Preskoči na glavno vsebino

Grobišč je več kot 200

Čeprav seznam prikritih grobišč na Primorskem vsebuje 131 lokacij, pa bo končna številka veliko višja. Zgodovinar Renato Podbersič, ki nam je marca 2009 v okolici Mirna in Vrtojbe pokazal nekaj neevidentiranih grobišč, pravi, da bo končna številka več kot 200.
Podbersič kaže grobišča Pod Rosico (levo) in nad Renčami
Seznam evidentiranih prikritih grobišč, ki ga že več let izdeluje vladna komisija za prikrita grobišča, se bo na Primorskem še precej podaljšal. Nekatere občine, ki jih doslej še ni na seznamu, namreč še niso obdelane. “Manjkajo grobišča v občini Brda, Miren-Kostanjevica in Šempeter-Vrtojba,” pravi Renato Podbersič iz Nove Gorice, ki kot magister zgodovinskih znanosti to temo raziskuje na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani.
Podbersič je zbral vrsto pričevanj o povojnih, pa tudi medvojnih pobojih, ki jih je zakrivila komunistična revolucionarna stran. Ti niso še tako raziskani kot povojni, saj so jih doslej našli le dobrih 20. Podbersič opisuje grobišče Pod Rosico, ki se nahaja v Velikih dolinah med Vrtojbo in Biljami, ki je bilo v 60-ih letih prejšnjega stoletja še zaraščeno z gozdom, in so ga nato posekali in preorali. Danes so tam vinogradi vipavske kleti. Med oranjem so naleteli na človeške kosti, ki so jih potem odpeljali neznano kam, pojasnjuje Podbersič. Šlo je za ljudi iz Gorice in okoliških krajev, ki so jih likvidirali od leta 1943 naprej, pravi: “To so počeli pripadniki sabotažne skupine mirenskega okraja, ki je nastala na pobudo načelnika varnostno-obveščevalne službe (VOS) za Primorsko Mira Perca Maksa. Na našem koncu ji je poveljeval Ivana Sulič Car in jo imenujejo tudi biljenska grupa. Člani skupine so bili še Branko Stepančič Slovenko, Rozin Beč Lojze, Kamilo Stepančič, Darko Silič Igor in Robert Srebrič-Svarun.”
Podbersič je dobil tudi nekaj imen umorjenih. Kot primer omeni polsestri Ano Jarc in Cvetko Mozetič iz Vrtojbe, ki sta verjetno umrli zaradi osebnega maščevanja: “Kadar sta od Nemcev nosili polne predpasnike tobaka in zdravil partizanom, so tudi Nemci vedeli, da to gre kakšni organizaciji. Če bi dekleti bili proti partizanom, jim ne bi nosili sredstev za njihovo vojsko. Mož, ki je dekleti nazadnje videl mi je pravil, da so ju peljali čez most v Renčah. Obtožba: da hodijo z Nemci.” Domačinka iz Vrtojbe je pričala, da so uboj zakrivili domačini: “Vsi so kazali s prstom na Venčka, da kam so ju odpeljali.”
Betonski napis Tito nad Renčami, ki ga še vedno kljub sodbi ustavnega sodišča redno obnavljajo, leži nad grobovi slovenskih partizanskih žrtev
Podbersič nas je peljal še k drugim lokacijam. Eno tako je v Pavloncah pri Mirnu, stisnjeno pod Kras. Malce naprej pa so domnevna grobišča ob reki Vipavi pri Vrtočah, predvsem ob predelu Pri Šelu, na orehovski strani. Pod kraškim robom nad Renčami, pod nedavno obnovljenim napisom TITO, naj bi bilo glede na pričevanja pokončanih več ljudi. Med likvidatorji na tem območju je sebe omenjal tudi pokojni vosovec Zdenko Zavadlav. Komisija za prikrita grobišča seznam grobišč še dopolnjuje in ima v načrtu popis evidentiranja tudi novih lokacij na Goriškem, pravi njen predsednik Jože Dežman. Raziskovanje je precej oteženo, ker veliko prič še vedno molči, a vendar Dežman ocenjuje: “Tudi na Primorskem padajo tabuji in dobivamo vse več informacij.”
Čeprav mineva od osamosvojitve že veliko let, številne priče o povojnih izvensodnih pobojih še vedno molčijo. Po odprtju Hude Jame pa so se stvari začele premikati: na policiste in zgodovinarje se je začelo obračati vse več ljudi, ki se spominjajo takratnih dogodkov ali so zanje slišali od najbližjih.
Ko smo v časniku Primorske novice objavili novico, da se bo število znanih zamolčanih grobišč na Primorskem zvišalo na več kot 200 (doslej je bilo znanih 131), je začel telefon na Študijskem centru za narodno spravo, številka 01-230-67-08 brneti skoraj brez odmora. Na to številko namreč lahko kličejo ljudje, ki imajo nove informacije o prikritih grobiščih na Primorskem.
“V ponedeljek je telefon nenehno zvonil. Priče z dragocenimi in novimi informacijami pa so se oglašale tudi v naslednjih dneh,” je povedal novogoriški zgodovinar Renato Podbersič, ki na študijskem centru raziskuje povojne poboje na Primorskem. Že nekaj ur po izidu časnika so tako od priče iz vasi Bač pri Knežaku izvedeli za še eno grobišče, v katerem je osemnajst nemških vojakov. Morilci so žrtve pred ustrelitvijo slekli do golega, obleke pa pustili v bližini grobišča. Domačini so iz oblek vzeli dokumente umorjenih in jih čez nekaj let poslali po pošti na njihove naslove v Nemčijo. Svojci ubitih so na grobišča v okolici postavili križe, ki jih je tajna policija (Udba) dala v nočni akciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odstraniti, je še povedala priča.
Podatki, ki jih priče posredujejo, so zelo dragoceni za rekonstrukcijo dogodkov, saj so likvidatorji pred uboji večino žrtev slekli in jim odvzeli vse dragocenosti, kar onemogoča ugotavljanje nacionalnosti žrtev. S pomočjo pričevanj lahko zgodovinarji ugotovijo imena domnevnih žrtev, samo s pomočjo posmrtnih ostankov pa le genetski profil žrtve. Tega potem primerjajo s profilom, ki ga določijo s pomočjo ustne sline domnevnih sorodnikov žrtve. Metoda se je že nekajkrat pokazala za uspešno tudi v zadnjih letih.
Doslej za povojne zločine ni pred sodiščem v Sloveniji odgovarjal še nihče. A vendar so po pripovedovanju prič nekateri krvniki ali njihovi sodelavci še vedno živi. V tem trenutku je bolj kot kaznovanje za zgodovinarje in javnost pomembna resnica. Predsednik komisije za zamolčana grobišča Jože Dežman pravi, da so imeli do sedaj že vsaj pet primerov, ko so za grobišča izvedeli od ljudi na smrtni postelji. Nekega grobišča na Storžiču, pravi, pa ne bi nikoli odkrili, “če ne bi mati na smrtni postelji svojemu sinu povedala, kje se nahaja”.
Besedilo je iz dveh člankov, objavljenih marca in aprila 2009 v dnevniku Primorske novice. Nekaj dni zatem je bil avtor Tino Mamić proti svoji volji prestavljen iz redakcije politike na lahkotnejšo prilogo. Neuradno je bilo slišati, da se je za to zavzela stranka Zares, katere aktivna članica je nekdanja direktorica časnika Primorske novice Barbara Verdnik. Ali je to res, uradno ne vemo. Dejstvo pa je, da je Tino Mamić pokrival predvsem zunanjo politiko in da je zaradi evropskih volitev na željo urednikov predčasno končal očetovski dopust. A vendar je bil kmalu po objavi članka o pobojih, sredi volilne kampanje, prestavljen na prilogo Sobota. Primorske novice so bile nato edini slovenski dnevno-informativni medij, ki na povolilni ponedeljek ni imel komentarja o volitvah. To je delček zgodbe o pritiskih, cenzuri in samocenzuri na Primroskih novicah, ki je privedla do tega, da sta direktor Primorskih novic Leon Horvatič in odgovorna urednica Vesna Humar skušala disciplinirati novinarja Tina Mamića s pisnim opozorilom pred odpovedjo. 
VEČ O TEM     
IN ŠE VEČ O TEM

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…