciljem, da se otrok vrne v matično družino.“
Posvojitev ni pravljica
A vendar posvojitev ni preprosta. Še zdaleč ni dovolj, da se par odloči in sprejme otroka. Mag. Viktorija Bevc, ki že 17 let vodi program priprave na nadomestno starševstvo v društvu Deteljica, pravi, da je priprava ključna. Pri večini parov namreč neplodnost pusti posledice, ki vplivajo na odnos med partnerjema. Veliko zdravstvenih postopkov, mehanično spolnost, napetost, žalost.
“Prvi cilj našega programa je, da se partnerji sprejmejo taki, kot so, in se soočijo z jalovostjo. Par mora preusmeriti svoje življenjske cilje in se usmeriti nase. Sprijazniti se morata, da mogoče nikdar ne bosta dobila otroka in da se bosta mogoče izpolnila na kakšnem drugem področju. Prvo je ustvariti dobro, tvorno partnerstvo,” pravi Bevčeva, ki je kot diplomirana socialne delavka zaposlena na centru za socialno delo Ljubljana-Šiška.
Opozarja, da par sicer lahko dobi otroka in ga ima kot nadomestek, a se to ne konča dobro: “V ponedeljek je bil pri meni 27-letni posvojenec, ki je rekel, da se je vse življenje čutil kot nadomestek za otroka, ki ga ni bilo. Prejšnji teden sem govorila z 21-letno posvojenko, in je rekla, da sta ji starša kot vzrok za posvojitev navedla smrt njunega otroka. To je vedno čutila.”
Drugi cilj programa priprave je ugotovitev realnih pričakovanj. Večina parov si namreč želi zelo majhnega, zdravega in belopoltega otroka. “Taka pričakovanja so iluzorna. V programu pa pari slišijo izkušnje posvojiteljev, prisluhnejo njihovim težavam in vidijo posvojene otroke. Tako si oblikujejo realno sliko o tem, kaj posvojitev je in kaj zahteva od posvojiteljev za otrokov zdrav razvoj.”
Zanimivo pa je, da je med pari, ki gredo skozi triletni program Deteljice, kar 27 odstotkov takih, ki zanosijo kljub predhodnim težavam z neplodnostjo. Prav ta “stranski cilj“ dokazuje, da je jalovost velikokrat psihičnega izvora.
Bevčeva pravi tudi, da je posvojiteljska družina nekaj posebnega: “Nikoli ne more, pa tudi ne sme pozabiti, da je otrok prišel po poti posvojitve. Posvojitelji ne smejo pričakovati, da bodo za posvojenca prvi. Prva sta roditelja. Posvojitelja sta samo nadomestna starša, pa čeprav se kruto sliši.“ Posvojeni otroci se morajo tudi soočiti s svojimi koreninami, čemur se nekateri posvojitelji skušajo izogniti.
Obsesija po otroku
Brskanje po spletnih straneh s številnimi forumi o neplodnosti kaže, koliko truda, časa in življenjske sile nekateri pari žrtvujejo na poti do otroka. Podobno velja za pare, ki skušajo otroka posvojiti. Ali ne meji vse skupaj že na obsesijo? Bevčeva odgovarja: “Nekateri svojo obsedenost z željo po posvojitvi rešijo tako, da otroka za velik denar dobijo iz tujine. Če s tem občutkom lahko živijo, bodo to tudi naredili. A vendar bodo ceno kasneje še enkrat plačali.” V svojem magistrskem delu dokazuje, da je uspešnih posvojitev, kjer otrok dobi celostno podporo, tudi če išče svoje biološke korenine, le med 12 in 18 odstotki.
Tudi Izolanka Eva Cerkvenik, ki je za boljšo informiranost o zdravljenju neplodnosti in posvojitvah ustanovila društvo Živa, poudarja, da posvojitev ne sme biti izhod v sili: “Je pa naloga centrov za socialno delo, da s parom to razčistijo in predelajo.“
Če otroka ne moreš dobiti po naravni poti, pride do velike stiske, pravi Cerkvenikova: “V Sloveniji najbolj manjka psihološko svetovanje paru v času pred posvojitvijo. V tujini zdravljenje neplodnosti pomeni tudi psihološko obravnavo.“
Mednarodne posvojitve
V revnejših državah je veliko otrok, ki potrebujejo nadomestne starše. V razvitih državah zato vlade, pa tudi ministrstva vse bolj razvijajo mednarodne posvojitve. Mediji so polni zvezdnikov, ki v soju žarometov posvojijo otroke iz držav tretjega sveta.
V ZDA, ki sprejmejo največ posvojenih dojenčkov bele polti iz vsega sveta, lahko govorimo o zelo razviti poslovni dejavnosti. Številne agencije, ki po internetu iščejo starše za otroke, spominjajo na trgovino z belim blagom. Čeprav v ZDA sicer oglašujejo celo nedeljske maše, pa gredo njihovi oglasi za mednarodne posvojitve čez mero dobrega okusa. Američani v Rusiji in Ukrajini dobijo otroke iz “prvega kroga”, saj plačajo največ.
V Sloveniji je zanimanje za posvojitve iz tujine v zadnjih letih zelo naraslo. Pravzaprav se je nekaj podobnega dogajalo že v rajnki Jugoslaviji, ko so otroke iz južnih republik posvajali slovenski in hrvaški starši. Danes je zaradi državnih meja to skoraj nemogoče, saj novonastale države niso podpisnice haaške konvencije, ki omogoča mednarodne posvojitve.
Izjema je Makedonija, s katero je Slovenija podpisala dvostransko pogodbo, s katero so se vrata v sirotišnice odprla. Makedonija je za Slovence vabljiva tudi zaradi sorodnosti jezika in kulture ter razmeroma nizkih stroškov. Cerkvenikova pravi, da oddaja prošnje v Skopje ni dovolj, saj par začno resneje obravnavati šele po več kontaktih in obisku. “V Makedoniji dajejo v mednarodne posvojitve največ romske otroke. Slovenci si sicer res najbolj želijo belopoltih posvojencev, a ne zaradi rasnih predsodkov, ampak zato, ker menijo, da bodo tako otroci imeli manj težav pri vključevanju v okolje,” pojasnjuje predsednica društva Živa in poudarja, da se moramo otresti predsodkov o Romih, kar dokazuje tudi praksa.
Prav je, da nadomestni starši otroku ne preprečujejo stikov z domovino. Slovenski par, ki je pred kratkim posvojil ruskega otroka, se sedaj uči ruščine in spoznava rusko kulturo. “Če posvojimo otroka v tuji državi, sprejmemo tudi tamkajšnjo kulturo, navade, vero. Otrok ima pravico vedeti, od kod prihaja,” pravi Cerkvenikova.
Posvojitve po zvezah
Veliko je govoric, da je v Sloveniji posvojitev možna tudi po zvezah. Kar nekaj politikov in direktorjev je v zadnjih letih posvojilo otroke, je zatrdil socialni delavec, ki je hotel ostati neimenovan. Na vprašanje, ali se to res dogaja, se Viktorija Bevc nasmehne in pove: “Res je, da je več politikov posvojilo otroka. A v 17 letih delovanja našega programa nismo med nami imeli nobenega politika.“
V Sloveniji ima težave s spočetjem otroka že vsak peti par. Zaradi onesnaženosti (predvsem gre za pesticide v podtalnici) in vse bolj stresnega življenja bo v prihodnosti neplodnost problem vsakega tretjega para. Čeprav statistika ne pritrjuje tem izračunom, ki so jih naredili mednarodni strokovnjaki, pa so klinike za zdravljenje neplodnosti vse bolj obiskane. Precej neplodnih parov namreč statistika ne zajema: takih, ki že imajo enega otroka, ali takih, ki se nočejo zdraviti na kliniki. Nekateri pari se odločajo za biomedicinske postopke, ki so za druge etično sporni, tretji razmišljajo o posvojitvi.
Neplodnost med mlajšimi pari običajno ne predstavlja težav. Pravzaprav obratno, plodnost marsikomu predstavlja težavo, ki jo odpravlja dolga vrsta kontracepcijskih sredstev. Študij, iskanje zaposlitve in načelo najprej štalca, potem kravca odločitev za rojstvo podaljšujejo tja proti tridesetemu letu. Čeprav je, zdravstveno gledano, idealna starost ženske za rojstvo otroka od 20. do 24. leta, so tako mlade mamice vse večja redkost.
Ker se vse več parov za rojstvo otroka odloča po tridesetem letu, ko je možnosti za zanositev pol manj kot desetletje pred tem, se hitro zgodi, da se soočijo z neplodnostjo. Strokovnjaki pravijo, da o neplodnosti para govorimo, ko ženska kljub rednim spolnim odnosom dva- do trikrat tedensko v enem letu ne zanosi. Zdravljenje velikokrat ni preprosto in traja mesece ali celo leta.
In tako velikokrat nastopi panika. Koliko zgodb ljudje pripovedujejo o parih, ki so poskusili vse, nato pa obupali in dobili otroka po naravni poti! Enako velja za pare, ki so zaradi neplodnosti posvojili otroka, nato pa dobili še svojega rodnega otroka.
29 srečnežev
V Sloveniji je posvojitev težavna, saj na otroka čaka več kot 300 parov, medtem ko je posvojenih otrok letno le nekaj več kot 30. Letos je bilo srečnih parov, ki so bili izbrani, 29. Izbranci so srečni zato, ker strokovnjaki centrov za socialno delo za otroka vedno iščejo najprimernejše starše, ne pa obratno.
Posvojitev je pravica otroka, ne pa neplodnega para. Desetletno čakanje torej še ne pomeni, da je par prvi v vrsti. Lani je bilo v vsej državi posvojitev 39, predlani pa 37. Nekaj je bilo mednarodnih, nekaj domačih, a točnih številk ni. “S tako dolgega seznama je seveda nemogoče primerjati vse med seboj,“ pojasnjuje strokovna sodelavka Centra za socialno delo Ajdovščina Janja Batič. Zato v praksi najprej iščejo primerne posvojitelje po geografskem ključu, nadaljuje ajdovska diplomirana psihologinja: “Tako kot pri rejništvu najprej pogledamo po okolici, po Primorskem.” Par, ki se odloči za posvojitev, najprej opravi vse postopke na svojem centru za socialno delo. Strokovna ekipa centra pripravi socialno, psihološko in pedagoško poročilo o kandidatih, pove Batičeva.
Slavnostna posvojitev
Posvojitev je lahko tudi svečan dogodek, ko nadomestni starši dobijo otrokov rojstni list. Dogodek ima velik pomen tako za posvojenca kot tudi za njegovo novo sorodstvo. V rojstnem listu so kot starši vpisani posvojitelji.
Nekateri kandidati za posvojitelje se zaradi majhnih možnosti odločijo, da bi vzeli otroka tudi v rejo, nadaljuje psihologinja. Glavna razlika ali problem pri odločitvi za rejo ali posvojitev so stiki z biološkimi starši in sorodniki. Pri rejništvu se stiki spodbujajo, pri posvojitvi pa o tem odloča samo posvojitelj, ki se v skladu z roditeljskimi pravicami lahko odloči, da stike prepreči, razloži Batičeva: “Pri nas je ogromno dolgotrajnih rejništev, čeprav bi rejništvo načeloma moralo biti začasno, kratkotrajno, s ciljem, da se otrok vrne v matično družino.“
Posvojitev ni pravljica
A vendar posvojitev ni preprosta. Še zdaleč ni dovolj, da se par odloči in sprejme otroka. Mag. Viktorija Bevc, ki že 17 let vodi program priprave na nadomestno starševstvo v društvu Deteljica, pravi, da je priprava ključna. Pri večini parov namreč neplodnost pusti posledice, ki vplivajo na odnos med partnerjema. Veliko zdravstvenih postopkov, mehanično spolnost, napetost, žalost.
“Prvi cilj našega programa je, da se partnerji sprejmejo taki, kot so, in se soočijo z jalovostjo. Par mora preusmeriti svoje življenjske cilje in se usmeriti nase. Sprijazniti se morata, da mogoče nikdar ne bosta dobila otroka in da se bosta mogoče izpolnila na kakšnem drugem področju. Prvo je ustvariti dobro, tvorno partnerstvo,” pravi Bevčeva, ki je kot diplomirana socialne delavka zaposlena na centru za socialno delo Ljubljana-Šiška.
Opozarja, da par sicer lahko dobi otroka in ga ima kot nadomestek, a se to ne konča dobro: “V ponedeljek je bil pri meni 27-letni posvojenec, ki je rekel, da se je vse življenje čutil kot nadomestek za otroka, ki ga ni bilo. Prejšnji teden sem govorila z 21-letno posvojenko, in je rekla, da sta ji starša kot vzrok za posvojitev navedla smrt njunega otroka. To je vedno čutila.”
Drugi cilj programa priprave je ugotovitev realnih pričakovanj. Večina parov si namreč želi zelo majhnega, zdravega in belopoltega otroka. “Taka pričakovanja so iluzorna. V programu pa pari slišijo izkušnje posvojiteljev, prisluhnejo njihovim težavam in vidijo posvojene otroke. Tako si oblikujejo realno sliko o tem, kaj posvojitev je in kaj zahteva od posvojiteljev za otrokov zdrav razvoj.”
Zanimivo pa je, da je med pari, ki gredo skozi triletni program Deteljice, kar 27 odstotkov takih, ki zanosijo kljub predhodnim težavam z neplodnostjo. Prav ta “stranski cilj“ dokazuje, da je jalovost velikokrat psihičnega izvora.
Bevčeva pravi tudi, da je posvojiteljska družina nekaj posebnega: “Nikoli ne more, pa tudi ne sme pozabiti, da je otrok prišel po poti posvojitve. Posvojitelji ne smejo pričakovati, da bodo za posvojenca prvi. Prva sta roditelja. Posvojitelja sta samo nadomestna starša, pa čeprav se kruto sliši.“ Posvojeni otroci se morajo tudi soočiti s svojimi koreninami, čemur se nekateri posvojitelji skušajo izogniti.
Obsesija po otroku
Brskanje po spletnih straneh s številnimi forumi o neplodnosti kaže, koliko truda, časa in življenjske sile nekateri pari žrtvujejo na poti do otroka. Podobno velja za pare, ki skušajo otroka posvojiti. Ali ne meji vse skupaj že na obsesijo? Bevčeva odgovarja: “Nekateri svojo obsedenost z željo po posvojitvi rešijo tako, da otroka za velik denar dobijo iz tujine. Če s tem občutkom lahko živijo, bodo to tudi naredili. A vendar bodo ceno kasneje še enkrat plačali.” V svojem magistrskem delu dokazuje, da je uspešnih posvojitev, kjer otrok dobi celostno podporo, tudi če išče svoje biološke korenine, le med 12 in 18 odstotki.
Tudi Izolanka Eva Cerkvenik, ki je za boljšo informiranost o zdravljenju neplodnosti in posvojitvah ustanovila društvo Živa, poudarja, da posvojitev ne sme biti izhod v sili: “Je pa naloga centrov za socialno delo, da s parom to razčistijo in predelajo.“
Če otroka ne moreš dobiti po naravni poti, pride do velike stiske, pravi Cerkvenikova: “V Sloveniji najbolj manjka psihološko svetovanje paru v času pred posvojitvijo. V tujini zdravljenje neplodnosti pomeni tudi psihološko obravnavo.“
Mednarodne posvojitve
V revnejših državah je veliko otrok, ki potrebujejo nadomestne starše. V razvitih državah zato vlade, pa tudi ministrstva vse bolj razvijajo mednarodne posvojitve. Mediji so polni zvezdnikov, ki v soju žarometov posvojijo otroke iz držav tretjega sveta.
V ZDA, ki sprejmejo največ posvojenih dojenčkov bele polti iz vsega sveta, lahko govorimo o zelo razviti poslovni dejavnosti. Številne agencije, ki po internetu iščejo starše za otroke, spominjajo na trgovino z belim blagom. Čeprav v ZDA sicer oglašujejo celo nedeljske maše, pa gredo njihovi oglasi za mednarodne posvojitve čez mero dobrega okusa. Američani v Rusiji in Ukrajini dobijo otroke iz “prvega kroga”, saj plačajo največ.
V Sloveniji je zanimanje za posvojitve iz tujine v zadnjih letih zelo naraslo. Pravzaprav se je nekaj podobnega dogajalo že v rajnki Jugoslaviji, ko so otroke iz južnih republik posvajali slovenski in hrvaški starši. Danes je zaradi državnih meja to skoraj nemogoče, saj novonastale države niso podpisnice haaške konvencije, ki omogoča mednarodne posvojitve.
Izjema je Makedonija, s katero je Slovenija podpisala dvostransko pogodbo, s katero so se vrata v sirotišnice odprla. Makedonija je za Slovence vabljiva tudi zaradi sorodnosti jezika in kulture ter razmeroma nizkih stroškov. Cerkvenikova pravi, da oddaja prošnje v Skopje ni dovolj, saj par začno resneje obravnavati šele po več kontaktih in obisku. “V Makedoniji dajejo v mednarodne posvojitve največ romske otroke. Slovenci si sicer res najbolj želijo belopoltih posvojencev, a ne zaradi rasnih predsodkov, ampak zato, ker menijo, da bodo tako otroci imeli manj težav pri vključevanju v okolje,” pojasnjuje predsednica društva Živa in poudarja, da se moramo otresti predsodkov o Romih, kar dokazuje tudi praksa.
Prav je, da nadomestni starši otroku ne preprečujejo stikov z domovino. Slovenski par, ki je pred kratkim posvojil ruskega otroka, se sedaj uči ruščine in spoznava rusko kulturo. “Če posvojimo otroka v tuji državi, sprejmemo tudi tamkajšnjo kulturo, navade, vero. Otrok ima pravico vedeti, od kod prihaja,” pravi Cerkvenikova.
Posvojitve po zvezah
Veliko je govoric, da je v Sloveniji posvojitev možna tudi po zvezah. Kar nekaj politikov in direktorjev je v zadnjih letih posvojilo otroke, je zatrdil socialni delavec, ki je hotel ostati neimenovan. Na vprašanje, ali se to res dogaja, se Viktorija Bevc nasmehne in pove: “Res je, da je več politikov posvojilo otroka. A v 17 letih delovanja našega programa nismo med nami imeli nobenega politika.“
Rejništvo v Sloveniji
* 1167 otrok v rejništvu
* 695 rejnikov z rejenci
* 109 prostih rejnikov
objavljeno v Primorskih novicah 17. X-bra 2009
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)