Sesut mit o brezmadežnem partizanstvu na Primorskem

Podbersič: "Vosovci so pogosto
morili brez vsakih dokazov"

V zadnjih letih je nastala cela vrsta študij, ki obdobje druge svetovne vojne postavlja v povsem novo luč. Novogoriški zgodovinar mag. Renato Podbersič je več let raziskoval temno plat partizanskega boja in revolucije na Goriškem in Vipavskem. Mit o povsem brezmadežnem partizanstvu na Primorskem se sesuva, dokazuje ne le Podbersič, ampak tudi popis žrtev druge svetovne vojne. Partizani so namreč tudi na Primorskem pobili več Primorcev kot pa okupatorjev.

Pogosto slišimo izrek, da na Primorskem ni bilo državljanske vojne. Ali to drži?

Kar drži, na Primorskem ni bilo klasične državljanske vojne. Še v tedanji Ljubljani pokrajini je ni bilo, kajti izvorno in sistematično revolucionarno nasilje nekaj takšnega, kot je pojav državljanske vojne, že v osnovi onemogoči. V glavnem je šlo za samoobrambo pred tem nasiljem, ki je bila izsiljena z nastopom revolucije. Revolucionarno nasilje se je na našem koncu zaradi posebnega mednarodno-pravnega položaja Primorske začelo kasneje. Italijanske oblasti so imele tedanjo Julijsko krajino za sestavni del svoje države, zato tukaj tudi ni prišlo do ustanovitve posebnih protikomunističnih enot, npr. vaških straž, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Na Primorskem so pod plaščem osvoboditve, tako želene med našimi predniki, tujo komunistično ideologijo prodajali domači ljudje in odposlanci. Po navodilih iz Ljubljane. Preobrat in zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, ki je na Primorsko dospel novembra 1942 po nalogu centralnega komiteja slovenske komunistične partije (CK KPS) in izvršilnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF). Bebler je imel vsa pooblastila in je o delu redno poročal v Ljubljano. Aleš Bebler je že poleti 1942 predlagal CK KPS, da je napočilčas, ko je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Hkrati se je zavedal, da mu zaupanje v Ljubljani daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem.

Jože Možina o tem, zakaj je
titoizem na Primorskem
tako močan (LINK)

Je bilo partijsko nasilje na Primorskem enako obsežno kot v Ljubljanski pokrajini?

Ključ za razumevanje revolucionarnega eksperimenta, ki je bil natančno predviden že preden se je vojna začela, se kaže tudi v tem, da se je kljub številnim primorskim posebnostim, kot je velika naklonjenost do partizanov, odvila ista revolucionarna "pravičnost" kot v osrednji Sloveniji. To velja tako za čas ob koncu vojne kot tudi za celotno vojno obdobje. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t. i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.



Koliko žrtev je bilo med Primorci? Kdo so bili povzročitelji?

Protifašizem in slovenstvo sta na Primorskem tesno povezana in prav zaradi tega je bila Primorska tako dovzetna za narodnoosvobodilni boj. Po podatkovni bazi žrtev II. svetovne vojne, ki jo je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino, je na Primorskem in v Reški pokrajini med junijem 1940 in januarjem 1946 žrtev, katerih smrt so povzročile partizanske formacije v času vojne ali pa povojni vojaškopolicijski organi novih komunističnih oblasti 1077. Med njimi je 538 žrtev, ki po vojnem statusu pripadajo civilistom (v 15 primerih so to civilnežrtve zaradi nesreč, ne pa revolucionarnega nasilja), pri 102žrtvah pa ni mogoče ugotoviti vojnega statusa oziroma njihove udeležbe v vojni. Vse druge žrtve (437) so vojaške osebe, delujoče na omenjenem območju. Sam sem v knjigi objavil poimenski seznam 364žrtev partizanskega gibanja na Primorskem: gre za dokaj popoln seznam za območje Goriške in Vipavske.

Naslovnica knjige z napisom Tito nad
Renčami

Koliko pa je bilo vseh žrtev?

V istem viru je navedeno, da je med drugo svetovno vojno in takoj po njej v Sloveniji po dozdajšnjih podatkih življenje izgubilo 97.506 oseb, kar predstavlja 6,5 odstotno izgubo takratnega prebivalstva. Izgube na Primorskem znašajo 14.661 žrtev in so pod slovenskim povprečjem, to je 5,6 odstotka. Še pogled na strukturo žrtev na Primorskem: partizani predstavljajo najštevilčnejšo skupino, to je 6353 žrtev, med aktivisti in partizanski sodelavci je bilo 539 žrtev, med civilnim prebivalstvom 4129, v protirevoluciji 218 (večji del leta 1944), v italijanski vojski pa je umrlo okoli 1270 Primorcev. Med slovenskimi pokrajinami je Primorska najbolj podobna Gorenjski.

Kdaj se je začelo partizansko nasilje?

Po dosedanjih podatkih je prva žrtev Leopold Kobal iz Erzelja. Ustrelili so ga v začetku decembra 1941, ko se je vračal iz gostilne na Gočah. Spomladi 1943 pa se je tudi na Primorskem začelo stopnjevati revolucionarno nasilje. Pred kapitulacijo Italije je na Goriškem nedvomno najbolj odmeval naročen umor Iva Brica iz Dornberka. Ustrelili so ga na travniku med košnjo vpričo dveh mladoletnih sinov.

Kdo je moril?

Večino umorov je izvedla Varnostno obveščevalna služba (VOS). O usodi pobitih se je velikokrat odločalo brez vsakršnih dokazov in možnosti obrambe obtoženih. Ob tem je vredno spomniti, da je že avgusta 1943 slovenski glavni štab izdal odredbo o delu in organizaciji partizanskih sodišč, kar je septembra potrdil tudi vrhovništab. Ti vosovski umori so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujali zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla odpraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat kar razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja.

A vendar bi nekatere likvidacije Slovencev lahko pripisali tudi kolaboraciji? V fašistični stranki je bilo namreč kar veliko Primorcev…

Podbersič in Možina na predstavitvi
knjige v Ljubljani

Vaša ugotovitev je precej točna. Zlasti v obdobju do kapitulacije Italije poznamo kar nekaj umorov fašističnih zaupnikov in ovaduhov, posebej na Vipavskem. Ne smemo pozabiti, da je bilo fašistično zatiranje zelo hudo in vojni čas je marsikdo izrabil tudi za poravnavanje računov do dovčerajšnjih krutih zatiralcev. Po drugi strani pa moramo vedeti, da so mnogi nekdanji fašisti, potem "naredili" kariero v vrstah komunistične partije. V knjigi sem objavil pričevanje partizana, ki je nekočslišal, kako so se partizanski oficirji zaupno pogovarjali z vaškim ovaduhom iz neke briške vase. Ko je ta ovaduh odšel, je ta partizan pristopil in protestiral, češ, zakaj se naslanjajo na znanega fašista in ovaduha. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«

Partizanskih likvidacij nihče ne zanika. A vendar lahko marsikatero pripišemo tudi vaškim zameram ali sporom zaradi ljubosumja.

Članek Tina Mamića o pobojih, ki jih je raziskoval Podbersič, in ki je privedel do njegove premestitve na Primorskih novicah (LINK)

Drži, da je partizansko nasilje velikokrat izhajalo iz nasilne prilastitve oblasti posameznikov, ki so se sicer formalno prištevali k partizanom, vendar so delovali kot nekakšni lokalni vojvode in terorizirali domačine, včasih pa tudi poravnavali osebne račune. Večkrat v preteklosti se je pokazalo, da je ravno vojni čas pravšnji za poravnavanje preteklih zamer. Tudi pri nas. Je pa res, da so se tovrstna obračunavanje dogajala na vseh vpletenih straneh.

Večina Primorcev je bila povezana s partizani. Večina partizanov pa se verjetno ni strinjala z nasiljem nad rojaki?

Primorce je bilo sprva lažje pridobiti za boj proti okupatorju, saj je veljala parola, povežemo s komerkoli, samo da se rešimo Italijanov. Temu geslu ni sledilo le ljudstvo, ampak tudi večina primorskih duhovnikov. Znanemu duhovniku in narodnemu delavcu VirgiluŠčeku pripisujejo celo besede: "Rajši kot pod Italijo, rajši pod hudiča." Zato je bila komunistična taktika na Primorskem prefinjena. Tako je Aleš Bebler jeseni 1942 naročal, da mora biti represivna politika skrajno previdna. Glede umorov je bilo po njegovem potrebno prisluhniti terenu, nadalje je naročal, da je potrebno včasih umore nadomestiti z bojkotom, pritiskom in izolacijo. Svetoval je tudi okrepitev boja za omahljivce, zlasti srednje sloje in svetoval pritegnitev predstavnikov nevtralne sredine.

Je bila med partizani in domobranci še kakšna vmesna, tretja pot?

Bila je, posebej močna na severnem delu Primorske. Poznamo jo pod imenom "goriška sredina". Med njenimi pripadniki najdemo tudi veliko uglednih duhovnikov in krščanskih laikov. Obravnava te skupine se je razmahnilašele v zadnjih letih, o njej sta pisala predvsem dr. Boris Mlakar in dr. Bojan Godeša. Zanimivo, da ji je veliko svojega raziskovalnega dela posvetila dr. Mira Cencič, ki sicer ni poklicna zgodovinarka, vendar s svojim delom vedno znova dokazuje, da ji resno znanstveno delo ni tuje. Na to temo je lani izdala zanimivo knjigo "Primorska sredina v primežu bratomorne vojne", ki pa je bila spregledana. Predstavitve te knjige so bile v Ljubljani in Trstu, drugod na Primorskem pa ne.

Še danes je Primorska veliko bolj tolerantna do komunizma in titoizma kot preostala Slovenija. Zakaj? Je Primorska bolj t.i leva?

Renato Podbersič se je rodil leta 1970 v Šempetru pri Gorici, doma je iz Vrtojbe živi pa v Novi Gorici. Diplomiral in magistriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot zgodovinar raziskuje slovensko polpreteklo zgodovino na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Redno sodeluje na mednarodnih posvetih in simpozijih v organizaciji različnih evropskih ustanov, ki se ukvarjajo s proučevanjem totalitarizmov. Podbersič je zelo dober poznavalec judovske zgodovine v tem delu Evrope pa tudi zgodovine soške fronte. Deluje v uredniškem odboru revije Na fronti in je predsednik Zgodovinskega društva za Severno Primorsko. Nedavno je izšla njegova knjiga Revolucionarno nasilje na Primorskem s poudarkom za Goriško in Vipavsko.                                              

Ah, pustimo že enkrat to delitev na levo in desno. Pred časom mi je kolega rekel, da je on levičar, ker ima pač pozitiven odnos do NOB. Na drugi strani imamo novodobne povzpetnike, recimo jim kar tajkuni, tudi na Primorskem, ki pravijo, da so levičarji. Da jih zanimata sociala in dobrobit ljudstva. Da pa je partizanska tradicija pri nas zelo močna, je pač jasna posledica zgodovinskega razvoja. Večina Primorcev se je borila v partizanih proti fašizmu, domače protirevolucije je bilo malo.

Zakaj ste na naslovnico dali napis Tito nad Renčami. Brez Tita bi se Slovenija začela pri Postojni, je rekel znani zgodovinar. Ali niso te štiri črke za ljudi predvsem simbol svobode, ne pa pobojev?

Napis TITO nad Renčami se je na naslovnici znašel zaradi osebne odločitve. Pred leti mi je predstavnik lokalne borčevske organizacije iz Renč zatrjeval, da tam sploh ni bilo medvojnih pobojev. Vendar ga izjave medvojnega likvidatorja Zdenka Zavadlava, med 1942/44 enega vodilnih vosovcev na Goriškem, postavljajo na laž. Poleg tega sem v knjigi objavil tudi pričevanje tedanjega učenca iz partizanske šole v Renčah, ki mi je povedal, kako so dečki iz te šole poleti 1944 pokopavali oz. prekopavali tam pobite. Vsekakor se tukaj ne bom spuščal v vrednotenje Titove zgodovinske vloge, vendar se predvsem na Primorskem pogosto pozablja, da so njegovi podrejeni morili svoje nasprotnike tudi iz ideoloških razlogov. Tudi civiliste. In tudi na Primorskem.

V vaši knjigi opisujete le komunistično nasilje. Kaj pa domobransko?

O zločinih t.i. druge, protikomunistične strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem je bilo v preteklosti že veliko napisanega, tudi na Primorskem. Vsak zločin je potrebno obsoditi! Tudi na strani tistih, ki so v imenu protikomunizma mučili in morili svoje brate. Vendar poskušam s to knjigo zapolniti neko praznino, če hočete tudi nesorazmerje pri obravnavi dogodkov med drugo svetovno vojno. Konec koncev je potrebno poudariti, da je partizanska stran pobila več civilistov kot njihovi domači nasprotniki, tudi na Primorskem.

Ali je Slovenija že doživela spravo? Vendarle sta si država in Cerkev v Rogu segli v roko.

Odgovor je bolj negativen. Pri nas se marsikaj še vedno preveč presoja na ravni partizani/domobranci, torej iz delitev med drugo svetovno vojno. Kdo si je segel v roko, pa je v tem primeru skorajda nepomembno in tudi nepotrebno vprašanje. Zakaj naj bi se država in Cerkev sploh spravljali? Ali je bila Cerkev nasprotnik partizanov med drugo svetovno vojno? To ne drži, še posebej ne na Primorskem, saj je večina partizanov prihajala iz krščanskih družin.

Ljudje radi rečemo, pustimo zgodovino zgodovinarjem. Zakaj pogrevati tovrstne teme po tolikih desetletjih in buriti duhove? Zgodovina ni last samo zgodovinarjev, ampak vseh, saj vsi živimo v njej. Brez poznavanja zgodovine bomo obsojeni na njeno ponavljanje. Morda je to klišejski odgovor. Vendar, dokler ne bomo pokopali svojih mrtvih, in s tem ublažili bolečino svojcem pobitih, ne glede na to, na kateri strani so padli, bomo še naprej delali krivico. In ne bomo zaključili naše zgodbe. Manjkalo bo namreč nekaj kamenčkov v mozaiku preteklosti in naš pogled bo nejasen, meglen.

Ali smo se Slovenci naučili kaj iz zgodovine?

Žal premalo. Drugače ne bi obnavljali, betonirali in prenavljali raznih napisov po naših hribih, posvečenih nosilcu totalitarnega sistema. Konec koncev je sodbo o njem lani dalo tudi naše Ustavno sodišče. In dokler se bo to nadaljevalo… Sem bi uvrstil tudi razne današnje maškarade na prenekateri primorski šoli, ki izvirajo iz časov nekdanje propadle Jugoslavije in ki poveličujejo nekdanji komunistični sistem.Žal prevečkrat tudi ob ekstazi prisotnih uradnih organov. Nemcem, ki so dali skozi denacifikacijo, ne pade na pamet, da bi otroke oblačili v uniforme Hitlerjugenda in prepevali nacistične koračnice. To so se naučili iz zgodovine! Mi pa...?

Za konec. So že kakšni odmevi na vašo knjigo?

So, zaenkrat pozitivni. Predvsem s strani družin žrtev revolucije na Primorskem. Marsikateri sorodnik še danes ne ve, kje so pokopani njegovi bližnji. In v tem delu vidijo neko katarzo in tudi priznanje za njihovo trpljenje v letih zamolčanosti. Negativne še pričakujem, tudi zaradi tega pogovora. Bojim pa se, da ne bo prav veliko konkretnih kritik. Pričakoval bi namreč, da bi se oglasili tako rablji kot žrtve in dopolnili, če vedo kaj več. Po drugi strani me je začudil odziv direktorja neke institucije na našem koncu, ki se sicer financira iz davkoplačevalskega denarja. Svojim zaposlenim je namreč prepovedal predajo arhivskega gradiva iz medvojnegačasa, ki ga hranijo in bi že zdavnaj moralo biti predano v hrambo ustrezni arhivski instituciji, to je Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici. Njegov razlog je bil, da bi drugače to gradivo lahko prišlo v roke raziskovalcem. Pa naj razume, kdor more! In to leta 2012…

Intervju je bil v malce spremenjeni in skrajsani obliki objavljen v dnevniku Primorske novice 30. junija 2012

Avtor	Podbersič, Renato, 1970-
Naslov	"Protifašizem in slovenstvo sta na Primorskem tesno povezana" / Renato Podbersič ; [intervju vodil] Tino Mamić
Drugi naslovi	Protifašizem in slovenstvo sta na Primorskem tesno povezana
Vrsta/vsebina	članek - sestavni del
Jezik	slovenski
Leto	2012
Ostali avtorji	Mamić, Tino
Fizični opis	str. 11-13 : Ilustr.
Predmetne oznake	Podbersič, Renato (1970-) Slovenci - Zgodovina - Primorska
Predmetne oznake (nekontrolirane)	slovenska revolucija / primorsko domoljubje / fašizem / partijsko delovanje / intervjuji
UDK	94(497.4):929Podbersič R.
COBISS.SI-ID	15887922