Preskoči na glavno vsebino

Izbrisan - nekoliko drugačna zgodba

Čez noč brez stalnega bivališča, državljanstva in štipendije
Leta 1992 sem čez noč izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko državljanstvo. To sem ugotovil šele nekaj mesecev kasneje, poleti 1992, ko sem zaprosil za neki dokument na upravni enoti v Ajdovščini. Pa so mi pojasnili, da doma nimam več stalnega bivališča. Takrat se mi je sesul svet. Nedržavljan sem postal dobro leto po tistem, ko sem na referendumu glasoval za neodvisno in samostojno Slovenijo. Takrat sem prvič v življenju imel glasovalno pravico in ko sem hodil po volišču, sem imel občutek, da lebdim nad tlemi. Na prvih svobodnih volitvah še nisem imel 18 let, na drugih parlamentarnih pa ne državljanstva. Dovoljeno mi je bilo le glasovati za neodvisnost, sedaj me pa ne potrebujejo več, sem zlobno pripominjal.
Nesporazumi od 1972 naprej
Naj se vrnem v leto 1972, ko sem bil rojen. Takrat me je oče, rojen na Hrvaškem, na domačem ajdovskem matičnem uradu zapisal za Hrvata. Mislil je, da gre pri tem za narodno pripadnost. Matičar pa mu tudi ni pojasnil, da to ni bilo mogoče, saj je bilo opredeljevanje po narodnosti z ustavo prepovedano. Ni mu razložil, da so v Jugoslaviji matični uradi poleg državljanstva države vodili tudi evidenco republiških državljanstev.
Oče je leta 1991 pravočasno vložil vlogo zase in na matičnem uradu povprašal, ali mora kaj storiti tudi za sinova, ki naju je ob rojstvu vpisal kot Hrvata. Matičarka ga je vprašala, kje sva se rodila.
“V Šempetru.”
“Torej imata slovensko državljanstvo,” je bila odločna matičarka.
Ko se odkril vse te nesporazume, sem takoj stopil do odvetnika, ki mi je pojasnil, da bi lahko tožil matičarko, vendar bi to trajalo veliko dlje kot postopek za pridobitev državljanstva. Še isti dan sem začel zbirati dokumente in se zanimati, na kakšen način bi najhitreje pridobil državljanstvo.
Med dokumenti sem potreboval tudi potrdilo o stalnem bivališču. Doma sem s starši moral skleniti najemno pogodbo, kar je mamo spravilo v neutolažljiv jok. Zadnji manjkajoči dokument je bil izpisnica iz aktualnega državljanstva. Tu se je zapletlo, saj je bila zabeležka o državljanstvu Socialistične republike Hrvaške samo na ajdovskem matičnem uradu. Na Hrvaškem z menoj niso imeli nič. Ne le, da nisem imel slovenskega državljanstva, nobenega državljanstva nisem imel! Če bi me takrat, ko sem bil brez državljanstva, slučajno dobili med mejnima prehodoma na Dragonji, bi se lahko preselil samo k Jošku Jorasu.
Obrnil sem se tudi na politike in časopise. Ne spominjam se več točno, komu sem vse pisal, dobro vem le to, da mi takratni predsednik države Milan Kučan sploh ni odgovoril. Kot vemo, je Kučan v začetku trdil, da izbirsanih sploh ni. V dnevniku Slovenec so moje pisanje objavili v pismih bralcev, v Slovenskih novicah pa so zgodbo objavili kot članek z naslovom Tujec v svojem domu. Kmalu zatem sem kot študent-nedržavljan izgubil še republiško štipendijo.
Sreča v nesreči je bila, da mi dokumenti v obdobju večmesečnega čakanja na državljanstvo niso iztekli in sem lahko potoval. Brez denarja sem laže preživel kot brez potovanj ...
Niso bili vsi nedolžni
V vseh teh 15 letih sem srečal kar precej zgodb izbrisanih. Številne so žalostne in pretresljive. Vendar to ne velja za izbrisanega poveljnika JLA, ki je kriv za civilne žrtve na Dolenjskem v osamosvojitveni vojni leta 1991. Preproste ženice, ki je bila ob državljanstvo zaradi nevednosti in napačnih informacij “pametnejšega” soseda, ne moremo trpati v isti koš z agresorji.

Izbrisani, odpisani in prebrisani 

Velika večina tako imenovanih izbrisanih prebivalcev Slovenije ob osamosvojitvi ni hotela sprejeti slovenskega državljanstva, kar je ključ do razumevanja tega problema.
Pravzaprav niti ne gre več za izbrisane. Ti so si namreč zelo hitro po tem, ko so ugotovili, da jih je birokracija novorojene države izbrisala, uredili svoj položaj. Gre za odškodnine, ki bi jih radi izterjali od Slovenije. Pri tem nihče ne želi zanikati krivice, ki so se pred poldrugim desetletjem zgodile nekaterim prebivalcem Slovenije, ko so čez noč ostali brez pravice do stalnega bivališča. Pravično bi bilo, da bi oškodovanci prejeli tudi odškodnino, če jih je izbris oškodoval.
Velik del izbrisanih predstavljajo odpisani. To so ljudje, ki so zavračali novo državo in se raje vrnili v svoje matične republike, kot da bi ostali v novi slovenski državi. Z odselitvijo so se pravzaprav sami izbrisali, država pa jih je, ko niso odgovarjali na uradne dopise, odpisala. Nekaterim odpisanim je postalo kasneje žal in so se tudi vrnili. Odpisanim seveda nihče ne zameri, da so se vrnili. Posebej ne otrokom, ki so leta 1991 bili premajhni, da bi vedeli, o čem se odločajo njihovi starši. V vseh teh letih pa so si prav vsi, ki so to želeli, lahko svoj status uredili. Posebej po letu 1999 je bilo z novim zakonom to še laže.
Izbrisanih zato sploh ni več (razen pokojnih in odseljenih). Še več, med novimi državljani iz kategorije izbrisanih najdemo tudi poveljnike enot jugoarmade, ki so se borili proti slovenski vojski in danes prejemajo slovensko državno pokojnino. 18.305 izbrisanih pomeni prav toliko različnih zgodb. Pretresljivih, zanimivih, a tudi preračunljivih. In političnih. Društvo izbrisanih ima zelo jasno politično strategijo. Prav nič čudno ne bi bilo, če bi prav to društvo postalo zametek nove politične stranke (ne gre pozabiti, da je na prvih volitvah podobno usmerjena “Stranka za enakopravnost občanov” za las zgrešila vstop v parlament). Po letu 1999 bi težko rekli, da imajo izbrisani še kakšen problem, razen zahtev po odškodnini. Sedanji hrup, ki ga povzročajo odpisani ob pomoči dela opozicije (prav istih politikov, ki jih izbrisani od leta 1992 do 1999 niso kaj dosti zanimali) spominja na vihar v žlici vode.
Ne dovolim pa političnih manipulacij, ki se jih gredo Aleksandar Todorović in njegovi somišljeniki v imenu vseh izbrisanih. Gospod Todorović, ne v mojem imenu!
Za razliko od njega in njegovih somišljenikov, sva si midva z bratom svoj status uredila že v nekaj mesecih. Brat, ki ni bil še polnoleten, je dobil državljanstvo že v nekaj tednih z dvem aobiskoma upravne enote. Če pa so nekateri ugotovili, da bi radi postali slovenski državljani šele po nekaj letih prostovoljnega življenja v matičnih republikah, to ne more biti problem vse države.
Gonjo, ki smo ji priča zadnja leta, vodijo politiki, ki skušajo tako nabirati politične točke. Todorović in njegovi pa se nadejajo mastnih odškodnin od države, ki so jo v vseh zadnjih dvajsetih letih pljuvali.
Človekove pravice so svetinja, zato se država mora oddolžiti oškodovancem, ki so jim bile kršene. Vsak primer pa je potrebno proučiti posebej, sicer bo ogromno novih nepravičnosti.
Odškodnina
Po zadnji odločitvi strasburškega sodišča se je pojavilo vprašanje odškodnine. Sam sem izgubil štipendijo, več stroškov sem imel tudi zaradi drugih birokratskih nevšečnosti. Seveda ni denarja, ki bi lahko poplačal mamin jok in ure zbiranja dokumentov.
Hkrati pa: sirota s Petrička je dobila 8000 evrov odškodnine, zapornik z Golega otoka pa je za poldrugo leto koncentracijskega taborišča prejel dobrih šest tisočakov. Koliko je torej vredna moja odškodnina za leto brez državljanskih pravic, dveh let brez štipendije in stroške za birokracijo?
Gre predvsem za simbolno dejanje. Odškodnina bi seveda morala iti mojima staršema, ki sta me takrat financirala. S tem bi država priznala, da nam je naredila krivico. Prav je, da država da odškodnino vsem po krivici izbrisanim. Prebrisanim med izbrisanimi pa ni treba dati nič več kot običajnim izbrisanim.

Besedilo je večinoma sestavljeno iz objav v dnevniku Primrske novice leta 2007. V vseh letih me sicer ni še noben medij vprašal za kakršnokoli izjavo na to temo.

Komentarji

  1. Oj, danes sem odkrila tvoj blog, navdušujejo me tvoje teme in tvoj odnos do zaresnih tem.

    Vse dobro!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…